Nevarna leta našega življenja

"Vojaki so šli iz vojašnic."
Poročilo o vojaškem udaru

"Vojaki se vračajo v vojašnice."
Poročilo ob koncu sestanka NATO v Portorožu

Ozonska luknja nad Antarktiko je letos dobro obrodila. Rekordna je. Kot posledica "nadaljevanja prisotnosti snovi, ki uničujejo ozon". Med njimi plin, ki poganja dezodorante. Ko nas bodo požrli ultravijolični žarki, bodo kakšni obiskovalci iz vesolja raziskali arheološke ostanke in rekli, res je škoda, da je morala ta čudovita civilizacija izginiti - ampak kakšna higiena!

In kaj je ozonska luknja proti nevarnosti, ki je prejšnji teden visela nad Portorožem. Potem ko so potegnili iz morja zaščitne protidiverzantske mreže, umaknili zračno zaporo in ko so vojaki pospravili svoja vozila in opremo, ki so jo imeli na raznih koncih naše obale, in ko so se selili v vojašnice, kot je bilo lepo po nomadsko zapisano, so nam povedali, da smo po strokovnih ugotovitvah "najbolj varna turistična država na stari celini in tudi na velikem delu zemeljske oble". Potem se je izkazalo, da je bila vsa ta varnost potrebna samo zato, da smo preprečili možno nevarnost, ki spremlja NATO, se pravi organizacijo, v katero smo šli zato, da bi bili varni. Bolan zdravega nosi, bi rekla lisica Lija.

Ali še bolj natančno, nevarnost smo zavestno pripeljali na našo obalo in spravili v nevarnost še vse ostale, namesto da bi jih peljali v strogo zastražene predele Kočevske Reke in jih zaprli v bunkerje, ki si jih je nekoč pripravila politična vrhuška za primer, če bo kdaj prišel v deželo NATO. Tam bi bili najbolj na varnem. Tako pa smo jih morali varovati na odprtem in porabili smo neznanske količine ljudi in orožja in denarja, da smo zastražili nebo, morje in zemljo in naredili najbolj varno deželo na kugli zemaljski. Varnost je bila na tako visoki ravni, da je lahko ameriški obrambni minister v "sproščenem ozračju obiskal picerijo", česar še v Ameriki ne more storiti brez bojazni, da bi mu kakšna histerična protivojna aktivistka špricnila kečap po telovniku. Naročil je margerito, kar pomeni, da so imeli prav tisti, ki so rekli, da je obisk NATO velika promocija za Slovenijo kot prijazno, turistično deželo. Obiščite slovensko riviero, oklepniki na plaži, helikopterji v zraku, protidiverzantske mreže v morju, lokali zaprti, dostop otežen, vojaški specialci pred vrati vaše sobe, okoli vratu jim visi karton: DO NOT DISTURB! Odlična promocija, čeprav trgovci niso razumeli, zakaj imajo potem manjši promet. Pravzaprav bi jim morala škodo povrniti država ali občina, kot v primeru poletne ujme. Naša žrtev je bila velika, če gledamo v razmerjih, je bila tokratna okupacija Portoroža nekaj takega, kot če bi Francozi zaradi sestanka NATO zaprli pol Azurne obale. Ali bi lahko to naredili, ne da bi padla vlada?

Pod člankom, ki govori o varnosti v Portorožu, je članek o novih opiatih za odvisnike. To je to - delajo nas odvisne od sle po varnosti. To je prva beseda na svetu - varnost. Nikoli ni toliko varnosti, da je ne bi moglo biti še več! Varnost - naš ponos! In te varnosti nismo potrebovali, dokler niso začeli skrbeti za našo varnost, šele takrat smo ugotovili, da živimo nevarno. To je tako kot s slabimi mislimi - babica je rekla, če se boš bal, da bodo voluharji požrli solato, bodo prišli voluharji in požrli solato.

