dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    27. 5. 2022  |  Mladina 21  |  Ekonomija  Za naročnike

    Nova krizna normalnost

    Evropska komisija (EK) je sredi maja 2022 v okviru fiskalne koordinacije članic EU pripravila spomladansko poročilo. Ocena in smernice razvoja za Slovenijo sovpadajo z nastopom nove slovenske vlade. Fiskalna konsolidacija je za vse članice odložena, izjemne okoliščine in fiskalna odstopanja se nadaljujejo. V ospredju sta sedaj prehranska in energetska kriza kot posledici sankcij zaradi rusko-ukrajinske vojne. Igra EU je tvegana, za nove domače politično-ekonomske akterje skrajno negotova. Dediščina Janševe vlade je na fiskalnem področju slaba. Zavezujoče fiskalne dokumente je tik pred volitvami zadrževala, zmedeno načrtovanje razvojnih sprememb zmanjšuje njihovo učinkovitost. Množenje bruseljskih finančnih pomoči je hkrati obratno sorazmerno z našo sposobnostjo njihove uporabe. Nova evropska priporočila za prednostno ukrepanje niso dovolj, slediti bo treba denarju. Golobova vlada stoji pred problemom postopne fiskalne konsolidacije. Pot do nje sta boljše servisiranje razvojnih izzivov in učinkovita raba evropskih sredstev. Potrebujemo krizni načrt, kako preživeti, kaj najprej reševati. Nova krizna normalnost je namreč že tu. Več

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    20. 5. 2022  |  Mladina 20  |  Ekonomija  Za naročnike

    Ekonomska lahkotnost

    Koalicijska pogodba nove prihajajoče vlade ostaja znotraj ustaljene politične kulture, čeprav jo želi preseči. Ponavlja vse dosedanje napake političnega voluntarizma, čeprav hoče spremeniti načine političnega delovanja. Prihajajoča vlada v njej pozablja na krizne ekonomske razmere in razvojne omejitve, ki bodo zamejevali njene načrte. Koalicijska pogodba je torej v veliki meri žrtev ustaljenih političnih praks slovenskih koalicijskih vlad, dokument brez prave uporabne vrednosti. Dobili smo bolj spremenjeni red poudarkov, nekaj več socialnih vsebin, manj stereotipne neoliberalne agende. Pravih strateških premikov gostobesednost teksta niti ne more ponuditi. Žal smo praznih političnih zavez imeli v preteklosti že veliko, njihova usoda pa je tudi znana. Imamo petnajsto vlado v dobrih tridesetih letih, koalicijske pogodbe so očitno zgolj prvi lakmus krhkosti njihovega preživetja. Zato je skrajni čas, da se od njih v takšni obliki in pomenu poslovimo. V dobro države in vlade, ki prihaja. Več

  • Prvi Golobovi koraki

    Kriza stagflacije dobiva na svetovni ravni in tudi doma vedno jasnejšo podobo. Postaja novi zaščitni znak političnoekonomskega kaosa. Hitro sosledje kriz, tudi vojnih, je šokantno, fatalni odzivi politikov pa zastrašujoči. Stagflacije so relativno redki, protislovni in težko obvladljivi procesi. Običajno so znanilci nevarnih političnih razmer, kumulativnih kriz tržne ekonomije. Sedanja je predvsem rezultat pandemijske krize in ukrajinsko-ruske vojne. V njenem ozadju so širši geostrateški politični spopadi in nova ekonomska deglobalizacija. Inflacija je prevladujoči trend tega desetletja, naša pričakovanja in ravnanja jo dejansko zgolj poglabljajo. Precej je podobnosti z veliko stagflacijo konca sedemdesetih let, a še več razlik. Tokrat je ekonomsko lažje ukrotljiva, politično pa bistveno manj. Spopad z njo bo globalen, pa tudi lokalen. Zato je pomembno, kako se bo stagflacije lotila nova Golobova vlada. Več

  • Ko ostane le beseda?

    Francosko in slovensko volilno leto imata veliko skupnega. Francija je Slovenijo nasledila pri polletnem vodenju unije, predsedniške in parlamentarne volitve so se v obeh državah dogajale na isti dan, 24. aprila 2022. In nenavadno sta skupaj odzvanjali tudi v tujini. Ugledni Washington Post je celo onkraj Atlantika zaznal politično razliko, ki sproža upanje. Najboljše, kar se je po dolgem času zgodilo evropski liberalni demokraciji, sporoča, niso mogočne francoske volitve, temveč volilni izid v majhni Sloveniji. V evropski strateški refleksiji je to pomemben podatek. V Franciji je poraz Le Penove še vedno zmaga populistične desnice, v Sloveniji je poraz Janše vendarle zmagoslavje liberalno usmerjene levice. V obeh državah so etablirane stranke doživele neuspeh, povsod so temelj zmage nejasne obljube drugačnosti. Tu in tam gre šele za prvi polčas supervolilnega leta. V Franciji bodo karte dokončno premešale parlamentarne volitve junija, pri nas predsedniške in lokalne jeseni. Anksioznost političnega razreda v odnosu do realnih problemov sveta in sosledja zadnjih treh kriz nam je skupna. Tudi zato se v Sloveniji ne smemo delati Francozov v razumevanju francoskih volitev. Več

  • Bo to zmagoviti ples?

