V senci zamujene zgodovine

Spet prihaja sejmarski čas prostaštva, ki mu nekateri pravijo "velika maša demokracije". Če je metafora mišljena resno, je le neslan oksimoron; če je mišljena ironično, pa nemara žali verska čustva. Velja se vprašati, zakaj se ob edini priložnosti, ko državljanke in državljani lahko vplivajo vsaj na personalno sestavo izvrševalcev oblasti, če že ne morejo vplivati na njihovo početje - zakaj ob tej izjemni priložnosti tako rekoč samodejno zavlada nekakšna saturnalijska psihoza, ko se vse obrne na glavo, oziri omike so začasno odpravljeni, javni inteligenčni kvocient pa neusmiljeno vržen ob tla. Sociolog stare šole bi takoj odgovoril, da je nekako pač treba zaznamovati izjemnost trenutka. A zakaj prav tako? Kakšen strukturalist, ki verjame v binarne opozicije, bi pojasnil, da ob filistrski pompoznosti, ki zaznamuje normalo, pač ni kaj dosti izbire za razločevalno potezo izjemnosti. Če bi pripomnili, da se okus pokaže, prav kadar je izbir malo, bi nas bržkone zavrnili, da uveljavljamo merila knjižne civilizacije v času vladavine podob. Glede podobe bi bili navsezadnje z veseljem tolerantni - a kaj, ko je maska pri vseh ista, kostum pa tudi. A tudi tekst je pri vseh isti. Mediološke teorije o prevladi podobe nad tiskano besedo so prekratke, saj zgolj na ravni podobe ponavljajo paradoks na ravni besede, ki naj bi ga ravno pojasnile. Če gre res za prevlado podobe, potem bi, denimo, pričakovali estetizacijo politike, se pravi, klasični naci-fašizem. Vendar pa ne prihaja do estetizacije, temveč do homogenizacije in uniformiranosti. Enoumje je bilo seveda skrivni ideal liberalne demokracije že od vsega začetka. Učeno in leporečno se mu pravi "obča volja" ob predpostavki, da naj bi bila to tudi "prava" volja, ki izraža "skupni interes" političnega telesa. Do prehoda iz revolucije v avtoritarizem pride paradoksno prav v trenutku, ko oblast preneha priznavati, da uveljavlja delni interes (izkoriščanih in zatiranih), in začne trditi, da zastopa obče dobro.

A avtoritarni režimi s svojo kombinacijo ideološke obdelave in nasilja niso nikoli dosegli sedanje stopnje uniformiranosti javnega uma. Vzporednica bi bila kvečjemu porabniška družba, kjer masovna komerciala povzroča uniformnost in homogenost na podlagi ideologije svobodne izbire in s prakso monopolizacije trga. Politična propaganda zdaj sicer resda posega po prijemih navadne tržne reklame - a med trgom dobrin in političnim "trgom" je razmerje vseeno zgolj metaforično. Zato moramo bržkone obrniti navadno zdravorazumsko sklepanje: ni politika degenerirala zato, ker so v njej začeli uporabljati reklamne prijeme, temveč so v politiki začeli uporabljati mešetarske trike, zato ker se je politični prostor preobrazil tako, da te trike dopušča in celo zahteva.

Ta logika velja tudi za "podobo": nemara zdaj res prevladuje "podoba" nad pisano besedo, četudi precej manj prevladuje nad govorjeno besedo. A "politika podobe" ni nič vnaprej določenega: eno politiko podobe je razvil revolucionarni sovjetski film, drugo francoski novi val, spet drugačno pa jugoslovanski črni val. Vse to so politike podobe, a se razlikujejo po strategijah, učinkih - razlikujejo se pač kot "politike".

Zato je mogoče razviti neposredno kritiko politike podobe. Četudi podoba baje prevladuje, je njeno prevladujočo vlogo mogoče uveljavljati tako ali drugače. Če so v okviru strankarskega sistema politike podobe uniformirane in homogenizirane, potem je mogoče od kritike podobe preiti h kritiki strankarske politike, to je, politike strankarskega sistema. Do istega rezultata bi prišli, če bi začeli s kritiko "besede".

