Referendum ni igračka za otroke

No, igračka za otroke to vsekakor ni. Za neodgovorne in nedorasle odrasle? To pa že. Vsaj naš čudaški "predhodni" referendum ali "jugo-slovenski referendumski spaček". Po formalnem nazivu naj bi bil to "zakonodajni" referendum, toda zakona na njem ni mogoče sprejeti - le nekakšne smernice zakonodajalcu, kakšen zakon naj on sprejme, k čemur pa ga prisiliti seveda ni mogoče. Tudi zakon o referendumu sam je povsem jasno določil, da je zakonodajalec vezan s takim referendumom le negativno (da ne sme sprejeti drugačne ureditve, ne, da bi moral sprejeti prav tako) in še to le eno leto. Na to opozarjam že dve leti, zdaj je na isto v bistvu opozorila celo Beneška komisija (opozarjajoč na to, da v Italiji referendum, po katerega izvedbi bi še parlament moral spreminjati zakonodajo, sploh ni ustavno dopusten!) - za naše politike je vse to bob ob steno. Ste morda že slišali kakšnega, ki bi si vsaj sedaj, ko je piko na i postavila ugledna Beneška komisija, upal javno zavpiti, da je cesar bil nag - beri: da smo se dve leti prepirali o referendumu, ki ga po "evropskih" (italijanskih) kriterijih ustavno sodišče sploh dovoliti ne bi bilo smelo!?

Da ne bo nepotrebnega razburjanja: ne vsakega; le takega, ki bi zato, ker ni "self-executing", lahko onemogočil normalno funkcioniranje parlamentarne demokracije, recimo volitev. Kaj pa v drugačnih, manj usodnih vprašanjih? O tem pa Beneška komisija ni bila nič vprašana. Razmisliti moramo sami. Kadar tak referendum zakonodajalcu nekaj prepove (npr. gradnjo TET-3, če se še spomnite), problema ni: politiki lekcijo vzamejo na znanje in zgodbe je konec. Povsem enako, kot če bi bil tak referendum formalno zgolj posvetovalne narave - kot so bili npr. vsi referendumi o vključevanju v EU.

Problem pa je, če bi tak referendum zakonodajalcu nekaj zapovedal, ne prepovedal. Izvršitev zapovedi pa zahteva sprejetje zakona - k temu pa nobenega parlamenta na svetu ni mogoče prisiliti. Zato je glede take "zapovedi" ustavno možna (tudi npr. po nemški teoriji) le negativna vezanost zakonodajalca določen čas, kar je bilo našemu ustavnemu sodišču leta 1998 znano, a si je - brez kakršnekoli, še tako za lase privlečene utemeljitve - kar preprosto izmislilo, da je vezanost tudi pozitivna. In spet so vsi vodilni politiki - od desnice do levice - na to gladko nasedli. In dve leti trobili, kako je ukaz o uzakonitvi večinskega sistema treba uresničiti (le s spremembo ustave da bi se bilo temu mogoče izogniti, kakor se je potem tudi zgodilo). Čeprav takega ukaza v resnici sploh nikjer ni bilo: ne v volji večine volilcev (le 44,5%), ne v zakonu, ki izrecno določa le enoletno negativno vezanost, ne v odločbi US, kjer je bil ta "ukaz" povsem samovoljno zapisan sicer kar trikrat, a tako nespretno in nestrokovno (kot obiter dictum ali stranska pripomba v obrazložitvi, ne kot del odločitve same), da nima pravno nikakršne veljave in zavezujočnosti.