    Parlamentarne volitve leta 2022 so postale resnično prelomne. Toliko pretresov in pomembnih sporočil politični razred v Sloveniji še ni doživel. Skupno sporočilo je jasno in nedvoumno. Volivci si želijo korenitih družbenih sprememb, ne zaupajo etablirani politiki, zavrnili so aroganco in abotnost sedanje vlade. Toda politični poraz so doživeli na desni in na levi. Janševa vladna koalicija je politično pogorela navkljub izjemnim ekonomskim rezultatom in darilom državljanom. Opozicija v okviru KUL je doživela politični polom navkljub ustavitvi »janšizma«. Golobovo Gibanje Svoboda je v politično orbito pognalo protivladno razpoloženje volivcev, vendar tudi Golobova večplastna podoba alternative. Njegov politični vzpon je vnovičen dokaz globoke politične krize slovenske strankokracije. Toda imeli smo srečo, uporniški politični refleks ljudi je še deloval. Golob je vsekakor tvegana politična naložba. A njegov intelektualni, socialni in politični kapital je dovolj velik, hkrati je tudi drugačen politik. Ob novi politični aritmetiki nam tokrat morda celo uspe. Več

  • Populistična utvara

    Dobri ekonomski rezultati in prihodnost brez eksperimentiranja so osrednje volilno sporočilo Janševe vlade in SDS. Ljudje preprosto živijo pod sedanjo vlado bolje, je osrednji argument koalicijskega trojčka. Vlada ne obljublja, temveč daje. Ekonomski argumenti so tukaj pomembnejši kot politični. Opozicija nasprotno opozarja na neznosnost sedanjega teptanja demokracije in svoboščin, ceno Janševe avtokracije. Politični argumenti pri njej pretehtajo ekonomske rezultate. In imajo prav. Demokracijo izgubljamo na dolgi rok, ekonomski položaj ljudi pa je začasen in varljiv. Na volitvah bomo torej tehtali med tveganji začasne ekonomske blaginje in izgubo političnih svoboščin in avtonomije. Ljudem ponudijo nekaj blaginje v zameno za svoboščine. V tej kupčiji nekaj države blaginje menjamo za državo nadzora. Ekonomska uspešnost Janševe vlade je žal populistična utvara. Slovenija je na prelomnici volilne demokracije in avtokracije. »Druga republika« kot strankarska instrumentalizacija države in razgraditve civilne družbe bo ob novem mandatu te vlade politično-ekonomsko dejstvo. Zaprta avtokracija, »brez eksperimentiranja«. In to je največja nevarnost teh volitev. Več

  • V klinču kriz

    Gospodarske napovedi za leto 2022 so vse slabše, ukrajinska vojna krhki odboj svetovnega gospodarstva obrača v novo krizo. Na globalni ravni, še posebej v EU, in tudi pri nas. Stopnjevanje ekonomskih kriznih obdobij je predvsem posledica brezglavega političnega intervencionizma, zatona hegemonije ZDA in stopnjevanja protislovij globalnega kapitalizma. Toda tokratna kriza nove hladne vojne je nevarnejša od drugih. Poigrava se z velikimi vojnami hegemonističnih ciklov, energetsko in ekološko krizo, ekonomskim nacionalizmom in stagflacijo. Nova hladna vojna pod ameriško taktirko vodi v ekonomsko balkanizacijo sveta in politično stalinizacijo Rusije, utrjuje avtokratske režime Kitajske in Indije. Ekonomska tveganja pa se povsod stopnjujejo in jih nihče ne zapira. Energetska kriza zgolj razgalja to politično-ekonomsko nemoč in neznosno improvizacijo sedanjih političnih elit. Več

