Múm: Go Go Smear the Poison Ivy

Še ena izmed čudovitih islandskih skupin, boste pomislili med prebiranjem teh vrstic, kajti skupina Múm je (ne več tako zelo) svež izdanek novodobne glasbene scene z najseverneje ležečega evropskega otoka. Ja, Islandija se je v zadnjih dvajsetih letih, od velikega uspeha skupine Sugarcubes in njene pevke, spremenila v zakladnico sodobne popularne glasbe, saj ji je ob vsej majhnosti in kljub navidezni izoliranosti uspelo dokazati, koliko ustvarjalnosti, dobrih zamisli, zanesenjaštva in dobre volje prihaja s skrajnega evropskega severa. Vse našteto velja za sodobne glasbene izvajalce, kot so skupine Sigur Ros, Amiina, Benni Hemm Hemm in, seveda, Múm. Pri tej je, glede na ocenjevano ploščo, mogoče opaziti veliko sprememb. Kot prvo je treba poudariti, da je skupino zapustila ustanovna članica Kristin Anna Valtysdottir, ki je nekoč z značilnim eterično-infantilnim vokalom precej pripomogla k prepoznavnosti glasbenega izraza skupine.

Druga, bistvenejša sprememba najbrž izhaja iz dokaj dolgega diskografskega premora, to pa je, poleg Kristinega odhoda, povzročilo precejšnje spremembe v dojemanju in delovanju skupine. Preostala ustanovna člana, Gunnar Orn Tynes in Orvar Poreyarson Smarason, sta k sodelovanju povabila kar šest gostujočih glasbenikov, ti pa so z uporabo različnih klasičnih instrumentov, v nasprotju z nekoč večinoma elektronskimi, spremenili zvočno podobo v eklektično mešanico slogov. Pri tem se lahko postavi vprašanje, koliko je, kar zadeva kakovost, skupina izgubila zaradi odhoda izrazito prepoznavne vokalistke, ki je bila nekoč njen zaščitni znak. Na Go Go Smear The Poison Ivy vokalov ne primanjkuje, še več jih je kot na prejšnjih ploščah, a so precej prazni in nekako neizraziti, daleč od magičnega in skrivnostnega petja nekdanje pevke. Poleg tega obstajata dva enako neizrazita vokala, moški in ženski. Če se ozremo na začetke delovanja skupine Múm, vidimo, kako se je njena glasbena slika od plošče do plošče spreminjala - izrazito eksperimentalni elektronski začetki z majhno vlogo vokalov in zanimivimi ritmi z Yesterday Was Dramatic, Today Is OK (2000) so se na naslednjih ploščah spremenili v značilno severnjaško melanholijo. Ta je še posebej izstopala na prejšnji plošči Summer Make Good (2004).

Očitno sta se Tynes in Smarason v preteklem času naveličala prepoznavne melanholije, včasih tudi depresije, ki je ne zmore izvajati kdorkoli, in se odločila vpeljati ščepec značilnih pop vzorcev - teh na zadnji plošči ne primanjkuje. Poleg elektronskih ritmov, kitar, dvojnih, pretirano pretencioznih vokalov z igrivimi otroškimi besedili je slišati tudi pihala, harmonike in godala, k čemur so precej prispevali gostujoči glasbeniki. Ob tem, seveda, ne primanjkuje elektronskih intervenc omenjenega dueta, a jim v poplavi raznolikega instrumentarija ne uspe priplavati na površje. Nekdanjo pozitivno melanholijo so zamenjale igrive otroške pop pesmice, polne navideznega optimizma. S tem se ustvari nasproten učinek - pesimizem, povezan z nadaljnjim ustvarjanjem in delovanjem skupine.

+ + +