Adam Freeland: Global Underground 32: Mexico City

Elektronska glasba se pogosto (z)najde pred križišči, ki privabljajo novo in odganjajo staro publiko; takšno križišče je tokratna izdaja iz serije Global Underground, katere miks dveh zgoščenk podpisuje Adam Freeland, DJ in producent iz Brightona. Kaj dobiš, če legenda breakbeata miksa housersko izdajo? Drone step oziroma e-drone. Tako je namreč sam Freeland definiral svoj zvok v intervjuju za beatport.com; kot brenčeče oziroma brneče zidove noise kitarskih frekvenc, "vplivi pa se vlečejo od bendov kot Sonic Youth, Spacemen 3, My Bloody Valentine's `Loveless', toda z elektronskim obratom in ritmi za plesišče". Če to velja za skoraj premočrtne ritme, začinjene z bazičnimi trancerskimi štosi, ki občasno zazvenijo kot (nu) brejki, je zagotovo bolj posrečeno speljano na prvem disku, ki vsaj za dve stopnji poseka drugega - po dinamičnosti, ki jo transformira v plesno energijo, ter selekciji komadov, ki dviga tendence; ko po 20 minutah zaslišite By The Time They Reach You, je dovolj pogledati ime izvajalca Kim in štiri takte tematike, ki je iz naftalina osemdesetih posodobljena You Keep Me Hanging On Kim Wilde. Noise ali nu disko?

Hja, že pri Freelandovih remiksih/uporabi Nirvane, Doorsov ter Rage Against The Machine je v zraku lebdelo vprašanje, ali jih vrti zaradi glasbe same ali zardi njihove hitoidnosti. Ni več dvoma in še vedno zveni bolje kot houserske obdelave disko klasik, vseeno pa to ni nujno dobro, čeprav gre za stvar okusa. Metricov remiks Floating pade kot eden vrhuncev na sredini prvega miksa, nakar zadeve malo zvodenijo, se dvignejo nazaj s Justice in Minimal Compact ter nato v zaključnem rafaliranju z malce hitrejšimi brejki in resnično manj čistim zvokom do SebastiAnovega remiksa Testarosse nakaže, kam naj bi se valil drone step. In ravno, ko vzljubiš špon iz prvega miksa, na drugem sledi popolno spuščanje. Že otvoritev s Spacemen 3 se bolj kot drone sliši kot enakomerni Global ritem, ki ga Freelandovi fani ne bodo prav oboževali, kdo drug pa. Uvod se raztegne v četrturno lebdenje, preseka ga odličen Come Out skupine 120 Days, nato pa se zadeva skoraj do konca miksa pretaka med sodobnimi elektronskimi žanri, Adamovimi remiksi (kot indie-zvočna Nowhere Girl skupine B-Movie) ter konča s fantastičnim As We Fall, remiksom Mylove Paris 400. Ob vsem eksperimentiranju z naborom se v miksu kaže Freelandova sposobnost, da tvori uravnoteženo v drugačnosti novih ali na novo obdelanih zvokov ter skozi kombinacije raziskuje nove svetove. Glede na to, da je že pred tvorjenjem statusa legende na breakbeat sceni resno vrtel house in jungle drum and bass, pa so vrata sodobnemu nadžanrskemu kombiniranju in koketiranju s kitarami pri Freelandu več kot odprta. Freeland je mizar, ki sam postavi ducate vrat - nam pa ostane izbira, skozi koliko odškrnjenih vstopimo ali obstanemo. Napol.

+ + +