  • Trilema

    Triindvajseto virtualno srečanje voditeljev EU in Kitajske 1. aprila 2022 je nova epizoda brezupnega evropskega iskanja politične identitete v globalnem svetu. Vse se je vrtelo okoli odgovornega ravnanja velesil v ukrajinski vojni. ZDA in EU pričakujejo, da Kitajska ne bo podprla Rusije. Kitajska si želi drugačne svetovne ureditve, podobno kot Rusija, Indija in drugi. Kitajska je za EU hkrati strateška partnerica, ekonomska konkurentka in globalna nasprotnica. Trilema je seveda nerešljiva, če EU ostaja znotraj ameriške hegemonije. V trikotniku med ZDA in Kitajsko lahko EU ohrani svoj strateški položaj zgolj z ekvidistanco do obeh. Politično-ekonomska avtonomija EU je temelj njenega razvoja, tudi znotraj ameriško-kitajskega antagonizma. Toda to zahteva politično smelost in razvojno ekonomsko vizijo. EU je spočeta kot politični porok miru, njeni interesi so ekonomski in ne vojaški. Ukrajinska vojna je učna ura strateških napak njene vzhodne (ne)politike. Zato so evropsko-kitajski odnosi tako pomembni za prihodnost EU, če sploh še zmore in želi obstajati. Več

  • Volitve 2022

    Mesec dni pred državnozborskimi volitvami je jasno vsaj dvoje. Število še ne povsem potrjenih političnih akterjev na volitvah je 20. Toda razdrobljenost slovenske politične scene še ne pomeni, da je politični trg konkurenčnejši. Hkrati se še bolj jasno zarisuje notranjepolitična delitev na levi in desni pol. Spopad za nekakšno normalizacijo družbenih razmer na eni in poglabljanje sedanje avtokratske družbene ureditve na drugi. Sedanja vladna koalicija je v dveh letih temeljito razstavila državo. Onesposobila je posamezne veje oblasti, jih blokirala ali podredila. Socialni kapital je spremenila v političnega, njegova moralna amortizacija je po dveh letih usodna. Pandemija in sedaj še ukrajinska vojna sta pometli z različnostjo, drugačni pogledi so izbrisani, tudi prepovedani in sankcionirani. Cenzura je postala nova demokratična norma, na svetovni, evropski in domači ravni. Politična legitimnost je znotraj takšnih razmer informacijska utvara, demokracija volilna politična prevara. Zato povsod beležimo vzpon avtokracij in padec demokracij. Tudi v Sloveniji. Volitve bodo lahko zgolj zamenjale problematično oblast z drugačno. Odločilna bitka za prave spremembe se tedaj šele začenja. Več

  • Igra z ničelno vsoto

    Ruska invazija na Ukrajino ni običajna meddržavna vojna, nima lokalnih politično-ekonomskih namer. V njenem ozadju tičijo geostrateški politični interesi velikih sil, zlasti ZDA in Rusije. Zato bo konec te vojne dejansko začetek drugačne mednarodne ureditve. Mir bi lahko dosegli prej, če jim bi uspelo povezati oboje. Vrača se hladna vojna na političnem področju, ekonomsko poganjajo sankcije, informacijsko lažne pravice. Na globalni ravni imamo spopad za novo mednarodno ureditev sveta, hegemonijo ZDA in »Zahoda« želi nadomestiti vzhodni del našega sveta s Kitajsko. Politično-ekonomski in vojni cikli imajo tu domala neizbežno večstoletno mehaniko. Tretja svetovna vojna je glede obsega in intenzivnosti vpletenih držav dejansko že tukaj. Gre samo za drugačne oblike in načine vojskovanja. Ukrajinska vojna je očitno postala geostrateška prelomnica. Z usodo države in njenih ljudi se poigravajo vsi veliki akterji. Zato te nesmiselne in grozeče vojne nihče ne more in ne želi prekiniti, niti sama ukrajinska vlada ne. Nekateri predlagajo celo njeno poglobitev in širitev. Vsi politično špekulirajo na račun civilnih žrtev, razseljenih ljudi in razrušene države. Več

  • Realizirana pošast

    Prikazen stagflacije blodi po Evropi, če bi parafrazirali začetek Komunističnega manifesta. Toda strah postaja vse bolj otipljiv, deluje, učinkuje. Stagflacija je konec leta 2019 veljala za neotipljivo možnost, danes postaja stvarnost. Njena moč stopnjuje skrita grožnja, kaj dejansko prinaša rusko-ukrajinska vojna, očitno prelomna točka nove svetovne krize, tretje v dobrem desetletju. Seveda, pošast ima svojo teorijo in razlagalce, toda živi, ker postaja del naših odločitev. Skrivnost inflacije je prehod s prehodnih oblik na samodejno ustvarjanje. Stagnacija bo tudi tokrat običajen odziv različnih ponudbenih šokov in zožitev, zlasti proizvodnih virov. Stagflacija je dejansko njuna rezultanta, realizirana pošast. In v EU so izpolnjeni skoraj vsi pogoji za njen nastanek in razvoj. Od tod dalje se spreminja podoba nove krize in politično-ekonomskih odzivov nanjo. Vedno večje sistemsko politično nasilje izrednih stanj je njeno pokrivalo, razpad ekonomskega sistema njena podstat. Stagflacija je zgolj izkrivljeno ogledalo neravnovesij in strašljivih zablod našega časa. Več

