Od zore do mraka, od mraka do dne

Kadar na Slovenskem - sicer poredkoma - steče beseda o Evropi, se nam takoj prižge opozorilna lučka. Evropa, to je Evropska unija. Ali so mogoče Evropa Moldavija, Ukrajina ali Albanija? Kje pa, ni govora. Še Češko in Madžarsko mrko gledamo kot zoprni tekmici. Z eno besedo: pot v Evropo je izključno pot v Evropsko unijo. Edinole za njenimi zidovi bomo na varnem pred revnimi in nadležnimi vsiljivci, ki sodijo na Balkan ali pa v rusko soseščino. Po drugi strani pa v naših prsih Unija zbuja strah, da nam srca trepetajo kot premraženemu in premočenemu vrabčku. Kako velika združba je to, saj šteje kar 350 milijonov duš. Mi pa tako majhni in nebogljeni. Saj se bomo kar porazgubili in izpuhteli v neštetih zavitih hodnikih bruseljske administracije. In naši večji sosedi se bosta še kar naprej prizadevali, da bi nas pohrustali s kostmi in kožo vred. Še toliko lažje in toliko prej, ker sta bolj vešči vseh zarotniških zvijač evropske birokracije.

Novi zapleti in dvomi pa se tako rekoč vsak dan znova porajajo, ko po naših medijih spremljamo delo in odločitve posameznih teles evrounijskega konglomerata. Koliko Slovencev v resnici ve, da Evropski svet in Svet Evrope nimata med sabo nikakršne zveze. Kot žirafa in nosorog. Pa to je mala malica. Nerodno je to, da Slovenec zelo dobro pozna vse težave in težavice, ki jih ima Slovenija s Hrvaško, od Piranskega zaliva do Trdinovega vrha, Ljubljanske banke, jedrske elektrarne in tako naprej. Prav tako Slovenec ve za vsa odprta vprašanja z Italijo, srce mu bije za Zaščitni zakon in v srcu nosi bolečino zaradi Španskega kompromisa. Da o Avstriji in Heimatdienstu ne govorimo. Sosedje so domači in predvidljivi, tudi če imamo z njimi slabe izkušnje. Evropa pa je hladna in daljna, kot bi rekel Lorca. Tam tudi govorijo čudne in nerazumljive jezike, danščino, švedščino, finščino, portugalščino, luksemburščino in zaguljeno francoščino. Po drugi strani pa bruseljski mogotci doslej niso sprejeli še nobene države iz nekdanjega socialističnega bloka, vključno z Jugoslavijo. Z eno samo izjemo, ki ji je ime Nemška demokratična republika. Seveda, mogočna Germanija si lahko privošči zaokrožiti svoje nacionalno ozemlje in vzhodni bratje so nemudoma zreli za članstvo v EU. Ni pravice na tem svetu. Drugi pa čakamo v vrsti že od leta 1990 naprej in verjamemo novim in novim obljubam, ki članstvo v Uniji prelaga tja nekam v sredo desetletja. Pa še to za izbrance. Ampak če bomo iskali pravico, je tako ali tako ne bomo nikoli našli.

Pa se vrnimo k Evropskemu svetu in Svetu Evrope. Če bi vam začel naštevati vse institucije, ad hoc mehanizme in akcije, bi me tako ali tako nehali prebirati za vse večne čase. Torej, Svet Evrope je bil naš prvi pravi evropski nagelj v gumbnici. Naključje je hotelo, da sem bil zraven, ko so nas leta 1993 sprejeli v svojo združbo. "Pa smo v Evropi, v ta pravi Evropi," mi je zadrgetalo srce in oči so se mi orosile. Že prvi dan polnopravnega članstva sem se na plenarni seji ponosno dvakrat javil k besedi in jako modro pa odločno govoril. Potem sem se malo globlje začel ukvarjati s Svetom Evrope in hitro ugotovil, da taka perla pa spet ni. Slovenija je bila res prva članica od nekdanjih držav SFRJ, vendar to še ni kakšen poseben dosežek. Notri je bila že dolgo tudi Turčija, kljub Kurdom in smrtni kazni. Kmalu za našim vstopom v SE se je razvnela debata o kandidaturi Rusije. Izoblikovali sta se dve struji: prva je zagovarjala čimprejšnje članstvo, tako da bo Svet Evrope lahko nadzoroval stanje človekovih pravic, druga pa je terjala, naj Rusija najprej uredi svoje težave z demokracijo. Seveda je kaj kmalu postala članica ne glede na vse mogoče kršitve. Ali po domače povedano: kamorkoli se obrneš, povsod imaš rit za sabo. Tako je s Svetom Evrope v Strasbourgu. Evropski svet pa je čisto druge sorte kampeljc. Sestavljajo ga predsedniki vlad petnajsterice, glede na potrebe pa tudi resorni ministri. Recimo kmetijski, kadar se kregajo o italijanskih fantomskih paradižnikih ali o angleških norih kravah.

Slovenija je imela pred mesecem dni (v torek 13. in v sredo 14. junija) srečanje bližnje vrste z Evropskim svetom v Luksemburgu. Najprej je potekal 5. sestanek Pristopne konference za vseh dvanajst kandidatk za članstvo v EU, se pravi od Romunije do Slovenije, približno 40 minut po komadu. Obenem pa sta imeli Slovenija in Ciper še 2. zasedanje Pridružitvenega sveta. Vse je potekalo brez zastojev in težav, saj je bil celotni scenarij vseh srečanj in zasedanj do zadnje vejice usklajen že prej. Čisto in snažno torej. Ampak prava poanta šele pride. Ta isti Svet, ki je bil cel večer in cel dan zaposlen z dvanajsterico, je v teh dveh dneh pokazal neverjetno vzdržljivost in učinkovitost. 13. junija je sprejel več kot dve strani sklepov o Zahodnem Balkanu, deklaracijo o medkorejskem vrhu 13.-14. junija, sklepe o volitvah v Zimbabweju 24.-25. junija, sklepe o Sierra Leone in Liberiji. Istega 13. junija je potekal tudi prvi pridružitveni svet med Evropskim svetom in Izraelom, skupaj z obsežnim govorom predsedujočega portugalskega zunanjega ministra Game. 14. junija je kljub celodnevnemu zasedanju z dvanajsterico Evropski svet sprejel še sklepe o Vzhodnem Timorju in skupno izjavo z indonezijskim zunanjim ministrom.

Zdaj veste, kaj našo Arkadijo čaka v prihodnje.