dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    3. 2. 2023  |  Mladina 5  |  Ekonomija  Za naročnike

    Komentar / Leto Svobode

    Obletnica delovanja najmlajše in največje vladne stranke v Sloveniji konec januarja 2023 je hkrati fascinantna in vprašljiva. V lanskem supervolilnem letu je Golobova stranka Gibanje Svoboda ustvarjala neverjetne politične premike. Stranka brez posebne ideologije in programa je strateško združila stranke na levi sredini. Golob si želi s pragmatičnim pristopom vladati celo dva mandata. Politično zmagoslavje Gibanja Svoboda je dejansko posledica zloma slovenske politične demokracije in hkrati aktivizacije civilne družbe proti janšizmu. Oboje je bilo dovolj za spektakularno volilno zmago, toda ne zadostuje za učinkovito vladanje. Toda do želenih družbenih sprememb in kopice reform vodi veliko neznank. Politični inženiring in krizni menedžment sta izziv tudi za Goloba. Od učinkovitega vodenja družbenih sprememb je odvisno njegovo preživetje, pa tudi želena politična normalizacija slovenske države.

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    27. 1. 2023  |  Mladina 4  |  Ekonomija  Za naročnike

    Komentar / Rousseaujeva lekcija

    Sredi januarja je evropska komisija izdala dolgo pričakovano priporočilo o revitalizaciji socialnega dialoga kot enega od stebrov evropske demokracije. EU se srečuje s splošnim nezadovoljstvom ljudi zaradi naraščajočih življenjskih stroškov, potrebuje tudi skupno podporo želene digitalne in zelene transformacije. Socialni dialog je osrednje področje iskanja ekonomskih rešitev in umirjanja političnih strasti. Pomeni širši nabor deležnikov, obsega več kot zgolj boj za višje plače in boljše delovne razmere. Socialni dialog je pot do nove »družbene pogodbe«, onkraj dosedanje zgodbe o ustanovitvi države in uravnavanja oblasti. Golobova vlada ima s tem orodjem dobro priložnost za razvojne spremembe. Od zamenjave neoliberalnega modela družbe s socialnim do realnih zavez trajnostnemu razvoju. Socialni dialog je dejansko svojevrsten ekonomski motor in hkrati politično olje teh družbenih sprememb. Rousseaujeva lekcija o oblasti kot služabniku ljudstva je tu ključna. Za sedanjo politično koalicijo in Golobove prisklednike obvezen jutranji brevir.

  • Komentar / Davos 2023

    Svetovni gospodarski forum (WEF) v švicarskem Davosu se po dveh letih z digitalnih srečanj in prestavitev zaradi pandemije spet vrača v svoje ustaljene okvire. V glamur enotedenskega srečanja političnih in korporativnih voditeljev, akademske stroke in mnenjskih vplivnežev, mladih povzpetnikov in tudi kritičnih skeptikov. WEF pooseblja politiko partnerskega (deležniškega) kapitalizma in ekonomsko logiko globalizacije. Toda oboje se v prepletu vseh mogočih kriz dramatično lomi. Čudežna formula globalnega kapitalizma ne deluje več in mesijanska sporočila in analitični premisleki WEF zvenijo v prazno. Letošnji moto Davosa – »sodelovanje v razdrobljenem svetu« – bo zato težko uresničiti. Najpomembnejših političnih akterjev v Davosu ni, še korporativni so redki, veliko udeležencev z malo ekonomske teže in političnega vpliva. Varnost in ne ekonomija postaja novo lepilo sveta, topovi namesto masla ne vodijo do njegovega povezovanja. Ideološka dediščina neoliberalizma je v Davosu trčila ob končni zid svoje blasfemičnosti.

  • Komentar / Zastaviti na novo

    Zdravstveni sistem se v obdobju po pandemiji dokončno sesuva, kaotične razmere se dramatično poglabljajo. Kolaps zdravstva je dejansko vrh in tragičen dokaz tridesetletnih politično-ekonomskih zablod mlade države. Nastala je nepopravljiva mešanica postsocialističnih in neoliberalnih institucionalnih rešitev v greznici partikularnih interesov in usodnih vodstvenih nesposobnosti. Tega sistema ni mogoče reformirati, lahko ga zgolj resetiramo. Vsak popravek je lepljenje simbolnih obližev, ki zgolj povečuje entropijo sistema. Odgovornost zato nosijo vsi deležniki, od politikov do zdravnikov, od zdravstvenega menedžmenta do ponižanih pacientov. Vsi skupaj desetletja demonstrirajo svojo nemoč, tiho podporo nevzdržnemu statusu quo. Stare predstave javnega zdravstva se tu mešajo z novimi zablodami privatizacije. Poti nazaj ni več, javno-zasebno partnerstvo je realnost. Toda s povsem drugimi institucionalnimi rešitvami, strogo regulacijo in jasno družbeno odgovornostjo. Smo si pripravljeni natočiti čistega vina?