  • Demilitarizacija in ne oboroževanje

    Rusko-ukrajinska vojna se je iz razmeroma konvencionalnega vojaškega spopada dveh držav spremenila v hibridno vojno. V ekonomsko vojno z Rusijo stopa ves »zahodni svet«, politična vojna zajema tudi druge države, zlasti Kitajsko. Stopili smo v tretjo svetovno vojno v dobrih sto letih, z drugačno konfiguracijo sil in akterjev. Hibridna vojna je vojaško, politično in ekonomsko prepletena in informacijsko sila zamegljena. Le tragične človeške žrtve vojn in mrtvi že tisočletja štejejo na tem semnju ničevosti enako. Nam lahko ekonomika vojn pomaga najti mir? Lahko z ekonomskimi sredstvi prisilimo Putinov režim k politični sklenitvi premirja? Kako visoka je ekonomska cena preživetja Ukrajine in njenih državljanov? Ruska invazija na Ukrajino bo povzročila stagflacijo v EU, ekonomske sankcije bodo prizadele rusko gospodarstvo. Vojne so vedno ekonomsko destruktivne in politično zavajajoče. Zato bi bilo bolje namesto večnega pripravljanja na nove vojne investirati v mir. Več

  • Prelomnica

    Ruski vojaški napad na Ukrajino kot suvereno državo je groba in nesprejemljiva kršitev vseh mednarodnih in civilizacijskih norm. Ogroža mir, življenje in blaginjo ljudi, njihove pravice in dostojanstvo. Razkriva avtoritarno naravo Putinove oblasti, protislovja njene politične mitologije. Rusija je primer iliberalne demokracije, v Ukrajini že desetletja vlada politični kaos z defektno demokracijo. Na obeh straneh se namesto mehkega demokratičnega preigravanja dogajajo umazane politične igre, pajdaški kapitalizem in klientelizem. Ruske izsiljene geopolitične rešitve so tvegana igra, ukrajinski nacionalizem in prozahodni fatalizem pa nevarna zabloda. ZDA in EU tod že dolgo prodajajo nevarno ideologijo, da je prihodnost vzhoda na zahodu. Soodgovornost obeh za to vojno je nedvoumna. Moskvo vodijo politični interesi, Washington predvsem ekonomski, pridobil bo Peking, izgubila EU. Neznosna lahkotnost Putinove agresije in evroatlantske protiruske histerije vodijo v svet brez izhoda. Največji poraženci so že zdaj običajni ljudje, civilisti in vojaki, žrtve večnih vojn političnih mesečnikov in poslovnih mafijašev. Več

  • Po Pekingu 2022

    Zimske olimpijske igre v Pekingu leta 2022 so se končale, slovenski športni uspeh je bil spet izjemen. Pandemija jih ni ustavila, toda prizorišča so kljub temu ostala prazna, športna prireditev je postregla z običajnimi političnoekonomskimi sporočili. Olimpijske igre postajajo vedno bolj rezervirane za bogate in vplivne države, Coubertinovega političnega duha olimpizma vse bolj prekrivajo geostrateški interesi. Tudi tokrat ni šlo brez kitajskih ekonomskih zavajanj glede stroškov iger in ameriških političnih manipulacij z delnim bojkotom. Peking je postal prvi gostitelj letnih in zimskih olimpijskih iger, dokaz izjemnega kitajskega gospodarskega razvoja in političnih sposobnosti. Simbolna vrednost iger je za Kitajsko pomembnejša od vseh drugih. Igre velikih, ZDA, Kitajske in Rusije, so primarno geostrateški projekti. MOK je tukaj zgolj športni mešetar, posrednik interesov različnih zvrsti kapitala. Toda prav ekonomika teh iger razkriva kitajsko politično sistematičnost. To je morda najzanimivejše sporočilo Pekinga 2022. Več

  • Jeza v Noriškem kraljestvu

    Prodaja zasebnega deleža sklada York v Savi Turizmu je postala dobra dva meseca pred volitvami prvovrstna politična tema. Ekonomska logika posla je ostala v ozadju, strateška je vseskozi zavita v manipulativno meglo. Vladajoča koalicija se je znašla na spolzkem terenu brez posebej obetavnega izhoda. Opozicija je dobila potreben politični zalet, toda ne ve natančno, kam doskočiti. Ene in druge je presenetil čas. Janševi očitno hitijo, ker ne verjamejo več v volilno zmago. Minister Počivalšek s svojo fantazmo državnega turističnega holdinga ostaja na pol poti. Paradržavni instituciji, SDH in KAD, sta politično razcepljeni, brez prave avtonomije in moči. Sindikati in menedžerske ekipe Save, z nasprotnih bregov, delujejo racionalno, toda o ničemer ne odločajo. V zmešnjavi interesov in preigravanj je žrtev slovenski turizem. Ob morebitni prodaji Madžarom pa prekmurska destinacija in položaj države, kar meji na politični kriminal. Več

