Slovenske divizije. Konec.

Pisalo se je leto 1978, zame zelo pomembno leto. Neizbežno se je bližal trenutek, ko naj bi padla odločitev - kot zrela hruška - glede služenja vojaškega roka v tedanji JLA. Nor nisem bil, bolan tudi ne, vendar mi na kraj pameti ni padlo, da bi šel k vojakom. Toda sam pri sebi nisem videl, kako vse skupaj speljati. Skratka, bil sem v zelo slabi koži. Ne bi, a nisem vedel, kako. Rešil me je sin. Črnolas kodrolašček, štiri leta je imel. Nosil sem ga na ramenih, cukal me je za dolge lase in oba sva se imela prav v redu. Pa nama po drugi strani pločnika pride nasproti vojak. Vojak kot vojak, v tisti dolgočasni sivozelenkasti uniformi. Ne vem, kaj me je pičilo, vsekakor slab smisel za humor. Rekel sem sinu: "Vidiš, takle bom pa kmalu tudi jaz. V vojaški obleki." Sin me je krčevito zgrabil za lase in začel hlipaje jokati. "Ne, ne boš šel k vojakom. Ne pustim te!" Bil je popolnoma iz sebe. V tistem trenutku mi je postalo popolnoma jasno, da je z mojo vojaščino nepreklicno konec. Finito. Vrh vsega je bila še žena noseča. Moram priznati, da sem relativno preprosto opravil z vojaškimi psihologi in psihiatri. Predvsem zato, ker mi je bilo jasno, da v nobenem primeru ne grem v kasarno. In to so dojeli tudi oni.

Srečanje z vojsko se je dobro obneslo tudi sinu. Med prvim Janševim ministrovanjem je bil eden od poldrugega odstotka nabornikov, ki so se odločili za civilno služenje. Vse se je izšlo v najlepšem redu. Delal je v človekoljubni organizaciji, čuval tabor v Mozirju, bil prvi in edini pomočnik kuharice, učil otroke angleščine in pazil nanje pri dopolnilnem pouku. Zadovoljen je bil sam in zadovoljni so bili njegovi delodajalci. Brez rutine, brez drila, brez depresije. Vprašajte njegove vrstnike, kako so se imeli v vojski.

Slovenska vojska sodeluje v mednarodnih bolj ko ne opazovalnih operacijah. Število naših častnikov je tako rekoč simbolično. Peščica. Na ta način seveda nikoli ne bomo prišli v Nato. In tudi naš največji in najambicioznejši vojaški načrt, se pravi trilateralna pehotna brigada (Italija-Madžarska-Slovenija), v resnici ni popolnjena in životari samo na papirju.

Treba se je vrniti na začetek, k dnevu, ko je bila pred desetimi leti v slovenskem parlamentu razglašena neodvisnost Slovenije. Kot poslanec sem protestiral, da bi Janša in njegovi samodejno prevzeli kar zajetno premoženje JLA. Kar pomislite: na tisoče stanovanj, kasarne na idealnih mestnih lokacijah, bolnice, zdravilišča itd. itd. Predsednik parlamenta France Bučar mi je slovesno zatrdil, da so moji strahovi glede Janševih apetitov iz trte izviti. In kaj se je zgodilo? Janša je pobasal vse, poleg tega je z mešetarjenjem z vojaškimi stanovanji in neizplačanimi pokojninami zagrenil življenje več tisoč nedolžnim ljudem. Šele novi obrambni minister je po desetih letih ustavil deložacije iz vojaških stanovanj.

Vsaj ena zadeva je načelno rešena. Profesionalizacija slovenske vojske in odprava naborniškega sistema. Naborniki se v šestih mesecih preprosto ne morejo naučiti rokovanja z modernim sofisticiranim orožjem in tehniko. In vendar vrhu slovenske vojske poka srce ob misli, da ne bi bilo več nabornikov. Tudi novi minister razmišlja o reorganizaciji, ki bi po svoje ohranila naborništvo - "morda celo uvedba prostovoljne rezerve".

Največja zmota pa tiči v prepričanju, da nabornikov ni mogoče pošiljati na krizna žarišča, medtem ko to za profesionalce ni noben problem. Tuje evropske izkušnje so nespodbitno pokazale, da imajo tudi profiči matere in da je vsaka vojakova smrt močan politični udarec za državo in vlado. Tako Američani kot Francozi in Italijani so jo večkrat podurhali s svojih vojaških misij. To pa pomeni, da profesioinalizacija vojske sama po sebi ničesar ne reši, je pa nedvomno draga kot žefran. Če se hoče Slovenija udeleževati takšnih ali drugačnih mednarodnih sodelovanj, se lahko mirno omeji na humanitarne akcije ob poplavah, potresih in drugih naravnih katastrofah. Kakšen smisel ima poslati na Ciper dva vojaška častnika in tri vojaške opazovalce v Albanijo. Če je simbolično sporočilo tako neznatno, je bolje, da ga sploh ni. Sicer pa, ali je mogoče tekmovati z Bangladešom ali Indijo, ki lahko svoje vojake v tisočih pošilja vzdrževat mir kjerkoli si že bodi. Da o nacionalni gardi v Sloveniji sploh ne govorimo. Že samo zamisel bi bilo treba z ustavo prepovedati.

Zdaj pa še zadnji milostni udarec. O tem, da se profesionalni vojaki rekrutirajo iz nižjih slojev, niti ni vredno izgubljati besed. To že vemo. Mislimo pa, da so denimo ameriški marinci res pravi profesionalci, izurjeni in učinkoviti. Oni dan je bila v slovenskem tedniku ljubezniva reportaža prav o peterici ameriških marincev na začasnem delu na ameriškem veleposlaništvu v Ljubljani. In kaj človek zve? Da mora kandidat za marinca imeti končano srednjo šolo. "Po tem kandidat opravlja inteligenčne teste. Če si sprejet, sledi osnovni trening. Traja dvanajst tednov in je podoben tistim iz filmov: kričanje, pa še malo kričanja, vstajanje sredi noči, neskončna vadba, valjanje po blatu, vzpenjanje po vrveh, pomoč kolegom - ker vse temelji na ekipnem delu, kot pri mušketirjih: Vsi za enega, eden za vse!"

Šolanje ameriškega marinca torej traja teden dni manj kot tri mesece. Toliko kot malo boljša počitniška praksa.