Einstürzende Neubauten: Alles Wieder Offen

Legendarnim berlinskim destruktivcem iz skupine Einstürzende Neubauten je potekla pogodba z založbo Mute in z novo ploščo so stopili na samostojno založniško pot. Alles Wieder Offen ponuja odmik od hrupne preteklosti v polje zasanjanega ambienta in na samosvoj način razpira prostor skozi refleksijo lastne zvočne preteklosti. Vtira jo v mehkejše, prožnejše in bolj umetelno ukrojene pesmi, kot so jih Berlinčani ponujali na zadnjih ploščah.

Urbani hrup, dekonstrukcija zvočne materije in drobljenje različnih plasti zvoka zvočil, pritajenih zvočnih iger različnih snovi in površin, elektronske manipulacije zvoka, kolaž, šumi in poki postindustrijskih odplak ter grozeči ritualni pulz urbanega pogroma na novem izdelku tlijo v ozadju kot senca preteklosti, ki se zažira v pore novih skladb in preti, da se bo zdaj zdaj razpočila v hrupni kaos. Ta suspenz, prekrit in prepleten z omamnimi melodijami, je glavna odlika plošče, vendar do katarzične potopitve v radostni hrup nikoli ne pride.

Ta večkrat neenakovredni dialog med preteklostjo in sedanjostjo je plod pridobljene samostojnosti benda, ki se je izvil iz primeža založbe. Prek svoje spletne strani že vrsto let odpira prostor in ponuja oboževalcem intimen vpogled v neposreden ustvarjalni proces, ki je pripeljal tudi do nove plošče pri lastni založbi. Ogrodje albuma sestavlja vrsta studijskih seans in posnetkov, ki so nastajali med izdajo prejšnje plošče Perpetuum Mobile in aktualno izdajo. Ti so bili na vpogled ter v nakup omogočeni fenom in plačnikom njihove spletne strani. Seanse so bile nekakšne strukturirane improvizacije, utemeljene na številnih znakih in ohlapnih, na karticah napisanih navodilih. Plošče so bile posebne zvočne študije, okleščene zgolj na en element, bodisi na glas, na kolažiranje starih posnetkov, klavirskih kompozicij, celo orkestrske interpretacije njihovih skladb. Vse to se v godalnih aranžmajih, v obliki zvočne poezije in pomenskih glasovnih premetank, klavirskih milozvočij in občasnega lomljenja toka skladb zažira v samo ploščo, navkljub temu pa gre za doslej najbolj milozvočno izkušnjo njihove glasbe.

V besedilih se občasno pojavljajo dobesedne refleksije, navedki iz prejšnjih skladb, prisotni so metalizirana tolkala in raznorodni ritmi izpod rok N. U. Unruha, globok bas Alexandra Hackeja ter občasne elektronske predelave in zanke. EN na zadnji plošči ne opušča avantgardističnih načel, temveč jih spretno vtira v formo nežnejših pop skladb. Ta pristop deluje povsem naravno in neprisiljeno, brez domišljavosti in recikliranja lastne preteklosti, z izrazitim smislom za detajle ter najbolj dovršene aranžmaje doslej. Za EN se prostor res na novo razpira, vprašanje pa je, ali se bo entuziazem zasedbe prenesel tudi v naša ušesa. Časi, ko je bend naročil hektolitre vodke in se odpravil v Litostroj po 'glasbila', so namreč mimo.

+ + + +