  • Ob reki Maas

    Pred tridesetimi leti, 7. februarja 1992, je bila podpisana maastrichtska pogodba, politično-ekonomsko morda najvplivnejši dokument EU po ustanovitvi tega združenja držav. Simbolnih sporočil je veliko. Pogajanja in podpis dokumenta niso zadevali velikih prestolnic najvplivnejših držav, temveč majhno nizozemsko mesto na bregovih reke Maas. Nastal je v obdobju velikega političnega upanja in ekonomskega optimizma, po padcu berlinskega zidu in razpadu socialistične Vzhodne Evrope. Pogodba je potrdila okvire ekonomske in monetarne unije, skupaj z evrom. Postavila je temelje ekonomske stabilizacije celotne zveze in procesne konvergence držav članic. Prinesla je zametke ekonomske in socialne kohezije, skupne varnostne in zunanje politike, tudi jasnejšega političnega soodločanja. EU je danes sredi permanentnih kriz in vedno novih zapletov. Politični populizem je povsod prinesel protievropske poglede in avtokratske posege, privatizacijo ekonomskih koristi EU in politični nacionalizem. Maastrichtske rešitve so ostale, njihov skupni optimistični duh pa je zamrl. Več

  • Tajvan

    Nedavni diplomatski zdrs predsednika vlade glede Tajvana je še ena od njegovih nesrečnih zunanjepolitičnih epizod, toda antologijskih razsežnosti. Za politične samodržce je največji dosežek, če njihova dejanja pridejo v zgodovinske učbenike kot popperjanski dokaz, česa ne morete in smete početi. In Janez Janša si to nedvomno zasluži. Toda predsednikove težave so žal problem države. V mimohodu »tajvanskega problema« smo zato razkrili vse naše sedanje politične pritlehnosti, tradicionalno nacionalno introvertiranost in kup neznanja. To na žalost ni zgolj problem sedanje vlade, temveč tridesetletnega nerazumevanja politične ekonomije mednarodnih odnosov te mlade države. Ne gre torej zgolj za Janševo abotno privatizacijo slovenske zunanje politike. »Tajvanski problem« razsvetljuje več, kot mislimo. In zato zasluži našo pozornost. Več

  • Davos, mrtev

    »Davos, ta tradicionalni simbolni naziv za letno srečanje Svetovnega gospodarskega foruma (WEF), je mrtev. Že drugič zapored so WEF zaradi pandemije prestavili na splet. Srečanje brez srečujočih se s tem izgublja svoj smisel in pomen. Veličastna strokovna mreža in vplivni politični projekt profesorja Klausa Schwaba s številnimi letnimi analizami, poročili in posveti postopoma izgubljata zagon in tudi sponzorje. Davos je vedno želel biti ogledalo sveta in znanilec njegovih sprememb. Priklonil se je zahodnemu globalnemu kapitalu, spodbudil azijske države in odprl vrata tretjemu svetu, mladim in nevladnim organizacijam. Deležniški kapitalizem je bila Schwabova vizija novega sveta, revolucionarni naboj je pripisoval novim tehnologijam in ne starim razrednim bojem. Toda pandemija je razkrila blasfemičnost ekonomske globalizacije in ranljivost politične povezljivosti. Opuščanje davoških srečanj sovpada z vzpostavljanjem nove hladne vojne. Svet z Davosom ni bil kaj prida, brez njega je videti še slabše. Več

  • Politični demoni

    Supervolilno leto 2022 je pred vrati, aprilske parlamentarne volitve so njegov vrhunec. V slabih stotih dneh bomo lahko videli politični dramolet prehodov, združevanj, prevzemov strank. Politične novince preganja čas, za številne med obstoječimi pa je že potekel. Politični trg je razpršen in nepredvidljiv, strankokracija pa je tod že zdavnaj zadušila demokracijo. Na desnem delu političnega prostora ni dilem. Janša vodi učinkovito predvolilno bitko, njegov problem je povolilna koalicija. Na levem delu vlada predvolilni kaos, manj problemov prinaša morebitna volilna zmaga. Janša bo brezmejno branil avtokratsko oblast, opozicija očitno ni pripravljena, da to prepreči za vsako ceno. Na volilni tehtnici bo presoja, kakšno državo imamo in kakšno družbo bi radi gradili v naslednjih letih, desetletju. V resnici bo volilno vprašanje preprosto, domala plebiscitarno. Ali želite živeti v državi, ki ne spoštuje človekovega dostojanstva, omejuje svoboščine in blaginjo deli zgolj političnim pripadnikom? Odločamo torej o temeljni alternativi obstoječi oblasti. Zato pustimo odtenke politične sivine, gre za odločitev noči ali dneva. In demokracija je sveča, luč sveta, ki zgoreva. Več

