Čigav je ženski trebuh?

Deset let je trajal poskus Rusije, da bi zasedla in si pokorila Afganistan. V teh desetih letih je bilo ubitih 17.000 ruskih vojakov. Rusija se še zdaj ni opomogla od tega ponižujočega šoka. 17.000 mladih mož pobitih dobesedno za nič. Da o afganskih žrtvah niti ne govorimo. Ampak statistiko je zmerom treba gledati še z drugega zornega kota. V Rusiji možje vsako leto umorijo 12.000 žena, partneric, ali kakor jim že rečemo. To pomeni 120.000 v eni desetletki. Pa iz tega nihče ne zganja kakšnega posebnega kravala. Ženska, stanu se svojega spomni in trpi brez miru, kot bi rekel pesnik.

Kar vse religije po vrsti postavljajo žensko nižje od moškega. Tam nekje na raven negodnega otroka, ki še ne ve, kaj je prav in kaj ne. Otroku njegovo nezrelost odpuščamo, saj bo prej ali slej odrasel. Ženski pa ni pomoči. Rodila se je kot drugorazredno človeško bitje in bo kot taka tudi umrla. Navsezadnje so ženske v Evropi dobile volilno pravico šele v dvajsetem stoletju. Tudi dandanašnji je statistika neusmiljeno jasna. Ženska z enako izobrazbo kot moški po pravilu dobi slabše plačano delo. Če hoče dandanes ambiciozna ženska narediti poklicno kariero, se mora praktično odpovedati materinstvu ali pa ga preložiti na konec tridesetih let.

Še tako rekoč do včeraj je bila nezakonska mati ožigosana kot razvratnica in skorajda zločinka. Tudi če je bila posiljena, to nikoli ni bilo opravičilo. Je že izzivala. Nezakonski otroci so dobivali pankrtska imena, tako da so jim dušebrižni župniki že ob rojstvu vžgali Kajnovo znamenje na čelo. O tem sta vse povedala Prešeren in Cankar. Me prav zanima, ali bi nam vsem ljubi nadškof Rode postal nadškof, ko bi bil ob rojstvu namesto milozvočnega Franca dobil ime Polikarp.

Poročena ženska, ki je vrh vsega še mati, to še nekako gre. Samska ženska brez otrok je nekaj povsem nekoristnega, saj ne izpolnjuje temeljnega poslanstva, ki sta ji ga naložila bog in cesar: namreč rojevanje delavcev in vojakov. Samska ženska z otrokom je pa sploh pohujšanje. Otrok ni bil ne spočet ne rojen v svetem zakonu, očeta nima, kar pomeni, da ne bo zrasel v polnokrvnega človeka. In potem je tu še kategorija - in sicer vedno številnejša - žensk, ki ostanejo same z otrokom ali dvema, ker je ljubi mož in oče spokal kovčke in se odselil k mlajši in prijaznejši ljubici. Ali pa je svojo dolgočasno in zgarano ženo skupaj z otroci zbrcal na cesto. Ljudski glas je nedvoumen: ubogi mož ni dobil tistega, kar bi mu pokorna žena morala dajati vsak dan na pladnju, poleg tega pa je bila zagvišno slaba kuharica in nemarna gospodinja.

Oprostite, skoraj bi bil pozabil. Obstaja kategorija žensk, ki niso ne žene ne matere, pa kljub vsemu vzbujajo vse dolžno spoštovanje, kajti njihov ženin je sam Jezus Kristus. Nune, seveda.

Vrnimo se k samskim ženskam, ki niso nune. Ker so samske, so le trhle veje na sicer sokov polnem narodnem drevesu. To bi še nekako šlo, ampak zadeva se zaplete, če si takale samska ženska poželi otroka, obenem pa ji na kraj pameti ne pride, da bi se tudi poročila in spletla družinsko gnezdece. Izbere si primernega osemenjevalca in otrok je na poti. Nehoteni oče po navadi niti ne zve za svoje očetovstvo. Grozno se sliši: zloraba nedolžnega moškega telesa. Ja, ampak življenje je že rado takšno, da si samo oblikuje svojo strugo. Glede na to, koliko zlorab in ponižanj povprečna ženska doživi v svojem življenju samo zato, ker se je rodila kot ženska, lahko brez kakšnega posebnega moralnega mačka zamižimo na eno oko. Navsezadnje ima ta samohranilka (brrr...) tudi nekakšne starše pa morebiti brate in sestre in še kakšnega nečaka, da o prijateljih ne govorim. Saj ne živi sama v puščavniški votlini.

Vsekakor pa ni najbolj pogosta zmota žensk v tem, da bi hotele biti same. Neskončno bolj neumno je vztrajati pri nasilnem in zahojenem možu za vsako ceno. Nastrada žena, nastradajo otroci, z možem pa gre kvečjemu samo še na slabše. Pusti ga, čimprej ga moreš, če ga le moreš.

In kaj nam zdaj pridigajo možje, ki sami niso imeli ne žena ne otrok? Da morajo otroci za vsako ceno rasti v družini z očetom in materjo. Ko bi ti modrijani prebirali statistike in preštudirali kakšno sociološko berilo, bi vedeli, da je v Evropi klasična družina že tako rekoč manjšinska oblika so-bivanja. In na koga so se zdaj spravili profesorji moralne teologije na ljubljanski teološki fakulteti? Jasno, na samsko žensko. Še zmeraj živijo s podobo ženske, ki ima zgolj tri opravila: cerkev, kuhinjo in otroke. Družina mora imeti očeta gospodarja, mater gospodinjo in bogaboječo deco.

Špetir v slovenskem parlamentu okoli novele zakona o zdravljenju neplodnosti samskih žensk govori namreč ravno o vprašanju, ali je ženska gospodarica svojega telesa ali pa je primorana stopiti v sveti zakon, če se hoče izogniti peklu in drugim infernalijam. Argument teologov in njihovih laičnih sotovarišev se glasi, da bi bili otroci, spočeti z umetno osemenitvijo anonimnega darovalca semena "še v slabšem položaju kot otroci iz razvezanih zakonov, saj ne le da ne bodo imeli očeta, ampak tudi ne bodo vedeli, kdo jim je podaril polovico genov" (prof. dr. Jože Trontelj, predsednik državne komisije za medicinsko etiko). Ta argument ni samo piškav, ampak je tudi podel. Tudi zakonski par, kjer mož ni (zadosti) ploden, se odloča za seme neznanega darovalca. Pa se zaradi tega nihče ne razburja.

Če nam je uspelo še v času konservativne Demosove vladavine v državnem zboru z dvetretjinsko večino spraviti v ustavo člen, v katerem piše, da starši svobodno odločajo o rojstvu svojih otrok, potem bomo tudi samskim ženskam omogočili, da bodo lahko postale matere brez matičarjevega in duhovnikovega žegna. In čisto za konec: kje je zapisano, da si ne bo samska mati v prihodnosti omislila ljubeznivega moškega, ki bo njenemu otroku ljubeč oče. Dum spiro, spero.