Inflacija kot državljanska streznitev

Naposled je postala inflacija politična tema. Če se cene določenih proizvodov dvignejo za več kot 10 odstotkov, to ni več običajni naravni pojav, ampak praktični problem, ki zadeva večino prebivalstva.

Tako vlada, opozicija, sindikati kot potrošniki bi po logiki stvari morali biti na isti strani. Interes vseh je namreč, da jih trgovci ne ropajo pri belem dnevu.

V zadnjih letih je v državi vladala nenavadna ljubezen do velikih korporacij, kot so "Mercator" et consortes. Vsako rast njegovih delnic so mediji in ljudstvo sprejeli skoraj s tako radostjo kot koš Jake Lakoviča proti Italiji v zadnji sekundi otvoritvene tekme evropskega prvenstva. Vsakič, ko je najboljši sosed odprl novo megatrgovino, je doživel medijsko navdušenje. Močnejši, ko je "Mercator", močnejša da je Slovenija.

Toda minuli teden je izrekel zgodovinski stavek vodja največjega sindikata v državi Dušan Semolič. V odlični maniri marksističnega razmišljanja je izpostavil, da je na pohodu družbena neodgovornost dela velikega kapitala.

Kaj je pravzaprav povedal s to malodane pitijsko govorico? - Da naj lastniki vele kapitala razmišljajo družbeno pozitivno, da naj zaslužkov ne dvigajo v nebo, s čimer siromašijo velik del populacije. S čimer je apeliral, da naj se velekapital samoomeji.

Racionalna misel, ki pa predpostavlja družbeno idilo, ko finančni mogotci pomislijo, da bi morda znižali svoje marže v trgovskih podjetjih, da bi širnemu ljudstvu ne znižali kupne moči, da bi to ob istih plačah ne plačevalo več za prehrambene izdelke.

Toda, zakaj bi to storili, če zoper sebe ne opazijo grozeče sile?

Moč sindikatov namreč ni le v besedah, ampak v potencialni grožnji s stavkami oziroma bojkoti. Zakaj bi človek mirno gledal, kako mu iste produkte prek noči podražijo za dvomestne odstotke??? Zakaj ne bi sindikalni voditelji kdaj priredili protestnega soda tudi pred podjetji in ne le pred vladno palačo. Si predstavljate, da množice sindikalistov na nakupovalno soboto zasedejo parkirne prostore mega prodajnih centrov? V hipu bi zbudile družbeno odgovornost velikega kapitala.

Toda Semoliču je uspelo zbuditi vsaj spečo Trnuljčico, točneje Trnuljčka. Pozval je vodjo urada za varstvo konkurence gospoda Plahutnika, da ukrepa? In mož, pred katerim bi se morala tresti vsa podjetja, ki izkoriščajo monopole in kartelna dogovarjanja, se je naenkrat spomnil, da je prvi bič v državi in se oglasil, da bo zdaj res pogledal, kaj se na trgu dogaja. - ???????

Funkcionar, katerega naloga je vzpostaviti širok tržni sistem, ki bi zagotavljal, da bodo cene produktov v živahnem tržnem spopadu padale, je doslej očitno le statiral kot brezvoljni uradniček.

Tudi vlada je šele v zadnjem tednu prek inšpekcijskih služb zgrabila Jankovićev VO-KA, ki je nonšalantno dvignila račune za porabo vode za 16.8 odstotkov. Jankovićevi so v svoji maniri seveda začudeno protestirali, češ da podražitev sploh ni podražitev, ampak samo preoblikovanje strukture cene.

Da so ministri to podražitev opazili in jo začeli uporabljati v svoji retoriki, se gre zahvaliti njenemu direktnemu vplivu na neposredni dvig inflacije. Namreč že januarja je Jankovićevo mestno podjetje Snaga dvignilo svoje tarife za 17 %. Toda vlada in resnici v veselje tudi meščani so to povsem vdano požrli, kot da je nekaj samoumevnega, da jim mestna oblast skokovito povečuje cene. Meščan, ki je prejemal isto plačo, je pač resignirano sprejel, da ima župan s svojimi direktorji pravico, da jim po svoji volji nateguje cene.