  • Komentar / Zlovešče leto

    Slovenija stopa v leto 2023 z novo politično preobleko in starimi ekonomskimi problemi. V supervolilnem letu so se premešale karte na vseh političnih ravneh. Pisan venček levosredinskih strank je do tal porazil Janševo falango, droben politični obliž so desnici prinesle zgolj lokalne volitve. Ljudje so si z glasovanjem sami izborili izhod iz politične krize države in ideološke razklanosti družbe. Golobov meteorski politični vzpon leta 2022 je zgolj potrditev tega. Ekonomske razmere sta lani krojili energetska kriza in inflacija. Visoka rast in zaposlenost sta bili del postpandemijskega ekonomskega odboja, pa tudi globalnega preloma. Leto 2023 bo zato čas trdega ekonomskega pristanka, konec sejanja volilnih političnih iluzij. Stagflaciji se bo v Sloveniji težko ogniti, naraščajoče politično nezadovoljstvo bo krojilo predvsem zdravstvo. Politični kapital Golobovih hitro kopni. Ne bo ga spodjedla parlamentarna demokracija, temveč politična legitimnost. Ulica je Goloba ustvarila v nekaj mesecih, v letu ali dveh ga lahko tudi pokoplje.

  • Komentar / Mlinski kamni

    Vse pogosteje nas ob izteku starega leta preveva spoznanje, da bi ga bilo najbolje čim prej pozabiti. Krize si sledijo z domala filmsko naglico, vsaka je globlja in kompleksnejša, bolj soodvisna od druge. Leto 2022 naj bi po pandemijski globalni kataklizmi prineslo zasuk, pa smo potonili v novem kriznem močvirju. Rusko-ukrajinska vojna, energetska kriza in inflacija so zarezale v vse družbene pore, še najbolj usodno v EU. Leto 2023 zato ne obeta ničesar dobrega, čas neznosne negotovosti se nevarno gosti, razumske rešitve pa izmikajo. Zato ni več političnega miru in iskanja skupnega dobrega. Globalizacija po meri Zahoda je trčila v ledeno goro zahtev multipolarnega sveta svetovnega Vzhoda in Juga. Geostrateški trk ZDA in Kitajske je vse bolj otipljiv in usoden. Ameriški konflikt z Rusijo v Ukrajini je zgolj uvertura v prihodnji spopad s Kitajsko na Tajvanu. Očitno je konec obdobja relativne predvidljivosti in stabilnosti. Geopolitika bo v letu 2023 dokončno dokazala svojo premoč usmerjanja družbenih sprememb, od podnebnih do socialnih, od ekonomskih do političnih. V stari družbeni izbiri »topov in masla« vse bolj zmaguje logika topov. In to je najslabše sporočilo leta 2022.

  • Komentar / Čakajoč čudeže

    Zakon o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize vse bolj buri duhove. Vlada je želela z njim subvencionirati podjetja zaradi visokih cen energentov, zaščititi delovna mesta, zagotoviti potrebno likvidnost. Toda gospodarski deležniki so prepričani, da vladne politike in ukrepi ne zagotavljajo potrebnih konkurenčnih možnosti. Prihajajo prepozno, pristopi so arbitrarni, učinki verjetno manjši od pričakovanj. Vlada ga ponuja kot »končni možni kompromis« glede domače fiskalne vzdržnosti in evropskih regulacijskih ukrepov. Z njim naj bi dobili stabilno in predvidljivo poslovno okolje, toda prav tu tiči največji problem. Razmere na trgih energentov in geopolitični kaos ostajajo, domače energetske zadrege pa se stopnjujejo. Začasni in izredni ukrepi postajajo stalnica in nova normala. Državne pomoči so nujno, toda tudi lažno blažilo za razpad energetskih trgov. Razlike v cenah so velike, poslovne izgube pa tudi. Celotno obvladovanje cenovnih škarij in pokritje izgub bi zahtevali dvakrat višji vložek države od ponujenega. Od tod trk pričakovanj Golobove vlade na eni in gospodarstva na drugi strani. Zlom energetskih trgov dokazuje zgolj polom domače in evropske energetske politike.

