Oh No: Dr. No's Oxperiment

Oh No je mlajši brat znanega kalifornijskega producenta, hiperproduktivneža Madliba in tudi on tako rekoč ekskluzivno sodeluje s kalifornijsko indie založbo Stones Throw. Čeprav je tako MC kot tudi producent, pa se zadnje čase bolj posveča sestavljanju beatov, poleg samostojnih projektov je delal tudi podlage za številne hiphoperske izvajalce. Izdal je že kup singlov in dva albuma, pravkar pa smo dobili še tretjega, ki je tako kot prejšnji (na njem je semplal izključno delo Galta MacDermota) tematsko sklenjen.

Album Dr. No's Oxperiment nadaljuje serijo instrumentalnih "beat" albumov založbe Stones Throw. V zadnjem letu so namreč že izdali dve podobni plošči, sijajno Donuts pokojnega J Dille in Beat Konducta že omenjenega Madliba. Vsi trije izdelki so kompilacije okoli tridesetih surovih in kratkih komadov, pri Oh Noju nobeden ne presega dveh minut. Produkcijsko gledano je album lepljenka semplanih bobnov, basovskih linij in najpomembneje, nekonvencionalnih semplov.

Že pred leti so se v hiphopu oblikovale nove smernice praks kopanja za ploščami (digganja). Ker sta ameriški soul in funk že dodobra izropani zvrsti, so se didžeji pri iskanju svežih semplov lotili bolj "eksotičnega" materiala iz Vzhodne Evrope in Azije, neredko psihedeličnega rocka in rock funka. Tako Madliba kot Oh Noja lahko uvrstimo med pripadnike (in pogojno tudi pionirje) tega trenda. Slednji je za svoj novi album uporabil izključno "neameriške" semple bolj ali manj obskurnih plošč iz Italije, Libanona, Grčije, Turčije ... Hec pa je, da materiala ni nabral sam, ampak mu ga je posredoval Egon, številka dve (takoj za Peanut Butterjem Wolfom) v založbi. Egon se sicer ne izpostavlja preveč, vseeno pa je vse bolj jasno, da je v resnici prav on motor te dandanes že kultne inštitucije.

Oh No je psihadelične, funkerske in celo etnozvoke zaranžiral v kompaktne, umazane in precej kratke kompozicije. Na arabske vokale, kitare turškega funk rocka in škripajoča godala je nalepil bas noge, snere in ploske. Vendar pazi: ukradene vzorce je tudi obračal, rezal in kombiniral tako, da so nekateri že neprepoznavni. Uspelo se mu je izogniti glasbenim klišejem, ki smo jim zadnje čase priča pri raznih pop izvajalcih, ki - na primer - semplajo glasbo Bollywood filmov. Kljub temu da album ni zmiksan, pa je poslušanje posameznih posnetkov skoraj nesmiselno. Kot celota deluje hkrati tekoče in surovo, kljub obsežni paleti zvokov imajo komadi skupno prepoznavnost, udarnost. In to ne zaradi homogenosti izvornega materiala, ker bi bil ta le težko bolj raznoličen, ampak zaradi Oh Nojeve produkcijske tehnike in spretnosti.

Hiphop je bil že pred dvajsetimi leti hvaležna tema postmodernističnega diskurza. In še zmeraj nas ne pusti na cedilu. Primer: kalifornijski producent je po nekakšnem naključnem kanalu (brez posebnega znanja, izobraževanja) dobil v roke kulturne proizvode Mediterana in Azije, jih iztrgal iz konteksta in reinterpretiral. In to z ignorantsko spretnostjo, ki ji ne moremo ničesar oporekati. Nasičena učna ura lepljenja glasbenih fragmentov.

+ + + +