Bjork: Volta

Bjork se je na prejšnjem albumu (Medulla, 2004) osredotočila na raziskovanje svojih vokalnih zmogljivosti in eksperimentiranje z njimi, na novi plošči pa se bolj posveča tistemu izvirnemu v popularni glasbi - ritmu v njegovih najrazličnejših pojavnih oblikah. Ritem je, seveda, tudi prej imel velik delež v njenem glasbenem izrazu, a ga je na zadnjih dveh ploščah postavila na stranski tir.

Bjork je glasbeno pot začela kot najstnica. Na rojstni Islandiji je že pri enajstih letih izdala prvo ploščo, čeprav to nima nič opraviti z njeno nadaljnjo kariero. Do leta 1986 je zamenjala nekaj skupin, večinoma postpunk usmeritve, nato pa se ustalila v zasedbi The Sugarcubes, edini islandski skupini, ki se ji je do takrat uspelo uvrstiti na britanske in ameriške lestvice. S skupino je, po uspešnem albumu Life's Too Good, vztrajala do začetka devetdesetih let, se potem preselila v London in se lotila solo kariere. Uspešnemu hitu Human Behaviour je sledila njena prva velika plošča, izdana v širnem svetu, Debut (1993). S tem se je začela uspešna glasbena kariera male Bjork, ki je v naslednjih letih izdala precej uspešnih plošč, med njimi Post (1995), eksperimentalno Homogenic (1997), izvrstno Vespertine (2001) in že omenjeno vokalno usmerjeno Medulla (2004).

Glede na to, da se je njena glasba od plošče do plošče precej spreminjala (le vokal je ostal isti), je težko reči, kaj lahko pričakujemo od njenih naslednjih materialov. Enako je z najnovejšim albumom Volta, eklektično mešanico najrazličnejših ritmov in glasbenih slogov, čemur zagotovo botruje tudi število gostujočih glasbenikov, predvsem pa se čuti vpliv znanega hiphop producenta Timbalanda, ki gostuje v treh komadih. Že uvodna skladba Earth Intruders se začne z zvoki marširanja, s katerimi se stapljajo ustrezni elektronski ritmi in značilen vokal, podprt z različnimi efekti in sampli - pri čemer je Timbalandov vpliv zelo očiten. Eksperimentalni začetek naslednjega komada Wanderlust je prepuščen desetčlanskemu islandskemu ženskemu pihalnemu orkestru, nato se komad spremeni v izredno strukturirano skladbo, v kateri dominirajo izvrsten Bjorkin vokal, nekoliko plemenski ritmi, pihalni orkester in nekakšno epsko razpoloženje, kar skladbo uvršča med vrhunce ploščka.

Vse bi bilo v redu, če že naslednja pesem ne bi pokvarila sosledja s pretencioznimi in nekoliko osladnimi vokali gostujočega Antonyja Hegartyja. Od tega trenutka plošča izgublja rdečo nit in na njej se izmenjujejo popolnoma različni slogi, kot če bi poslušali naključne pesmi iz džuboksa, pri čemer le vokal ostaja isti. Res je, da se med njimi znajdejo tudi male mojstrovine, kot je recimo Vertebrae By Vertebrae, ampak album kot celota še zmeraj ni dovolj konsistenten. Bjork se je v poskusu, da bi ostala avantgardna, nekomercialna in še zmeraj uspešna, zapletla v lastno mrežo pretenciozne ustvarjalnosti, pri tem pa se je precej oddaljila od svojih ustvarjalnih vrhuncev, kakršne poznamo s plošč Debut im Vespertine.

+ + +