  • Komentar / Pred bitko

    Bolj ali manj odkrita trgovinska vojna med EU in ZDA traja že nekaj let in postaja vse bolj dramatična. Na eni strani gre za dve največji igralki in zaveznici svetovne trgovine zadnjih osemdeset let, hkrati pa za vedno večji nasprotnici. Svetovna trgovina naj bi zagotavljala miroljubno koeksistenco držav, toda njena asimetrija povzroča tudi vojne. EU razume ZDA kot vsestransko zaveznico, ZDA pa imajo EU bolj za sledilko svojih geostrateških interesov. V ameriški globalni igri je EU uporabna za politični boj proti Rusiji in za ekonomski spopad s Kitajsko. Ukrajinska vojna je razgalila te ameriške namere in razkrila nemoč EU. Trgovinska fronta pomeni uvod v širše politično-ekonomske bitke, ki jih pletejo ZDA. Bidnov pristop je navidezno manj brutalen od Trumpovega, toda za EU veliko nevarnejši. V prihodnjem spopadu med ZDA in Kitajsko ne gre za izbiro prave strani, temveč za avtonomno »tretjo pot«. Nekdanja politična zmota evropske levice je jutri edina ekonomska rešitev za EU.

  • Komentar / Šport?

    Svetovno prvenstvo v nogometu 2022 v Katarju bo ostal zapisan v športni zgodovini Fife kot eden najbolj protislovnih športnih dogodkov. Nogomet je nedvomno najbolj razširjen in priljubljen svetovni šport, nogometna svetovna prvenstva običajno zasenčijo tudi olimpijske igre. Politični zapleti z izbiro Rusije 2018 in Katarja 2022 so zadnje desetletje naplavili številne korupcijske škandale. Nogomet je že zdavnaj postal politično športno orodje, ki ga poganja moč kapitala. Očitno je oboje v Katarju doseglo neprimerljiv vrhunec. To je nedvomno z naskokom najdražje in najbolj čudaško svetovno prvenstvo vseh časov. Katar je v vseh pogledih izjemen in hkrati nadvse poseben prireditelj nogometnega prvenstva. Fifa je z njim dosegla nov mejnik svoje športne in kapitalske izprijenosti. Katar pa je z nogometom želel pridobiti vpliv in veljavo. Nogomet je tukaj zgolj most med želenimi političnimi cilji in domala neomejenimi ekonomskimi možnostmi. Dokaz več, kako kapital že desetletja brezkompromisno obvladuje politične in športne spektakle.

  • Komentar / V slepi ulici

    Evropska energetska politika se je znašla v slepi ulici. »Cenovne kapice« te dni vsevprek ponujajo nekaj zimskega pridiha. Dejansko pa takšna regulacija cen oznanja konec neoliberalne ureditve skupnega energetskega trga. EU jo je gradila domala trideset let, da bi na koncu povsem pogorela. Energetska kriza je zato veliko nevarnejša od finančne in ekonomske, celo zdravstvene in demografske krize. Zadeva osrčje evropske industrializacije in socialne države, razgalja temelje blasfemične tržne igre in konkurenčnosti. EU prav tu izgublja ekonomsko bitko z ZDA in Kitajsko, že zdavnaj se je ujela v rusko energetsko past. Nov model regulacije cen plina je zato čista političnoekonomska hipokrizija. Ni ga mogoče pametno uporabiti, še manj z njim kaj rešiti. Začasno regulirane cene plina in električne energije vodijo zgolj v novo fiskalno krizo, ogrožajo zlasti manj konkurenčne države. Reforma energetskih trgov in politik zahteva dvoje. Opustitev neoliberalne agende v EU in odgovorno ravnanje Nemčije. Oboje je za zdaj politična iluzija in to je tudi problem Golobovega vladnega paketa.

  • Komentar / Ribarjenje v kalnem

    Fiskalni okvir delovanja države in nove Golobove vlade je konec leta 2022 na prvi resni preizkušnji. Proračunska politika je tradicionalno in hkrati najpomembnejše ekonomsko merilo političnega vodenja države. In težave so podobne onim iz leta 2020. Namesto epidemije imamo sedaj energetsko krizo, nadaljuje se interventna zakonodaja, pa tudi težave s spremljanjem finančnih tokov države. Eno so finančni učinki interventnih ukrepov, drugo »očiščena« poraba in vedno bolj »inflatorni« prihodki. Od tod težave z rebalansom, pa tudi fiskalnim načrtovanjem za leti 2022 in 2023. V ozadju pa so tudi spremembe na ravni EU. Tu se spreminja celoten fiskalni okvir in s tem tudi presoje, kakšen je ekonomski položaj države. V igri so nova fiskalna reforma EU, drugačna fiskalna pravila in njihova uporaba. Fiskalni kaos v EU se namreč poglablja. Države se tretje leto zapored rešujejo s fiskalnimi intervencijami in zadolževanjem. Stara pravila ne držijo več, novih pa ni. In to je čudovit prostor za fiskalno ribarjenje v kalnem.

