J-Majik in Wickaman: Crazy World

Dobra tri leta po tistem, ko je bil J-Majik skorajda na vrhu aktualnosti ter želenosti (TUDI pri nas), se je vrnil z dvojnim CD-jem in naborom najuspelejših produktov zadnje petletke, ki jih je zakuhal skupaj s svojim - zadnja leta rednim - sodelavcem Wickamanom. Njuna zgodba se pač ne razteza zgolj na en letni čas ali na nekaj lepljivih jump-up komadičev, ki so v minulih sezonah poganjali plesišča, ampak na nekajletno delo, ki ni bilo vedno intenzivno, zato pa premišljeno in pretežno poglobljeno v tvorbi lastnega specifičnega jungle drum and bass (JDB) zvoka. V njem okusno kolidirata poskočno zamolkel bas ter srednjevisoke JDB-linije, v katerih se čuti precej liquid-latin-houserskega prizvoka ter vokalov, če že ne razbijata z navitimi jump-up streljačinami. In četudi je dvojna plošča že dodobra preslišana in nekateri komadi z nje zavrteni do obisti, je celoten vtis tega albuma več kot dober.

Jamie Spratling je pač eden tistih izvajalcev JDB, ki odlično kažejo svojo glasbeno plat. To se od prvega do zadnjega komada sliši v melodični naloženosti, poslušljivosti in dinamičnem skakljanju med podžanri, Wickamanov bas gazi pa sled kot buldožer in tandem med vožnjo s komadi opravi kot v videoigri; zvozi in gre na naslednjo stopnjo. Po uvodnih jump-up pevalicah Crazy World ter Listen prične skakati med džunglo in latin JDB, pri čemer v džungli v Rollin It na pomoč priskoči DJ Hype, ob VIP-remiksu Capoiere pa je končno izšel Calabassa, ki na dubplate zapuščini J-Majika v naših krajih izpred treh poletij še nosi naslov Mi Lever. Slednji je v svoji hudi bazičnosti zelo plesen in je eden vrhov Norega sveta. Ob njem gre poudariti dva liquid bisera, Manali Cream, ki sta ga oblikovala z Dannyjem J-jem, ter Straight For The Door, kjer z vso dušo prepeva MC MC. Dvojec skozi kolaboracije in izbiro gostov kaže širino, v lastnih skladbah tršega jump-up tipa (kot je nerazvita Shuttle ali dolgočasna C-Style) pa se na trenutke v pretirani prazni repetenci malce sesuje sicer kompaktna celo(s)tna zvočna podoba. Prav taki komadi in časovni zaostanki pri nekaterih drugih tej izvrstni izdaji zbijajo oceno, saj je ravno sodobna elektronika tista, ki narekuje oster produkcijski tempo ter redne izdaje. Za toliko let pavze res moraš biti frajer in J-Majik (predvsem) to dejansko je; čudežni otrok iz glasbene družine, ki je pri 15 letih posnel enega temeljnih napevov zgodnjega JDB 6 Million Ways To Die, na tem dvojnem ploščku servira drugo klasiko, Space Invaders, ki je - poslušana z nekaj leti odloga - še vedno vrhunsko, nadčasno producirana. Skozi ušesa slednje (ali zaključni VIP-remiks sicer uvodne Crazy World) se kaže njun detajlističen pristop, s katerim sta svojčas sodila med tiste, ki dvigajo raven produkcije. In tudi skladbe na tem ploščku s starejšimi letnicami - v primerjavi s kakšnimi jajci z letnico 2007 - zvenijo sveže, dogajajoče in dodelano. Preteklost je končno zapisana, sedaj čakamo na to, koliko prihodnosti bosta izpisala ... Živopisno.

+ + + +