  • Economistu navkljub

    Ugledni britanski tednik The Economist je Slovenijo uvrstil na drugo mesto med 23 držav OECD glede ekonomskega obvladovanja pandemijske krize. Podatek je presenetil vse, zagovornike in nasprotnike sedanje vlade. V politično razcepljeni in volilno razgreti državi se je vnel spopad za ekonomsko interpretacijo teh številk. Analiza Economista je strokovno legitimna, primerjave podatkov dovolj objektivne, toda hkrati tudi zavajajoče. Ne samo za Slovenijo, temveč tudi za druge države. Učinkovitosti ekonomskih in razvojnih politik ni mogoče stlačiti v pet kriterijev. Še manj lahko z njimi merimo učinkovitost držav in zadovoljstvo ljudi. Ekonomski rezultati Slovenije so dobri, toda cena vladnega ekonomskega populizma bo visoka. Njene protikrizne politike pregrevajo slovensko gospodarstvo in so ga prekomerno zadolžile. Večina pozitivnih rezultatov danes bo jutri povzročila negativne posledice. Economistu navkljub. Več

  • Večni trik

    Evro smo v EU v obliki bankovcev in kovancev začeli uporabljati pred dvajsetimi leti, 1. januarja 2002, dve leti po uveljavljanju evropske valute kot knjižnega denarja. Njegova zgodovinska pot razvoja je dolga petdeset let. Skupaj z enotnim trgom in odprtjem meja velja za tretji, toda najpomembnejši identitetni steber EU. Evro naj bi spodbudil ekonomsko konvergenco in prinesel politično integracijo EU. Po dvajsetih letih je bolj ekonomsko lepilo kot politični kapital EU. Zadnje krize je preživel zaradi političnega strahu pred razpadom EU in ne zaradi ekonomske superiornosti. Njegova institucionalna arhitektura je vseskozi šibka in problematična. V prihodnosti ga čaka spoprijem z inflacijo in visoko zadolženostjo držav, pa tudi izziv globalne digitalizacije valute. Vseh dvajset let razvoj evrskega sistema določajo krize, toda hkrati ima vse manj nasprotnikov. Velja za nepopolno, toda najbolj uporabno ekonomsko orodje ohranjanja EU. Pomeni ekonomski most in hkrati politična vrata njenega preživetja in razvoja. Več

  • Boljši svet?

    Leto 2021 je svet na globalni ravni zaznamovalo z razmeroma podobnimi spopadi proti pandemiji, leto 2022 bo prineslo veliko bolj kaotične poti normalizacije. »Nova normalnost« bo čas prilagajanja novim razmeram, novim globalnim trendom in tudi drugačnim politikam. Sredi leta 2021 smo doživeli krč globalne oskrbe surovin in polproizvodov, pa tudi hitro gospodarsko rast in vznik pozabljene inflacije. Pandemija je zožila prostor demokracije, spogledovanje z vedno bolj avtokratičnimi političnimi rešitvami bo del iskanja novih ravnotežij. Gospodarsko in politično bo leto 2022 morda ključno za želeni prelom desetletja. Ponovno širjenje virusa zahteva drugačne trajnostne zastavke razvojnih in ekonomskih politik. Geopolitična trenja med ZDA in Kitajsko, pa tudi Rusijo se bodo stopnjevala. EU je tu v precepu, brez prave mednarodne vloge in notranje moči sprememb. Leto 2022 bo zato čas pričakovanj in hkrati strahu. Ekonomska negotovost bo večja, politično zaupanje pa še manjše kot leta 2021. Upanja v boljši svet so dlje, kot si zaslužimo. Več

  • V krču

    Politično-ekonomsko je leto 2021 vredno pozabe. Opletanje pandemijskih valov in zdravstvena kriza sta dokaz slabega kriznega vodenja Janševe vlade. Politično je državo zapeljala v močvirje sistematičnega spodkopavanja vseh vej demokratičnih oblasti. Tehnično je uspešno izpeljala predsedovanje na ravni EU, mednarodni ugled Slovenije pa je hudo zavozila. Ekonomski rezultati države so dobri, toda njena uspešnost je varljiva in tvegana. Zato bo leto 2022 ekonomsko manj uspešno od sedanjih napovedi, tudi zaradi politične shizofreničnosti super volilnega leta. Janševa politična aritmetika je preprosta, štejeta absolutna zmaga SDS in oblikovanje političnih satelitov. Opozicija stavi na splošno nezadovoljstvo ljudi in še išče prave alternative. Leto 2022 bo zato čas skrajne politične polarizacije. Sejanje nezaupanja v demokracijo je Janšev ključni politični kapital, opozicija ponuja odrešilno vrnitev v normalizacijo družbe. Torišče politično ideološkega spopada bo tokrat med urbano in ruralno Slovenijo, med nekakšno kozmopolitsko modernostjo in nacionalnim tradicionalizmom. Vse karte so na mizi. Desnega škisa poznamo, na pagat ultimo z leve še čakamo. Več