  • Komentar / Vojna proti planetu

    Podnebna kriza v 21. stoletju je sistemska in globalna, njene usodne posledice se uresničujejo hitreje od vseh pričakovanj. Na 27. konferenci ZN o podnebnih spremembah (COP 27) v egiptovskem Šarm el Šejku novembra 2022 se potrjuje naša nemoč v spopadu s to največjo in najnevarnejšo grožnjo sodobnega človeštva. COP 27 priznava, da smo bitko želenih podnebnih ciljev in nujnih sprememb že izgubili. Sedaj gre zgolj še za opredelitev politike blaženja in prilagajanja, za nujno koordinacijo pragmatičnih ukrepov in možno finančno pomoč najbolj prizadetim. Odgovornost je skupna, toda neenako porazdeljena. ZDA z neoliberalno ekonomiko brezmejne rasti in svetovna ureditev po meri Zahoda sta svet pripeljali v brezizhoden položaj. Očitno obvladovanja podnebnih sprememb ni brez okoljske pravičnosti, demokracije in političnega sodelovanja. Toda svet pretresajo vedno večji geopolitični spori med velesilami. Namesto želene okoljske solidarnosti in povezovanja smo sredi neobvladljivega političnega kaosa. Planet nam nastavlja zgolj ogledalo lastne poti v civilizacijsko pogubo.

  • Komentar / V. Gligorov

    Kolumne običajno niso namenjene nekrologom, toda obstajajo izjeme za izjemne ljudi in Vladimir Gligorov nedvomno sodi mednje. Gligorov je nedvomno eden najboljših političnih ekonomistov srednje generacije na območju bivše Jugoslavije, izjemno vpliven intelektualec in hkrati tudi politični aktivist. Njegova življenjska pot je kot zgodovinska freska balkanskega prostora. Bil je človek treh državljanstev, toda svetovljan sveta brez političnih meja. V večni kloaki balkanskih provincializmov je vedno izstopal s svojo racionalno in argumentirano interpretacijo. Njegovo publicistično delo je izjemno in brez primere tudi v evropskem merilu, podobno velja za številne članke in knjige. Kot se je duhovito izrazil Mario Holzner, izvršni direktor dunajskega WIIW, lažje bi bilo našteti, česa ni delal in komentiral, kot dokazovati nasprotno. Gligorov je nedvomno vodilni poznavalec jugovzhodne Evrope, zlasti jugoslovanske krize in njenega razpleta. Njegove razlage so bile vedno razorožujoče. Četudi jih morda niste sprejeli, ste v njih lahko uživali.

  • Komentar / Konec vojne?

    Sredi oktobra 2022 je 47 podpisnikov, uglednih državljanov, v odprtem pismu pozvalo slovensko vlado k aktivnejši mirovni politiki v ukrajinsko-ruski vojni. Nekaj dni kasneje je 30 demokratskih politikov v ameriškem parlamentu podobno pobudo naslovilo na ameriško vlado. Diplomatsko rešitev naj bi Biden iskal v neposrednih pogajanjih s Putinom. Vihar nestrinjanja je bil na obeh straneh podoben in politično dodobra premešan. Po slovenskih pobudnikih je padalo z desne, pa tudi leve strani. V ZDA so pobudo bolj podprli republikanci, demokrati pa so se ji povsem odrekli. Toda ideologija vojne prevladuje povsod, pomeni edino mogočo in dovoljeno politično alternativo. Ekonomske posledice kriz so že tu, nepredstavljivo ekološko ceno bomo plačali malce kasneje. Mir lahko nastopi šele po zmagi nad Rusijo, trdijo v ZDA in EU. Toda vojna se samo še stopnjuje, dejansko smo glede vpletenih sil že na začetku tretje svetovne vojne. Čakamo zgolj še na kitajsko-tajvanski spopad. Mirovnih pobud pa ni ali pa so v kali zatrte in prezrte. In to je ključna napaka v nizu katastrofalnih odločitev.

