Goribor: Goribor

Skupina Goribor je eno izmed največjih glasbenih presenečenj na ozemlju nekdanje skupne države. Čeprav uradno obstaja že od leta 1996, je širša srbska in pojugoslovanska javnost zanjo slišala šele po lanski udeležbi na tradicionalnem puljskem Art & Music Festivalu, kjer je zasedla zavidanja vredno drugo mesto. To se najverjetneje sploh ne bi zgodilo, če je ne bi bil opazil zagrebški underground guru Zdenko Franjić in njenih komadov objavil na deseti izdaji legendarne kompilacije Bombardiranje New Yorka, izdane pri založbi Slušaj najglasnije/Listen Loudest. Franjić je nato izdal še dva studijska albuma, Ono što ne ubije to te osakati in Hoću kući, ter še nekaj posnetkov v živo. Puljski nastop je definitivno postal odskočna deska za skupino, saj so ji hrvaški kritiki začeli pisati takšne hvalnice, da je zanjo pokazala zanimanje tudi velika hrvaška založba Dancing Bear.

Skupina Goribor, kot pove ime, prihaja iz Bora, znanega po največjih rudnikih bakra v nekdanji skupni državi, mesta, ki ga je srbski režiser Dušan Makavejev v filmu Čovek nije tica upodobil v vsej bedi in blišču. V tranzicijskem času je blišč izginil, beda pa je ostala, in to se zrcali tudi v izvrstnih besedilih, ki jih piše pevec Aleksandar Stojković st. Goribor deluje kot trio, ki ga sestavljajo pevec in kitarista, za ritem pa poskrbi matrica s prenosnega računalnika. Uradni prvenec je pravzaprav mešanica izbranih komadov s prej omenjenih Franjićevih izdaj in dodatnih pesmi, med katerimi prevladuje izpovedna lirika, prežeta z izrazito socialno in individualistično noto, hkrati pa pospremljena z minimalistično glasbeno spremljavo, vreščečimi, silovitimi bluesovskimi kitarskimi riffi, ki se gibljejo od rocka do trip-hopa. Siloviti basi in mogočni ritmi se mešajo s Stojkovićevim vokalom, ki je bolj podoben odličnemu recitiranju kot petju. V njegovih besedilih leži največji zaklad skupine Goribor. Reflektirajo tragedijo, ki se je zgodila (oziroma se še dogaja) v sodobni balkanski tranzicijski družbi, ter brezizhodni položaj mladega človeka iz provincialnega mesta, kjer ni svetle prihodnosti in kjer ljudje umirajo v najboljših letih.

Pri takšnih besedilih zlahka potegnemo vzporednico s skupino Joy Division, ki je v svojem času živela v propadajoči svetovni industrijski metropoli, njen pevec pa je v besedilih izražal svoje najbolj skrite misli, dvome in razočaranja. Takšna je tudi skupina Goribor, glasbeno sicer drugačna, a še zmeraj odlična. Izjemna, nepretenciozna muzika, ki črpa iz različnih obdobij popularne glasbe, a je kljub temu izvirna in sodobna. Z besedili, ki se jih ne bi sramovali niti najbolj cenjeni poeti in so podkrepljena z vokalom sodobnega trpina in neprilagojenca, "vernika bez crkve, građanina bez grada, ljubavnika bez žene, ritma bez bubnjara". Prvenec dekade.

+ + + + +