Dave Gahan: Hourglass

Kako se znajdejo pevci velikih, skorajda ponarodelih pop bendov, ki razen svojega vokala, videza in karizme ne prispevajo veliko k matični skupini (saj besedila in glasbo zanje večinoma ustvarjajo drugi), ponazarja prvi Gahanov solo izlet iz Depeche Mode, album Paper Monsters iz leta 2003. Plošča, s katero se je obrnil k bolj rockovskim virom - to še bolj preseneča, če poudarimo, da je glasbeno kariero začel kot pevec elektro-synth pop benda, ki se je prebil ravno zaradi njegovega hladnega baritonskega vokala -, ni imela pretiranega uspeha pri oboževalcih skupine Depeche Mode. Temu je najverjetneje botrovala nenadna sprememba zvoka, česar občinstvo skupine ni vajeno, pa tudi avtorska neizkušenost, saj je Martin L. Gore avtor skoraj vseh materialov skupine. Gahanov avtorski prispevek je prinesel šele zadnji album Depeche Mode Playing The Angel (2005), kjer je podpisal tri skladbe. Deloma mu je uspelo prepričati, da je sposoben ustvariti dobro pop pesem.

Logično nadaljevanje sledi na letošnji plošči Hourglass, na kateri se vrne k zvoku, ki mu je pisan na kožo; to je bolj ali manj modificirana zvočna podoba njegove matične zasedbe, ki se razvija skoraj trideset let. Vrnitev k elektroniki ni naključna, odseva duha sedanjega trenutka v popularni glasbi, hkrati pa moramo priznati, da se Gahan kot vokalist veliko bolje znajde v tem glasbenem žanru. Po dveh solidnih albumih z Depeche Mode se čedalje bolj poskuša uveljaviti kot izviren avtor besedil in glasbe, pri tem pa mu pomagata bobnar in kitarist, ki spremljata Depeche Mode na živih nastopih. Začetni takti otvoritvene skladbe Saw Something obetajo še eno zanimivo različico tipičnega komada Depeche Mode z Gahanovim elegičnim vokalom v ospredju, ki zaznamuje večino skladb z albuma. V besedilih prevladujeta religiozna in psihološko temačna črta, znana iz dosedanjih komadov Martina L. Gora, to pa potrjuje ugotovitve, da je Gahan pod ogromnim vplivom svoje skupine in se bo zato težko uveljavil kot solo izvajalec. Ob tem plošča zveni skorajda preveč brezhibno, saj premore vse, kar je značilno za sodobne glasbene izdelke: sugestiven vokal, izvrstno produkcijo, zanimive efekte, kakovostne studijske glasbenike, manjka pa ji ravno avtorski, individualni pečat, ki bi Gahana premaknil iz velike in močne sence skupine Depeche Mode. Skladbe so zares odpete z enako iskrenostjo in predanostjo kot pri Depeche Mode, po štirih uvodnih komadih pa začne album idejno kopneti in se vrteti v začaranem krogu tipičnih pop vzorcev, kar navsezadnje pripelje do neizogibnega dolgčasa. Oboževalci skupine Depeche Mode albuma Hourglass najverjetneje ne bodo sprejeli za svojega, kar se je pred tem že pripetilo plošči Paper Monsters. Res pa je, da se v nekaterih komadih s Hourglassa vendarle opazi Gahanov avtorski napredek, čeprav gre večinoma zgolj za recikliranje prepoznavnih obrazcev skupine Depeche Mode. Te pa Martin L. Gore obvlada veliko bolje.

+ + +