  • Komentar / Za plače gre

    Trg dela v Sloveniji in EU doživlja od sredine leta 2021 nenavadne pretrese in velike premike. Brezposelnost je povsod rekordno nizka, inflacija znižuje kupno moč, plače in plačni sistemi so na prepihu. Plače postajajo osrednja politična tema, bolj v javnem kot zasebnem sektorju. Golobova vlada in sindikati so sredi oktobra 2022 podpisali dogovor o plačah in načrtovanih ukrepih. Dogovor prinaša dvig plač in napoved sprememb plačnega sistema do sredine leta 2023. Vlada si za zdaj kupuje čas in stavi na politični konsenz socialnih partnerjev. Toda recesija in inflacija ožita njen manevrski prostor. Uskladiti mora oba plačna sistema, javnega in zasebnega. Pri javnem bo morala dokončno rešiti dilemo, ali ga posodobiti ali opustiti. Za zdaj tu ostaja več rešitev, zmeda pa utrjuje najslabšo alternativo – kaotičen razpad sistema. Trg dela in dostojne plače so za Golobovo levosredinsko vlado temelj legitimnosti, pa tudi političnega preživetja.

  • Stari Grki bi vedeli

    Redno jesensko zasedanje Mednarodnega denarnega sklada (MDS) in Svetovne banke (SB) je minilo v potrjevanju prihajajoče recesije in inflacije, v soočanju z novimi krizami in starimi dilemami. Recesija bo prizadela večinoma razvite države, inflacija je širši globalni fenomen. Njena umiritev je postala osrednja skrb mednarodnih institucij. Restriktivna monetarna in fiskalna politika sta spet zapovedano makroekonomsko orodje. Toda primarna je stabilizacija cen, selektivna pomoč ranljivim skupinam je temu podrejena. Sporočilo je jasno. Svet se giblje po robu nove globalne ekonomske krize, političnega zaupanja v skupne ukrepe pa je vse manj. Zato kopni upanje v pametne rešitve. Napotilo MDS in SB glede prednosti dezinflacijske politike pred zeleno razvojno agendo je napačno, priporočene politike pa zgrešene. Ostali smo ujeti v stare zablode, brez napovedi, kako poseči v vedno bolj militantni svet globalnega kapitala in eksplozivne neenakosti. Slaba popotnica MDS in SB za črnoglede čase, ki prihajajo.

  • Spet banke

    Nobelova nagrada za ekonomijo že več kot petdeset let velja za najuglednejšo strokovno priznanje. Lavreate potrjuje kot nesporne znanstvene avtoritete, ekonomiji daje pečat prestižne družboslovne vede. Letošnji nagrajenci so kot običajno ugledni ameriški profesorji, Ben S. Bernanke, Douglas W. Diamond in Philip H. Dybvig. Bernankeja širša javnost pozna kot predsednika ameriške centralne banke, druga dva slovita bolj v akademskih krogih. Vsi trije so prispevali k boljšemu razumevanju vloge bank pri delovanju ekonomskih sistemov, zlasti v obdobju finančnih kriz. Banke, kreditni sistem in finančni kapital so temeljni dejavnik kriz in hkrati rešitelji razvoja kapitalizma. V tem tiči njihova demonska vloga. Bernanke je tu ponudil temeljni politično ekonomski okvir, Diamond in Dybvig pa modelske institucionalne predloge ukrepov. Njihova analiza je bila izčiščena, sporočila izrazito uporabna. Tudi zato je bila velika recesija 2008– 2013 manj usodna od finančne in ekonomske krize v tridesetih letih 20. stoletja.

  • 9/27

    Vojna v Evropi napreduje, postaja vedno bolj nepredvidljiva in vedno manj obvladljiva. Teroristični napad na oba plinovoda v Baltskem morju, strateško energetsko infrastrukturo, pomeni njen novi mejnik. Simbolni označevalec 9/11 v ZDA postaja v EU sedaj 9/27. Energetska kriza v EU dobiva s tem vse bolj brutalne politične oblike. Plin postaja orožje osrednje geostrateške bitke med ZDA, EU in Rusijo. EU se je znašla v ameriško-ruski mišelovki. Zelenski in Ukrajina se po ruski aneksiji vzhodne Ukrajine ne želita pogajati s Putinovo Rusijo. ZDA in EU podpirajo nadaljevanje vojne z vsemi sredstvi. Trikotnik prihajajoče stagflacije in finančne destabilizacije, energetske in prehranske krize, popolnega političnega in vojaškega kaosa postaja v EU očiten. Brezizhodnost razmer je vse večja, nevarnost jedrskega spopada vse bližja. Toda nihče ne želi in ne sproža mirovnih iniciativ, ne OZN in ne EU, še manj kdo drug. In nihče ne pove, kakšna prihodnost nas čaka potem.