Pravzaprav je neverjetno, kako danes politične stranke, mediji in del ljudstva ostro in odločno reagirajo nad dejstvom, da je inflacija 3 odstotna, da se pojavljajo 10 do 20 odstotne podražitve.

Kaj bi porekli, če bi monopolno podjetje za jutri napovedalo 44 odstotno podražitev? Zadel bi ga splošni revolt in ploha filipik.

Toda po novem letu je ljubljanski župan Zoran Janković storil natančno to: ceno enournega parkiranja je s sto tolarjev povišal na 60 centov. Kar tako, da bo mestna blagajna bogatejša, je vse uporabnikom mestnih uličnih parkirišč udaril z astronomsko podražitvijo, ki smo jo poznali iz časov enopartijskega režima.

Molčali so vsi, šef urada za varstvo konkurence, vlada, opozicijske LDS in SD, in tudi 70 % meščanov je izjemno zadovoljnih z županom, ki jih odira pri živi koži!!!!? Ki prakticira politiko, da polni mestni budžet s tem, da prosto dviguje cene monopolnih storitev in produktov. Vode, komunalnega odvoza in parkiranja na mestnih ulicah pač ni mogoče dobiti pri konkurenčnem podjetju.

Kako je to v resnici mogoče? Meščani Ljubljane so bili pod vladavino županje Simšičeve izjemno občutljivi na svoj standard bivanja. Ko so se leta 2006 zaradi številnih cestnih zapor tudi po pol ure dlje cijazili v službe in šole, so pridrveli na volitve, na katerih je županja zbrala sramotnih nekaj odstotkov podpore.

Toda danes smo spet priča popolni blokadi Celovške ceste, ki pa je ne povzročajo le turistične migracije, ampak tudi preprosto dejstvo, da je ob prenovi največjega Mercatorjevega centra zaprta vzporedna prometna žila cesta Ljubljanskih brigad. Mestna oblast je izdala dovoljenje za prenovo v mesecu septembru, ne pa denimo v polpraznem juliju. Na koga je mislil ljubljanski župan? - Na interese podjetij ali na počutje svojih mestnih podanikov, ki se po polžje premikajo v avtomobilih?

Kot osrednji problem si je sicer zadal nalogo, da iz mestnega središča izžene avtomobilski promet. In sprejel drastični ukrep prepovedi vožnje, ki spravlja v obup prebivalce mestnega jedra. Ki se zdaj do svojih stanovanj in parkirišč na dvoriščih ne morejo več pripeljati z avtomobilom.

POP TV je tako prikazala zgodovinski posnetek srečanja župana s prebivalci mestnega jedra, na katerem se je ta iz prijaznega in šaljivega mucka spremenil v arogantnega oblastnika, ki se je obnašal, kot da nima pred seboj članov mesta, ampak krdelo zarotnikov. Na vprašanje, po katerem pravnem aktu je to storil, mu je zavrela kri in je publiki zabrusil, da na to ne bo odgovarjal ter se dvignil, da zapusti srečanje.

Prestolnica ima torej župana, ki ga raztogoti legitimno vprašanje, po kateri postavi je ukrepal???? Župana, ki lastnikom zasebnih parkirnih prostorov prepoveduje dovoz z avtomobilom? Župana, ki vlada kot samodržec, ki ima v svojem planu realizacijo idej, ne glede na to, kaj si o njih misli ljudstvo!

Zraven pa klavrna podoba podžupana Janija Moederndorferja, nekoč glasnega politika LDS, ki danes nastopa samo še kot molčeči Jankovićev oproda.

Ljudska nejevolja se v demokratičnih sistemih ne kaže samo v rezultatih volitev, ampak v permanentnih zahtevah, iniciativah, bojkotih, stavkah, referendumih ter protestih zoper vse instance gospodarskih in političnih oblasti, kadar te delujejo proti interesom državljanov.