Lack of Afro: Press On

Mladi britanski glasbenik in producent Adam Gibbons, bolj znan kot Lack of Afro, je še pred dvema letoma igral bobne v raznih priložnostnih bendih malega mesteca Exeter na jugozahodu Otoka. Potem pa je objavil nekaj samostojnih komadov na prijateljevi spletni strani, kar se je izkazalo za izjemno srečno potezo. Ta glasba je nekako prišla do ušes odgovornih pri priznani neodvisni založbi Freestyle, ki je specializirana za jazz, funk, soul in latino. Vodi jo Adrian Gibson, neverjeten poznavalec tovrstnih godb, zbiratelj plošč in programski vodja eminentnega londonskega kluba Jazz Caffe. Njemu in njegovim kolegom je bila produkcija Lack of Afra tako všeč, da so ga nekako izbrskali in mu takoj ponudili pogodbo. Lani je tako izšel prvi single in kmalu postal ena najbolje prodajanih plošč založbe.

Gibbons se je s še nekaterimi singli hitro profiliral na sceni prostega sloga, sledili so mnogi remiksi (za izvajalce, kot so Diesler, Nicole Willis in Flevans) in prvenec Press On. Na albumu Press On Adam Gibbons elegantno kombinira v živo odigrane inštrumente in vzorce (semple). Osnova je funk, vendar pa predvsem z izbiro "ukradenega materiala" pogosto poseže tudi v (big band) jazz in soul. Od inštrumentov najpogosteje igra bobne, klaviature in bas, včasih pa pograbi tudi kitaro in celo saksofon. Uspešnost združevanja recikliranega materiala in živih glasbil je morda najbolj očitna pri bobnih. Komadi odigranih in vzorčenih ritmov si sledijo tekoče (ponekod se obe tehniki celo prepletata), spremembe ne zmotijo, še več, zvok je enoten in celovit. Produkcija je dokaj groba in umazana, kar je pri zagotavljanju avtentičnosti zvrsti funka seveda nuja. Če funk ni umazan, ni več funk, ampak funky. Večina posnetkov je hitrejšega tempa in plesnih, zares umirjen je le eden.

Nekatere komade na plošči je Gibbons napisal sam, drugi so priredbe, taka sta na primer When the Sun Goes Down skupine Arctic Monkeys in Spooky Dusty Springfield. Poleg tekoče in učinkovite dramaturgije album Press On odlikujejo tudi sijajna aranžmajska razvejanost, pestrost in razgibanost cele ritmične sekcije, nemogoče je spregledati zagon, s katerim plata švigne mimo in ki verjetno izhaja iz Gibbonsovega uživanja v snemanju. Mnogi mislijo, da je funk glasba izključno sedemdesetih let prejšnjega stoletja. In se motijo. Funk živi še danes in ne le kot neka revival retro scena, ki bi bila ujeta v prežvečene obrazce, ritme in rife, preplonkane povečini iz zapuščine botra soula Jamesa Browna. Ogromno sodobnih bendov, kot so The Bamboos, Cookin' on 3 Burners, The New Mastersounds in podobnih eksperimentira, združuje razne sloge in spreminja konvencije. Bolj redki pa so samostojni producenti, ki bi jim uspelo enako. Lack of Afro je eden redkih. Bend v eni osebi.

+ + + + +