  • »Modernost« skrajne desnice

    Zmaga Giorgie Meloni in vlade desnega centra je potrditev zmagovite poti desnega populizma v EU, od Švedske na severu do Italije na jugu. Njena zmaga na izrednih volitvah je posledica tradicionalne politične nestabilnosti in stopnjevanja ekonomskega kaosa v državi. Bila je prepričljivejša in spretnejša od politične konkurence, čeprav ni ponudila nobenih idej in rešitev. Italija je trenutno največji in najslavnejši ekonomski bolnik EU, odvisen je od njene pomoči. Italija ekonomsko ne more preživeti brez EU, Melonijeva pa politično pade brez ekonomske utehe prebivalstva. Morda lahko politično uspe s kombinacijo nove ideologije in nacionalnega razvojnega projekta, kot je to pred stotimi leti uspelo Mussoliniju. V politično-ekonomskem kaosu in kriznih katastrofah skrajna desnica deluje prepričljivejše od leve sredine. Spreminja se politična reprezentativnost, neoliberalna ekonomska agenda zahteva radikalne odgovore. In te, paradoksalno, danes drži v rokah skrajna desnica in ne levica.

  • Nerazumljivo in nevarno

    »Stara EU se sooča z novimi varnostnimi vprašanji« – to je bila provokativna tema münchenske varnostne konference pred dvajsetimi leti in podobno je Svetovni energetski svet leta 2007 razpravljal o ranljivosti EU glede energetske varnosti. Leta 2022 ni več časa ne za vprašanja in ne za razprave. Svetovna ureditev, spočeta po II. svetovni vojni, se po sedemdesetih letih lomi na vseh ravneh. Potrebujemo prave rešitve in hitre ukrepe, sistemska tveganja so višja v veliki večini držav sveta. Naraščajoči politični konflikti, vsesplošna militarizacija družb in grozeče vojne so končni dokaz nemoči upravljanja sveta in vodenja miroljubnih politik. Mogočna zahodna neoliberalna agenda se je dokončno sesula vase. Iskanje nove normalnosti se zdi nemogoča naloga, stari sistem je poguben, alternative pa ni. Ekonomska neravnotežja so prevelika, politična nasprotja pregloboka, kulturni trk ideologij postaja neobvladljiv. Ukrajina je zgolj dokaz tega kaosa, preizkusni kamen morebitne civilizacijske modrosti ali dokončne jedrske katastrofe. Za zdaj nam ne kaže dobro. Bogovi so nas zapustili, ostaja zgolj nihilistično Beckettovo upanje čakanja na Godota.

  • Po smrti kraljice

    Smrt britanske kraljice Elizabete II. v škotskem Balmoralu je 8. septembra 2022 v hipu zasenčila vse drugo, celo vojno v Ukrajini in energetsko krizo v EU. Kraljica je bila nesporna politična ikona, edini pravi družbeni cement razpadajočega britanskega imperija po drugi svetovni vojni. Sedem desetletij je utrjevala svoj neverjetni slog obvladovanja monarhije na poti komaj znosnega razpada britanskega imperija. Nikoli se ni pritoževala, ničesar posebej pojasnjevala. »Never complain, never explain« je bil skriti moto njenega vladanja. Skrbno negovana apolitičnost na tujem in strogo obvladovana nevtralnost doma sta bili temelj njene popularnosti in moralne avtoritete. Bila je kot papež med zbledelimi monarhi sveta, z naskokom najuglednejša britanska institucija per se. Toda njene osebne vloge ni mogoče ločiti od usode imperija, prijazne in skromne kraljice od brutalne in krvave kolonialne zgodovine. In tu so in bodo ocene njene vladavine manj prizanesljive. Politična in ekonomska amnezija je del Elizabetine preračunljive zadržanosti. Namesto politične odgovornosti in ekonomskih reparacij je raje gojila mitologijo britanske zgodovinske izjemnosti. Gre za zoprno asimetrijo njene bleščeče vladavine, ceremonialne oblasti brez prave odgovornosti.

  • V imenu koga?

    Vlada je v zadnji tretjini avgusta začela postopek proračunskega rebalansa za leto 2022, ki naj bi ga zaključila septembra. Fiskalni zapleti v drugi polovici leta so pričakovani. Poganjajo jih politične spremembe, dediščina stare vlade in nove krizne razmere. Vladni ukrepi na področju energetike, draginjskih dodatkov in obvladovanja stroškov podjetij zahtevajo dodatne finančne vire, poglabljajo zadolženost države. Njene fiskalne zmožnosti se zožujejo, zadolževanje postaja dražje in vse bolj problematično. Stanje državnega proračuna pa je zavajajoče. Po visokih primanjkljajih prejšnjih let imamo na polovici leta domala izravnan proračun. Toda razmere so bistveno drugačne in pravi pretresi šele prihajajo. Obdobje lahkotnih finančnih iluzij Janševe vlade bo zamenjal čas pravih fiskalnih zadreg in omejitev. Po stotih dneh Golobove vladavine je sporočilo preprosto. Vsako fiskalno podcenjevanje ekonomskih in razvojnih politik bo usodno, za vlado in za državo.