V političnem sistemu strankarskega parlamentarizma ni ne novih podob ne novih besed, ker je pač ta sistem očitno v krizi. To, da ni "novih" podob ali besed, je seveda treba razumeti kompleksno: ta sistem ne opravlja več svoje deklarirane funkcije. To ni več sistem javnega odprtega razpravljanja, ki naj pripelje do javnega in odgovornega odločanja - do najboljših možnih odločitev v danem trenutku. Ta sistem seveda nikoli ni bil nič takega: a dolgo se je ohranjala iluzija, da bi to mogoče lahko kdaj postal.

Ideologija svobodne izbire ni zdaj nič bolj iluzorna kakor je bila že ves čas, odkar obstaja moderni politični prostor. Tudi monopolizacija zdaj ni nič hujša - saj je monopol politične poklicne kaste značilen za vse različice demokracije in je pravzaprav v vseh le "pojavna oblika" monopola razreda, ki razpolaga s presežno vrednostjo, pa naj bo to kapitalistični razred ali pa kar neposredno politična kasta sama.

Novo je to, da so danes same te iluzije nepreklicno zastarele. A ne zato, ker bi s časom postalo nemogoče, da bi jih še naprej gojili: utvare človeštva se ne obrabijo zlahka, saj se pojijo iz vsakdanjega trpljenja. Vzrok za padec politične iluzije ni zgolj časoven, je zgodovinski. V prejšnjih revolucijah so ljudje samo opažali, da politični sistem ne izpolnjuje obljub, in so ga hoteli prisiliti k temu, da jih uresniči. Zdaj imajo množice nemara prvič v zgodovini tudi sredstva, da to svojo zahtevo uveljavijo.

Zdaj nemara prvič v zgodovini obstajajo pogoji, ki bi lahko pripeljali do spremembe monopolne strukturacije političnega prostora. Tisto novo v politični zavesti sedanjosti je v spoznanju, da do spremembe vseeno ni prišlo. Do zgodovinske spremembe je prišlo v percepciji - saj je anahronizem tistega, kar se reklamira za "politični prostor", postal veliko očitnejša in veliko bolj drastičen ob zgodovinskih možnostih, da bi prišlo do temeljitih preobrazb v sami strukturi politike in političnega prostora.

Te nove možnosti so tehnološke, a tudi družbeno-politične. O neizkoriščenih družbenih potencialih novih komunikacijskih tehnologij so povedali že veliko in še več bodo. Prej ali slej se bodo ti potenciali tudi uveljavili - četudi način, kako se bodo uveljavili, ni vnaprej določen. Če se ne bo prej spremenil družbeni sistem, se bodo potenciali "četrte tehnološke revolucije" pač uveljavljali spontano, boleče, z negotovim izidom. Odločilne bodo družbeno-politične okoliščine. Na te je mogoče vplivati - a o tem se bolj malo razpravlja. Le malo se govori o družbeno-političnih pogojih za zgodovinsko preobrazbo, četudi so ti vsem na očeh. V osemdesetih letih so stopila v zgodovino množična protisistemska gibanja v okviru protisistemskih držav realnega socializma. Na eni strani je bila to še ena politična revolucija v nizu modernih poilitičnih revolucij - poskus, da bi moderni politični sistem prisilili, da končno izpolni svoje obljube. A hkrati je bila ta revolucija nekaj zgodovinsko novega: zgodila se je v okolju, ki je hotelo biti praktična kritika kapitalizma - in ki se mu je to tudi posrečilo, vsaj kar zadeva splošno blaginjo in zmanjševanje razlik. Zgodila pa se je tudi v okolju, ki je hotelo biti alternativa strankarskemu parlamentarizmu - in ki se mu to ni posrečilo. Tako so vsaj takrat menili tisti, ki so revolucionirali. Možnosti, ki jih je ustvarila tista revolucija, so bile zapravljene. Zdaj živimo v senci te zamujene priložnosti. Parlamentarne volitve te priložnosti ne bodo vrnile. Paziti moramo le, da se ne bi z volilnim izdidom še bolj oddaljila.

povezava