Bast: Retinal Circus

Projekt Bast se je pojavil ob koncu devetdesetih let; v času, ko se je nekoč majhna, a idejno inovativna glasbena produkcija pod velikim vplivom tranzicijskih gibanj že dodobra osiromašila in se začela zgledovati po najplehkejših zahodnjaških glasbenih in umetniških trendih. Takrat je prva plošča kolektiva zvenela sveže, izvirno, napredno, vsaj v slovenskem prostoru, in je napovedovala pozitivne premike v glasbeni evoluciji na domačih tleh. Zakaj evoluciji? Zato, ker se je pri nas, predvsem v prestolnici, ki je bila vedno središče tovrstnega dogajanja na domačih tleh, deset ali petnajst let prej dejansko zgodila revolucija na glasbenem področju, ki pa ji je (zaradi pretirano radikalne drže) uspelo narediti več škode, kot je marsikateri štirideset- do petdesetletnik - povprečen soudeleženec in "konzument" tedanjega "revolucionarnega" gibanja - pripravljen priznati. Pretirano oboževanje punka, predvsem pa njegovih "trdnejših" žanrov, še zmeraj pušča sledi na slovenski glasbeni sceni, čeprav se je od tedaj precej spremenilo.

Projekt Bast se je takoj umaknil od takšne drže, čemur najbrž botruje tudi to, da je njegov idejni vodja in nosilec Aldo Ivančić, ki so se mu že na začetku pridružili priznani glasbeniki, omenjene "revolucijske" napake odpravljal že med delovanjem v Borghesiji. Retinal Circus je tretji plošček kolektiva Bast, ki se je v zadnjem desetletju nenehno nadgrajeval z novimi pristopi, k čemur so zagotovo prispevali tudi številni sodelujoči gosti, ki so s svojimi spontanimi interpretacijami in izvirnimi idejami dvigovali zvočno podobo celotnega projekta. Drugače od prejšnjega albuma The Secret Life of the Next Door Neighbour (2003) na svežem ni nobene skladbe, ki bi izstopala iz koncepta plošče. Vsi materiali so bili posneti kot del rednih Burn Out večerov, ki so potekali v klubu Gromka na Metelkovi in so rezultat avdiovizualne improvizacije sodelujočih glasbenikov in umetnikov.

Med njimi se, poleg Ivančića, pojavljajo še Irena Tomažin, Matjaž Manček, Boštjan Gombač, Tomaž Grom, Gal Gjurin, Andraž Mazi, Igor Leonardi, Dejan Lapanja in drugi glasbeniki, ki sodelujejo v različnih, nekoliko bolj strukturiranih zasedbah, a so se kljub temu z veliko predanostjo posvetili temu nenavadnemu projektu, ki v sebi združuje najrazličnejšo mešanico glasbenih žanrov, tako da je mogoče govoriti o jazzu, sodobni improvizirani glasbi, etnu, avantgardi ali o čemerkoli. Bast se vsega dotakne v majhni meri, pri tem pa ne zaide v zdolgočaseno ponavljanje obrazcev, kot to poznamo pri natančneje določenih glasbenih žanrih. Retinal Circus ne vsebuje ideološke in politične drže, ki je bila navzoča na prejšnjem ploščku, ima pa nekaj, kar redko slišimo na domačih izdajah - močan koncept, utemeljen na stoodstotnem sodelovanju, ustvarjanju in medsebojnem razumevanju vpletenih glasbenikov. Če pa bi ga že morali žanrovsko določiti, bi mu še najbolj ustrezala beseda miscellaneous - mnogostransko. Izvrsten evolucijski premik kolektiva Bast.

+ + + + +