20. 12. 2007 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Willie Nelson, Merle Haggard, Ray Price: Last of the Breed
2007, Lost Highway, Menart
Willie Nelson, mirni človek countryja, je živa reklama za pozitivne učinke kajenja marihuane, zaradi česar se po svojih besedah počuti bolje in bolje. Njegov nosljajoči vokal in njegove prostrane, permanentno otožne pesmi vsakič znova zazibajo v neko prav posebej vedro razpoloženje, ne glede na to, kako zbrano prisluhneš njihovi iskrenosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 12. 2007 | Mladina 50 | Kultura | Plošča
Willie Nelson, mirni človek countryja, je živa reklama za pozitivne učinke kajenja marihuane, zaradi česar se po svojih besedah počuti bolje in bolje. Njegov nosljajoči vokal in njegove prostrane, permanentno otožne pesmi vsakič znova zazibajo v neko prav posebej vedro razpoloženje, ne glede na to, kako zbrano prisluhneš njihovi iskrenosti.
No, zdaj pa tega žlahtnega Willieja pomnožite s tri oziroma mu prištejte karizmi nič manj legendarnih Merla Haggarda in Raya Pricea in dobili boste cvetober ponarodelih standardov, aranžiran v troedinem slogu stare kantrijaške šole, ki zlagoma izgublja najboljše učence, spomin nanjo pa čedalje bolj bledi. Tako rekoč 200 let glasbenih izkušenj, strnjenih v 22 pesmi ter po nepotrebnem zapakiranih v dva diska. Šarmantno.
+ + + +