  • Davki

    Davčne reforme so stalnica nestalnih slovenskih vladnih garnitur. Politiki vseh barv so globoko prepričani, da je davčni sistem neustrezen, da sprememba davkov prinaša politično zmago. Tudi Janševa vlada nekaj mesecev pred volitvami hiti s sprejemanjem svoje mini davčne reforme, z noveliranjem treh davčnih zakonov v letu 2022. Sprememb ni veliko, gre za razbremenitev dohodnine, manj bo obdavčen kapital, nekaj je tudi administrativnih poenostavitev. Dejansko pa so spodbude za resno davčno reformo na ravni EU in korporativnega sveta tudi v okviru G-20 večje kot kadarkoli. Davčne reforme tod začenjajo spreminjati neoliberalno ideologijo. Janševa vlada je te cilje zgrešila. Davčne spremembe poglabljajo fiskalna neravnotežja, nimajo ekološke razvojne poante, koristijo predvsem bogatim. Ne omogočajo niti razvojnih prebojev niti socialne pravičnosti. So torej ne tič ne miš v biotski raznovrstnosti Janševih političnih Butal. Več

  • Ogledalo

    Inflacija vse bolj postaja pomemben politično-ekonomski problem, njene letne stopnje v ZDA in EU že presegajo pet odstotkov. Razlogi za njen vzpon so kompleksni, sistemski in tudi veliko bolj dolgoročni. Ekonomske politike vlad so danes usmerjene k oživljanju in velikemu prestrukturiranju gospodarstva, inflacija ni njihova domena. Očitno so sedanja pandemijska in podnebna kriza, predvsem pa odkrit geostrateški spopad med ZDA in Kitajsko mejniki novega inflacijskega vala. Inflacija je novo ogledalo sprememb, tržna posledica tveganj in politične negotovosti sodobnega sveta. Prinaša prerazdelitev stroškov podjetij in blaginje ljudi. Pomeni kratkoročno prelaganje politične odgovornosti in dolgoročno ekonomsko destabilizacijo, zato bo normalizacija njene dinamike težavnejša od pričakovanj. Ta inflacija je namreč bolj fiskalni kot monetarni fenomen, zato bo politično težje obvladljiva. V EU in Sloveniji ima inflacija podobne korenine in primerljive višine, tudi ukrepi proti njej bodo podobni. Toda Slovenijo prava inflacijska usoda šele čaka. Več

  • Čas streznitve

    Evropska komisija (EK) že dobro leto išče politični ekonomski izhod za novo ekonomsko upravljanje EU. Krize se zadnjih deset let kopičijo in poglabljajo. Vse terjajo drugačno institucionalno podobo EU, večjo koordinacijo ekonomskih politik, centralizacijo ukrepanja in bistveno povečanje finančnih virov. Novi skupni evropski razvojni načrt usmerjajo stara upravljavska pravila. In to je problem, ki ga želi rešiti nova EK, tudi v sodelovanju z državljani EU, z novimi institucijami in drugačnimi prijemi. EU pet let neuspešno išče nove rešitve, zato se poglabljajo nasprotja in razlike med članicami. Če EU želi obstati, mora izboljšati globalno ekonomsko konkurenčnost in politično privlačnost za ljudi. Toda evropski proračun je premajhen, politična federalizacija EU pa je vse manj mogoča. Celovita reforma ekonomskih institucij in političnega upravljanja je torej nuja. Slovenija je pod Janševo vlado na napačni poti. Ekonomsko nas bo obremenjeval visok strukturni primanjkljaj, politično smo zabredli v suverenizem in avtokracijo. Na ključnih položajih države je danes horda nesposobnih in nespodobnih ljudi. Družbeni stroški normalizacije in vrnitve v prihodnost bodo visoki. Več

  • Kje je denar?