In zakaj se potem ta čudni spaček imenuje zakonodajni referendum? Kdo bi to vedel - po logiki gotovo ne. A vragolije tega spačka so nekatere politike končno vendarle streznile in tako je že pred pol leta LDS predlagala, sedanja koalicija pa se je k temu zavezala, da bi po hitrem postopku ukinili sedanjo ureditev "predhodnega" referenduma, znotraj katere je zlasti najobčutljivejše vprašanje "konkurenčnih" referendumov povsem neurejeno, marsikaj drugega pa je urejeno nejasno, protislovno ali pa zelo neodgovorno oziroma hazardersko. S slednjim mislim predvsem na možnost, da borih 200 podpisov lahko za mesec ali dva prepreči sprejetje prav vsakega zakona, pa naj bo za državo še tako nujen. Na srečo je koalicija upoštevala moje opozorilo izpred pol leta, da je hkrati z začasno ukinitvijo "predhodnega" treba takoj formirati strokovno komisijo, ki naj pripravi nadomestitev izpadlega s čim boljšim, a dobro strokovno pretehtanim. Najbolje s pravim zakonodajnim referendumom po švicarskem ali deželno-nemškem modelu - če bomo skromnejši in se bomo iz tega evropskega "referendumskega ekstrema" morda hoteli raje umakniti nekam na zahodnoevropsko povprečje, kjer ljudstvo referendumov ne more zahtevati, bo pa treba ustavo malo spremeniti tudi v teh členih. V osvoboditveni evforiji 1990-91 smo jih v tem pogledu pisali povsem na pamet in brez treznega razmisleka. Vem - sem bil zraven.

Prav te dni pa se jasno kaže, da je zaradi skrajno nizkih "podpisnih kvot" in zaradi dopustnosti referenduma zoper prav vsak zakon (celo zoper finančne, kar je povsod drugod po svetu izključeno!) možno nezrelo igračkanje in hazardiranje ne le s "predhodnim", ampak tudi z naknadnim referendumom. Prvo neodgovorno potezo je potegnila LDS, ko je v nesporno nujni zakon o zmanjšanju števila ministrov skušala po "ekspresnem" postopku podtakniti tudi povsem protiustavno zamisel "ministrskih svetnikov". Poskus je zaradi odpora na srečo spodletel. "Ministrski svetniki" so obdržali le ime, izgubili pa so protiustavne pristojnosti in ministrsko plačo (čeprav so mediji pomen tega ali spregledali ali morda celo namerno "zabrisali") - toda v strategiji odpora opozicijske SDS je bila omenjena tudi možnost blokiranja zakona z 200 podpisi. Neodgovorno. Neustavni "ministrski svetniki" bi bili namreč lahko odstranjeni tudi kasneje, preko ustavnega sodišča - zadržati z 200 podpisi uveljavitev splošno sprejete nujnosti zmanjšanja števila resorjev pa bi bilo gotovo neodgovorno in nedržavniško.

Toda, duh je že ušel iz steklenice. Janševa naknadna izjava, da SDS podpisov ne bo zbirala, za državljane pa da seveda ne ve, je le še prilila olja na ogenj in jo je zato treba oceniti kot zelo neodgovorno poigravanje z resnimi stvarmi. Tole (zaradi odhoda v tujino) pišem v četrtek, ko se še ne ve, ali bo Janšev slabo prikriti poziv političnim avanturistom, naj stvar malo zakuhajo, naletel na zadosten odziv ali ne. Če bo 200 takih podpisov vloženih, bi predlagal vsem pristojnim, naj dobro preštudirajo odločbo US z dne 19.1.1995 (OdlUS IV, 4, zlasti na str. 24-25) - ali je na podlagi nje možno trditi, da je nemoteno formiranje vlade višja ustavna vrednota kot njeno oviranje, zlasti če državljani, ki bi želeli z 200 podpisi to ovirati, ne bi imeli za to nikakršnega utemeljenega razloga ali motiva. O nečem podobnem govori tudi mnenje Beneške komisije. Najbrž bi vsaj DZ lahko zahteval presojo ustavnega sodišča o ustavni dopustnosti takega referenduma - ob prevzemu minimalnega tveganja pa bi problem lahko razrešil že predsednik DZ sam, s tem da take vloge preprosto ne bi štel za ustavno dopustno (glede na tehtanje prizadetih ustavnih vrednot). Če mu ustavno sodišče ne bi dalo prav, bi tako in tako ono lahko z začasno odredbo ustavilo objavo in uveljavitev zakona - mislim pa, da bi mu dalo prav in da bi dobil tudi dokaj nedeljeno podporo državljanov. Pravno bi lahko svojo odločitev utemeljil tudi s teorijo zlorabe pravic, ki zlorabo prepoveduje. Upam seveda, da slovenska "referendumska norost" ne bo šla tako daleč.

povezava