Elliott Sharp: Sharp? Monk? Sharp! Monk!

Newyorčan Elliott Sharp je v vrhunski skladateljski, inštrumentalno izvajalski in producentski formi. Med vsemi raznovrstnimi smermi muziciranja v zadnjih letih še posebej izstopa strogo kitarska, celo ortodoksno akustična (in elektroakustična) strunarska. Po prelomnem solističnem albumu Velocity of Hue (2003) in nič manj vznemirljivem Quadrature (2005) je "sestop" h klasikam velikega jazzovskega skladatelja in pianista Theloniousa Monka presenetljiv, pa spet ne povsem. Monk po malem preganja vse, ki so kadar koli stopili v stik s sodobno glasbo in "modernim" jazzom.

Zvočnim robovom naklonjeni Sharp ni izjema: "Ko je bilo treba reči razjasniti, je bil Monk vedno na voljo z jedkimi harmonijami in perkusivno atako, z mamljivimi, a sprevrnjenimi melodijami in z neverjetnim ritmičnim gibanjem, tako suhoparnim in ekonomičnim." Za Sharpa in za druge glasbenike iz newyorškega downtowna je Monkov prispevek ostajal nekakšna glasbena zvezda vodnica, vir navdiha, gradivo, iz katerega se sproti uči, nadgrajuje, premisli. Sharpa je v njegove skrivnosti že za časa glasbenih študijev konec šestdesetih let napotil eden najkompetentenjših na sodobni jazzovski sceni, pozavnist Roswell Rudd, dolgoletni sodrug pokojnega saksofonista in "monkovca" Steva Lacyja. Dobesedna vrnitev k njemu je po vseh letih igranja avtorske muzike, vztrajanja pri eksperimentu, pri radikalnih no-wave oblikah artikulacije "trušča", goste zrnatosti njegovih godalnih kvartetov ali na bluesu osnovanega benda Terraplane pozna, a tudi pričakovana. Je suverena, drugačna, virtuozna, nikakor tehnicistična.

Kako torej na akustični kitari obdelati, prevesti, interpretirati izzivalne Monkove mojstrovine Bemsha Swing, Epistrophy, Round Midnight, Misterioso, Well You Needn't. Njegov hudomušni naziv je "fingerpicking bop", ki marsikaj razkriva, a tudi prikriva. Najprej izdaja tendenco k odzvenu točno igranih not na način Johna Faheyja, bluesovsko občutenje in povsem arbitrarno opiranje na "predlogo". Sharpov način "prevajanja" Monka v kitarske kose ni zgolj zabubljeno kitarski. Je, ko gre za njegovo fascinacijo z akustično izjemno odzivnimi zanj izdelanimi kitarami in za heterogene tehnike igranja - kombinacije flažoletov, raznovrstnih ubiranj strun, glisandov in slida. Ni, ko skuša v kitarsko igro vnesti krožno, fluidno vokalno gibanje, dihanje pihala. Od tod, predvsem s perkusivno igro po ubiralki, povsem druge razsežnosti v gosti igri in tvorbi grozdov brez predaha. Podstat prej ali slej ostaja bluesovska. Obrisi Monkovih komadov so jasni, a ne obvezujoči. Vtis popolne novosti in brutalne atake zrahlja melodijsko in harmonsko standardni vstop v Round Midnight, poln premolkov, a tudi "klasičnih" solov po eni struni. A le za hip, iztek je spet "sharpovski" - oster, intenziven, barvit in novatorski. Kakšen Monk in kakšen Sharp!

+ + + +