Varni ste šele takrat, ko poskrbimo za vašo varnost. Ampak kdo lahko nadzoruje tiste, ki najprej razglasijo nevarnost, potem pa jo zavarujejo, in v čem je ta logika drugačna od "zaščitnikov", ki opozarjajo lastnike kafičev na nevarnosti, ki se lahko zgodijo in ki se potem res zgodijo, če ne pristanejo na ceno za varovanje. In če k temu prištejemo še nenavadno publicirano zamenjavo na vrhu Sove - o nobenem šefu doslej nismo bili tako obširno obveščeni, od mladih nog pa do sivih las -, je podoba o pomembnosti, ki jo imajo varovalni organi, še bolj veličastna. Niti ni nujno, da je taka popularnost slaba - govori nemara o podružbljanju teh funkcij, enkrat prevajalec ZF, enkrat diplomat, potem v osrčju NATO, zdaj pa še šef obveščevalne vladne službe. Lovrenčič pa je bil najprej šef Sove, potem pa diplomat in je zdaj v evropski službi. Skoraj tako kot Brejc, ki je tudi bivši šef Sove in je zdaj evropski poslanec - še dobro, da ni prišel v evropski parlament z dvema kovčkoma tajnih dokumentov. V Evropo smo tako infiltrirali že dva bivša šefa Sove, je pa res, da od tam prihaja sedanji. In če je pravi patriot, ima najmanj dva kufra s seboj.

Šinkovec je začel odlično - z ostro kritiko ZDA in njihovih napačnih podatkov, ki so botrovali napadu na Irak. "Žal je bilo v svetu v zadnjih letih veliko neustreznih političnih odločitev sprejetih zaradi slabih, napačnih ali neobstoječih obveščevalnih podatkov oz. neupoštevanja teh." Že drugi, ki je napadel ZDA! Prvi je bil Žižek, ki je rekel, da je treba napasti Združene države zaradi njihove hinavske oportunistične politike. Nekateri mislijo, da je bila okupacija Portoroža posledica te grožnje, pri čemer nas dejstvo, da je dal to izjavo šele po okupaciji, ne sme zmesti - govori samo o tem, kako dobro smo varnostno organizirani, ker znamo ukrepati, še preden je grožnja sploh izrečena. Za take primere je bil odličen Tigrček iz Medveda Puja, posebej še v boju z namiznim prtom. Žižek pa sploh! On zna! V časnikih beremo: Strankarski ideolog na Zlatem bobnu. Medtem ko je prišla stranka na navadnega, se je Žižek rešil na zlatem.

Drugače pa je politični položaj v domovini stabilen in pod nadzorom. Najnovejše raziskave o priljubljenosti kažejo, da slovenski volilec noče, da ga preveč vznemirjajo, in da loči med politikom in človekom kot nosilcem politične okoliščine. Drnovšek je bil na prvem mestu, dokler je bil mister Chance, vrtnar iz filma Being there, tih in komaj kdaj kaj rekoč, pa še takrat zelo preprosto in vsakdanje, pravi minimalizem. Zdaj pa, ko tisto, o čemer je prej molčal, pove z veliko več besedami, zdaj ko je začel delovati na vseh področjih hkrati in brez milosti, zdaj ko je konec misterija, "kaj je zadaj", je začel na lestvici neusmiljeno padati navzdol. Na njegovo mesto pa prihajata nova vrtnarja, Pahor in Potočnik. Pahorju ni treba niti s prstom migniti in lahko v miru čaka, da truplo priplava mimo, vmes pa kdaj pa kdaj reče kakšno tehtno, kakšno močno, kakšno pravkar iz pameti potegnjeno. In pri tem ne zadene niti komarja, kaj šele normalnega vola. Njegova angažiranost popolnoma nič ne vpliva na vsakdanje življenje, ki mu večina volilcev posveča največ časa. In kakor je tudi Potočnik odličen na mestu evropskega komisarja, vendar komaj kdo ve, kaj pravzaprav dela. Slovenski volilec ima rad politike v stadiju "mirujoče celice", kokona, ki še ni uspel nič pokazati, napoveduje pa, da bo metulj. Predvsem pa so čisti, kajti že naši stari so rekli, da tisti, ki nič v roke ne vzame, si jih tudi ne umaže - na Štajerskem se jim je reklo "šlateki". Lepo bodi oblečen, prijazno govori in pusti nas pri miru in te bomo imeli radi. Politiki se lahko ob takih državljanih počutijo izjemno varno.

Kakor se počutim varnega tudi jaz, ko zagledam pred očmi tole podobo: na jutranjem travniku pod cerkvico na Rožniku stoji mož v dolgi laneni halji in z razprostrtimi rokami, meglica se spušča v dolino in vzhajajoče sonce se je prebilo skozi kopreno in rdečkasto obsijalo jesenska drevesa. Glas iz ozadja pa prebere naslov vesti, kot jo sporoča STA: "Cukjati ob Rožnatem oktobru pozdravlja osveščanje o raku dojk."