Apparat: Walls

Apparat je psevdonim Sascha Ringa, glasbenika, ki se je v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja iz provincialne vzhodne Nemčije dotepel v evropsko prestolnico elektronske glasbe Berlin, kjer je ustanovil lastno založbo Shitkatapult, na kateri od poznih devetdesetih objavlja tudi večino svojih materialov. Bivanje in ustvarjanje v elektronski metropoli je zagotovo pustilo velik vpliv na njegovem delu, čeprav se ni podredil omejenosti tipično berlinskih glasbenih žanrov. Ravno njegova odprtost in zmožnost ustvarjanja najrazličnejših glasbenih konglomeratov, od surovega tehna prek eksperimentalne elektronike, pa vse do nežnih zvokov in ritmov IDM-a, mu je zagotovila sloves izrazito iznajdljivega in originalnega avtorja glasbe, ki je bila pospremljena tudi s številnimi zanimivimi sodelovanji. Od teh še najbolj izstopa lanski projekt z Ellen Allien, Orchestra of Bubbles, ki je bil pred pričujočim albumom njegov najuspešnejši doslej, predstavlja pa očarljivo mešanico tehna, eksperimentalne elektronike in popa. Na plošči Walls se je Ring podobne formule lotil še bolj angažirano, pri tem pa je k sodelovanju povabil nekaj opaznih akterjev sodobne elektronske glasbe. Med njimi predvsem izstopata danski vokalist Raz Ohara, čigar vokalna izvedba (čeprav samo na štirih komadih) dominira na celotnem albumu in mu daje prepoznaven pečat. Ne smemo pozabiti tudi na Josha Eustisa iz Telefon Tel Aviv, ki je odgovoren predvsem za celotno zvočno podobo ploščka, saj je sodeloval pri njegovem dokončnem miksu.

Walls je rezultat Ringovega glasbenega ustvarjanja v zadnjih dveh letih, doslej njegov tretji samostojni album (če ne računamo nekaj EP-jev: Silizium, Tttrial and Error, Shapemodes in singlov). Če ga primerjamo s prejšnjima dvema, Multifunktionsebene (2000) in Duplex (2004), je veliko bolj eklektičen in poslušljiv, kljub temu pa kot celota deluje bolj uravnovešeno in povezano. Eksperimentalni prijemi, ki jih je Ring veliko uporabljal na prejšnjih materialih, se tukaj izvrstno zlijejo v izredno vkomponirano sozvočje minimalističnih ritmov in zvokov, pri čemer se močno približajo pop obrazcem, a še vedno ne prečkajo meje med koketiranjem s ceneno pretencioznostjo in originalnostjo. Na albumu so opazni najrazličnejši vplivi - Oharov vokal se giblje med R&B in pop obrazci, ki včasih precej spominjajo na Princa v svoji najboljši izdaji, Ringovi vokali pa se gibljejo med falzetom Thoma Yorka in Jeffa Buckleyja (Birds, Arcadia). Album intrigantno odpirajo melanholični zvoki skladbe Not A Number, prepojeni z vibrafoni, godali in nevsiljivimi ritmi, ki predstavljajo uvod v udarno Hailin From the Edge, na kateri dominira Raz Ohara. Na splošno se komadi preprosto pretakajo drug v drugega, kot tudi glasbeni stili, kar celotnemu izdelku prispeva veliko mero svežine. Vrhunec ploščka je zagotovo instrumentalni komad Fractales, ki nas v dveh povezanih delih popelje na potovanje po različnih zvočnih pokrajinah, pri čemer v prvem delu z udarnim kitarskim vložkom dobesedno pomete marsikaterega izvajalca t. i. postrocka. Walls je primer izvirnega mešanja dosedanjih popularnoglasbenih stilov z modernejšimi prijemi, most med preteklostjo in prihodnostjo. Album letošnjega poletja.

+ + + + +