  • Zamujena priložnost

    Blejski strateški forum (BSF-2022) ni postregel s presenečenji. Slišali smo stare zaveze EU do vojne v Ukrajini in dobili napoved evropskega reševanja energetske krize. Ekonomska vojna z Rusijo prinaša EU več negativnih posledic, kot so evropski voditelji pričakovali in upali. Energetska kriza ni rezultat naključij, temveč posledica sistematičnih zelenih energetskih spregledov in tržnih neoliberalnih zablod. Hkrati pa je del geopolitičnih spletk, za katerimi stoji žalosten niz vojnih zločinov in komaj dojemljivih neumnosti sedanjih svetovnih voditeljev. Rešitve te energetske krize zato ni znotraj obstoječe politične hipokrizije in ekonomske amnezije. Izredni posegi na trge energentov in slovite strukturne reforme zahtevajo več, kot je na Bledu obljubila von der Leynova. Pravilo moči je tod že zdavnaj prevzelo primat nad močjo pravil. Zato je bila blejska parada znova tako brezzoba.

  • Pozitivno presenečenje

    Turizem vedno zbuja pozornost ekonomistov in vznemirja družbene napovedovalce prihodnosti. Globalna pandemijska kriza je zadnji dve leti najbolj prizadela prav turistično dejavnost. Toda njeno toliko želeno in pričakovano oživljanje v letu 2022 so grobo presekale dramatične podnebne razmere in novi politično-ekonomski krizni prelomi. Letos so turistični načrtovalci in deležniki vseh vrst vsaj v Evropi lahko videli, kaj jim prinašajo izjemni vremenski pojavi in vratolomni politiki. Vodilne turistične destinacije so podnebno najobčutljivejše in poslovno sila ranljive. Spreminja se paradigma dosedanje globalne turistične industrije, turistična ponudba in potrošnja se bosta v naslednjih letih radikalno spremenili. Leto 2022 je glede tega preroško. Prilagajanje na globalnem turističnem trgu postaja tekma preživetja. In Slovenija je tu zaradi svoje lege in majhnosti pozitivno presenečenje.

  • Pogorišče iluzij

    Mario Draghi je desetletnico svojega znamenitega reševanja evra na čelu ECB julija 2012 kronal z odstopom s čela italijanske vlade. Uspelo mu je na položaju guvernerja ECB in pogorel je v vlogi politika kronično nestabilne, toda vplivne Italije. Vendar je njegova usoda več kot simbolna. Tehnokratsko vodenje ECB je očitno lažje kot domače politično barantanje, evropski parket je manj zahteven od nacionalnega. Evro je vseskozi izvirna ekonomska rešitev, simbolni kapital politične moči EU. Toda hkrati je tudi vir političnih asimetrij in gospodarskih kriz. Nenavadne monetarne politike v EU in drugod so v teh desetih letih postale prej težava kot rešitev. Finančni cunami brezglave kreditne ekonomike šele prihaja, inflacija pa je že tu. Italija je Ahilova peta EU, odličen primer teh kriznih zadreg. Njen gospodarski zlom bi v Bruslju in Frankfurtu težko preživeli. In največ koristi bo od tega spet imela osovražena Moskva, ne slavni Rim.

  • Vojna ali mir

    Ukrajinsko-ruska vojna po slabega pol leta nastavlja vedno jasnejše ogledalo. To ni običajni meddržavni spopad, nekakšna izsiljena državljanska vojna. Ukrajinska kriza pomeni kulminacijo ameriškega neoliberalnega konservativizma in hkrati prikrit vojaški spopad z Rusijo. Prinaša dramatičen zaton ameriške politične dominacije in problematičen Putinov poizkus postavitve nove arhitekture sveta. Gre za geopolitični spopad glede ekonomskega obvladovanja energetskih virov ter ključnih surovin, trgov in finančnih tokov. Vojna v Ukrajini je očitno ta svet razbila na dvoje. Zahod se bori za ekonomsko prevlado in staro politično hegemonijo. Vzhod zahteva enakovreden položaj ter prerazdelitev vpliva in moči. Namesto ekonomske konvergence smo dobili politično divergenco. EU se je tu povsem izgubila in mi z njo.

