The Upbeats: Nobody's Out There

"Album bo zasnovan na pravljici, ki jo bova napisala sama. Glasba bo spremljala zgodbo, imela bova nenavadne like ... Želiva narediti celoten paket," sta pred tremi poletji v pogovoru snovala Dylan in Jeremy oziroma tandem The Upbeats, ki je takrat pri nas gostoval na ilegalni prireditvi in je za sabo pustil resnično izjemno dober vtis. Potem je čas mineval, vmes so prihajala nova imena, Novozelandca pa nista izdala nič posebno odmevnega. Poleti pa je njuna založba objavila sporočilo, da bo plošča zunaj zdaj zdaj, ter dodala mnenja treh generalov. Tisto Eda Rusha, da je to najboljši album desetletja, Dieselboyevo o "redefiniciji funka prihodnosti" ter Hypovo napoved jungle drum and bassa (JDB) prihodnosti, "ki ne jemlje ujetnikov". In niso pretiravali; Nobody's Out There je soundtrack za (še kar grozljivo in bolno ilustrirano) pravljico o mladeničevi nočni mori, ki se kot album posluša uro in pet minut in za katerega dejansko poznavanje pravljice ni prav nič nujno potrebno - je pa za dimenzijo globlje.

Po zvenu in atmosferi se čuti, da je to plošča, katere odseki so (drugače od marsikatere druge zbirke komadov v formatu albuma) vezani na koncept celote: globoka, gosta in egoistično nepretenciozna boben-bas osnova je marinada, v kateri se je gošča cmarila več letnih časov, da so se skoznje naložile plasti. Na trenutke duo Upbeats seka, kot se šika za pripadnika temačnega JDB spektra, a že uvodni Will Shatner in Thinking Cap dodobra nakažeta, kam pluje tale ladja. Starejša ušesa iz predelektronske ere bodo skozi Nobody's Out There slišala vplive skupine Dead Can Dance ali njunih vzornikov Pearl Jam in Smashing Pumpkins (še posebej plošče Mellon Collie and Infinite Sadness) in še marsičesa, kar se je nabralo v karierah obeh glasbenikov. Temeljito postavljen in prevetren zvok na JDB pogonu vrhunce sicer malce bolj doživlja v tenkočutnosti kot goreči strasti, nekatere celo z besedili iz pravljice ("Nobody's out there, no one is answering, and we are all alone and we are calling out to anyone"), druge spet skozi komade, ki kot Girl Gone posegajo v povsem druge sfere, kot jih je sicer vajen JDB.

Menda pa so prav v premikanju mej skriti glasbeni biseri in rešitve, h katerim se ne zatečejo klasično kovani izvajalci iz londonskih četrti, ampak tale dva sta si vzela čas. Kot si čas jemljejo njuni komadi, ki do dropa in temačnega pogona lebdijo na nežnih krilih noči, nato pa začne obratovati manufaktura. A se kmalu prevesi v novo ... Težko je opisovati takšne pravljice, ker njihovo bogastvo jemlje dih in ker ga težko porinemo v ta ali oni predalček. Prava moč dela se kaže skozi regresijo opisovanja te mojstrovine. Bolj govoriš o njej, več ostane neubesedenega. Imamo JDB ploščo leta. Pravljično.

+ + + + +