    Podnebna konferenca Združenih narodov v Glasgowu – COP 26 – letos novembra bi morala biti za ta svet vnovična točka razvojnega preloma. Namesto akcijskega razsvetljenstva smo doživeli pričakovano tragedijo skupnega. Uničevanje okolja je katastrofalno, nepovratni procesi zahodnega ekološkega imperializma že stoletja ogrožajo planet. Naravo smo vedno dojemali kot samoumevni temelj naših prizadevanj. Človek je očitno postal biogeofizična sila, ki je sposobna ogroziti celo geološko podobo planeta. Naše tehnološko obvladovanje planeta se je spremenilo v bumerang, družbena kultura večnega in brezmejnega razvoja se lomi. Žal je napredek enih vedno temeljil na oškodovanju drugih. Za ekološko resetiranje planeta bi potrebovali novo institucionalno ureditev sveta, veliko realokacijo naravnih virov in finančnih sredstev, spremembo načina življenja. Toda ekološke krize sveta ni mogoče reševati od zgoraj navzdol, s prevladujočim vplivom zasebnega biznisa in tržno ureditvijo. In merilo želenega preloma je preprosto. Sledite kapitalu in financam. To je realno srce podnebnih sprememb, ne pa politične deklaracije in njihov »bla, bla, bla«, kot pravi Greta Thunberg. Glasgow in COP 26 sta žal spet obtičala v tej sistemski zanki. Več

  • Iluzionisti

    Politična razprava o proračunih za leti 2022 in 2023 razkriva vse ekonomske zablode sedanje vlade in sprevrženo logiko njene politične oblasti. Fiskalna mimikrija za kratkoročno doseganje političnih ciljev je zavita v največji paket proračunskih izdatkov, primanjkljajev in zadolževanja v tridesetletni zgodovini države. Pod krinko pandemijske krize in perverznega sklicevanja reševanja človeških življenj se skriva napačna izhodna ekonomska politika. Janševa vlada troši preveč glede na ciklično dinamiko gospodarstva in absorpcijsko sposobnost države. Preglednost in učinkovitost porabe državnih izdatkov sta premajhni, obseg in hitrost zadolževanja prevelika in tvegana. Slovenija kot majhno odprto gospodarstvo potrebuje trdnejše in boljše javne finance od večjih in vplivnejših članic. Zasuk evropske fiskalne politike je pred durmi, mi pa nimamo pravih javnofinančnih in razvojnih rešitev. Janševa ekipa je na področju obvladovanja pandemije povsem pogorela, ekonomija je zato njen edini politični volilni adut. Toda tudi tukaj vlada zmeda, čeprav manj očitna in težje razumljiva. Več

  • Andrej iz Štajerske

    Primer Vizjak prehaja iz politične v korporativno zgodovino, njegov poslovni triler je star, sporočilo pa aktualno. Ta večkratni minister Janševih vlad je za SDS politično mrtev, odlašajo zgolj s pogrebom, ker ni jasna sedmina. Politično nesmrtnost si je zagotovil na drugi strani. Postal je šolski primer, česa v korporativnem upravljanju ne smemo početi, pravno in moralno, politično in ekonomsko, ne tedaj in ne danes. Omogočil je izvrsten vpogled, kako neotesano deluje in mafijsko posluje Janševa politična elita. Ogledalo je sicer do konca izkrivljeno. Prepad med oblastno politiko in spodobno sodobno državo ne more biti večji in nazornejši. Toda upanja za izboljšanje ni, obtičali smo v težko popravljivi družbi. Edini politični cilj sta boj za oblast in prisvajanje koristi za elite. Človeško neumnost in politično izprijenost smo umaknili izpred oči, ne pa tudi iz človeške narave. Andrej iz Štajerske in njegovi so zgolj dokaz za to. Več

  • Opozicija

    Politični kaos v Sloveniji se poglablja sorazmerno z novim razraščanjem pandemije. Vlada je leto in pol sejala politično nezaupanje in doživela bumerang. Ljudstvo v vlogi cepilnih abstinentov ji očitno ne sledi, tudi za ceno lastnega zdravja in življenj. Politični poraz oblasti je tu zgolj druga stran izigravanja politične demokracije. Slovenija se uvršča med vedno bolj avtokratsko vodene demokracije. Ekonomski rezultati so danes edini navidezni argument Janševe vlade. Toda za njimi stojijo običajno zadolževanje, korupcija in klientelizem. Politično skorumpirana ekonomija postaja alibi za umiranje demokratičnih institucij. Slovenski politični prostor potrebuje radikalni demokratični zasuk. Desnica z Janšo je njegov antipod, toda tudi leva alternativa ni prepričljiva. Ekonomsko je preveč sterilna, politično premalo prodorna. Tradicionalna predvolilna koalicija ni dovolj, vnebohod strankarskih programov tudi ne, upanje v Janšev politični zlom je zabloda. Politična inovacija madžarske opozicije je tu dobro vodilo. Potrebujemo predvolilne konvencije strank KUL, odprto soočanje programov, demokratično iskanje novega voditelja. Konec političnega blefiranja z leve je pogoj za volilno zmago in drugačen obraz Slovenije. Več