Ernst Reijseger: Requiem for a Dying Planet (Sounds for two films by Werner Herzog)

Nemški cineast Werner Herzog je vedno tenkočutno skrbel za poseben status glasbe v svojih filmih. Če že ni bila kar subjekt filma, tako kot obsedenost z opero in fanatična Fitzcarraldova melomanija sredi Amazonije. Herzog ni zgolj muzičen filmski režiser, marveč tudi režiser številnih mednarodnih postavitev Mozartovih, Wagnerjevih in Busonijevih oper. Zato ne preseneča do podrobnosti predebatirana in razdelana glasba z nizozemskim čelistom, improvizatorjem, jazzistom in skladateljem Ernstom Reijsegerjem za filma The Wild Blue Yonder (2005) in The White Diamond (2004). Tesno sodelovanje je dalo dva "zvočna trakova", a tudi posebno albumsko in koncertno postavitev v Rekviemu za umirajoči planet, ki ga Reijseger predstavlja skupaj s svojimi glasbenimi prijatelji, senegalskim glasbenikom Molo Syllo in sardinskim moškim zborom a cappella Tenore e Concordu de Orosei. Predstavitev je "kinoušesna". Glasbeno izvedbo dopolnjujejo (velja tudi nasprotno) izbrani odlomki iz obeh Herzogovih filmov.

Sporočilo obeh filmov, "realne" vesoljske fikcije in dokumentarca o pustolovskem preletu nad mogočnimi slapovi v deževnem gozdu v Gvajani (Herzog vedno tvega), je jasno in zato neznansko mučno. Režiserjeva pripoved je drugačna, poetična in bolj čustvena od tiste nesojenega ameriškega predsednika. Svet pod Luno je pač "za luno". Reijsegerjeva glasba za filma, v katero se vrivajo odlomki arhivskih posnetkov iz Haendlove opere, je slovesno zadržana, a ne ravno žalobna. Z violončelom, ki vodi in povezuje predstavo, se prepletata polifonično petje sardinske bratovščine ter afriška melodija ob spremljavi tolkal. To ni posiljena mešanica "glasb in kultur" na način nekakšne glasbene ekologije, ravno nasprotno. Nakazuje možnost, kako sopostaviti, celo med seboj povezati različne glasbe (njihovo strukturo, funkcije) in pri tem ohranjati njihovo dostojanstvo, lastno logiko, posebnosti in uveljaviti položaj, kjer lahko enakopravno zazvenijo druga ob drugi. Reijseger mojstrsko vodi glasbeni tok. Nad zrnatost violončela se dvigne predirna sakralna pesem Sardincev ali mehkoba afriškega petja. In zares skupaj "harmolodično" zaigrajo vsi skupaj. Ob vseh nasilnih poskusih miksanj, prisvajanj in kraj muzik na eni strani in zapiranja vase, iznajdevanja "prvobitnih" glasb na drugi strani je življenja polni Rekviem za umirajoči planet pravi balzam za ušesa. Skorajda odveč je napotek, da odlični album vabi na kar najbolj posebno in hkrati kar najbolj vsakdanjo glasbeno predstavo letošnje Druge godbe. Bo že nekaj na tem, da svobodni glasbeni improvizator, kakršen je Reijseger, predvsem ve in zna, kako vzpostaviti krhko ravnotežje v godbi. Najprej mora prisluhniti in slišati drugega. Šele potem bo razločno zaslišal sebe in zaigral.

+ + + + +