  • Političnoekonomski problem številka ena

    Inflacijska dilema ECB po dobrih 20 letih stopa v ospredje. Inflacija je prvič prizadela evrsko območje, postala je »nezaželeno visoka«. Stabilnost cen je edini pravi makroekonomski cilj in inflacija ga zdaj ruši. Toda dilema tiči drugje. Za učinkovito antiinflacijsko politiko se je treba stvari lotiti enotno. Vendar pa so inflacijske stopnje v državah evrske skupine sila različne. Fragmentacija monetarne politike ni mogoča, čeprav je potrebna. Hkrati EU nima niti potrebne fiskalne moči niti pravih mehanizmov za socialno reševanje težav. Položaj je ekonomsko izjemno negotov, politično pa nevaren. Evro je za zdaj edino pravo ekonomsko lepilo skupnega trga, temelj omajane politične legitimnosti EU. Toda ECB in EU preprosto ne moreta uporabiti tradicionalnih antiinflacijskih orodij. Zato bo inflacija ekonomsko trdovratna in politično izjemno nevarna. Vse nižja vrednost evra je zgolj znak šibkosti EU.

  • Politična banalnost je znak nemoči

    Živimo v večdimenzionalnem svetu kriz. Narivajo se ena na drugo, med njimi ni pravih ločnic in pravega premora. Toda sedanji preplet je nekaj posebnega, česa podobnega Evropa ni doživela že desetletja. Trojček zdravstvene, energetske in prehranske krize je materialen, konkreten, zadevajoč. Ničesar abstraktnega in neoprijemljivega ni v tem. Pomanjkanje energije in hrane, njihove visoke cene in strah pred negotovostjo zadevajo v središče tržne družbe in slehernika. Prebivalstvo v EU, vajeno ekonomskega obilja in politične varnosti, je šokirano. Od svojih vlad in držav pričakujejo predvsem »mrzlo pivo in topel tuš«, kot ironizira The Economist. Toda evropski politiki danes odkrito govorijo o domačih redukcijah z energenti, težavah preskrbe z žiti, vsesplošni draginji. Očitno so ekonomske sankcije proti Rusiji postale dodaten vir za množično uničevanje blaginje ljudi, njihove in naše. Dejansko si delimo usodo skupnega čolna.

  • Golobov aksiom

    Sredi julija, slabih 100 dni po izjemni volilni zmagi Golobovega gibanja Svobode in dobrem mesecu dela nove vlade, se prve težave že kopičijo. Zaupanje volivcev postopno kopni, nekaj zaradi ekonomskih težav, pa tudi opozicijskih političnih zapletov. Največje skrbi povzročata inflacija in strah pred energetsko krizo jeseni. Vladne poletne prioritete so namenjene pandemiji, visokim cenam energentov in hrane. Koalicija je bolj hitela z odpravo spornih potez Janševe koalicije, kadrovskimi menjavami in interventnimi zakoni. Janšizem je očitno mogoče učinkovito streti le z janšističnimi sredstvi. Toda ljudi tarejo druge skrbi. Predvsem energetska negotovost in draginja. Za ekonomski paket ukrepov pa Golobovi vladi manjka sistematičnosti in prepričljivosti. Preveč je nepremišljenega govorjenja, premalo pravih in razumljivih odgovorov. Vlada potrebuje nekakšen stabilizacijski, antiinflacijski program, z jasno agendo scenarijev, politik in možnih ukrepov. Uresničljive politične obljube, energetska varnost in ekonomska stabilnost so njen »joker«. Dokler ga še lahko trdno drži v rokah.

  • Kriza srednjega razreda

    Nedavno ekonomsko poročilo OECD o Sloveniji ostaja v ustaljenih okvirih tovrstnih poročil. Opisuje globalne krizne razmere, od stagnacije in inflacije do dolžniške krize. V ospredju so prelomna ukrajinsko-ruska vojna, energetska in prehranska kriza. Predpisana terapija pa je klasična, sistemske reforme, usklajenost stabilizacijskih in razvojnih politik, nova opozorila glede drugačnih tveganj. Novost je preskok od klasične metrike z BDP na razpoložljivi dohodek gospodinjstev. Blaginja ljudi je v inflacijskih razmerah pomembnejša od standardnih pogojev rasti države. Srednji sloj bo v novih razmerah vnovič nosil največje breme. Od tod že dobro desetletje vidimo vzpon populističnih strank. Neznosnosti Janševega desnega populizma smo se rešili, toda tudi levi ne prinaša odrešitve. Zato Golobovi vladi politični kapital kopni celo hitreje od ekonomskega.