Prijazna smrt, predolgo se mudi...

Saj ne, da bi človek hotel razbijati tabuje kar tako, iz intelektualne radovednosti. Ampak ko vidiš, da se vsi postavijo na eno stran in potem za povrh še žugajo vsakomur, ki misli drugače, potem preprosto ne moreš samo nemo zmajevati z glavo. Ko je pred dnevi nizozemski senat z veliko večino izglasoval zakon o evtanaziji, na Nizozemskem to ni vzbudilo nikakršne rabuke, če odštejemo nekaj tisoč katoliških fundamentalistov. Je pa prišlo do pravega izbruha zgražanja v Sloveniji. Slovenija je prav neverjetno nenavadna in nepredvidljiva dežela. Pod socializmom so bili Slovenci presenetljivo ubogljivi in upogljivi, še podpise za odpravo smrtne kazni smo zbirali z mukami in težavami, kot da bi šlo za kriminalno početje. Leta 91 pa so se Slovenci tako enotno in pogumno postavili po robu jugoslovanski vojski, da je ta tako rekoč čez noč izgubila vsakršno voljo do vojskovanja. Potem pa spet vrnitev v lagodnost in dremež. Samo še ob nogometnih zmagah zadrhti slovensko srce. "Kdor ne skače, ni Slovenc!" smo pobrali pri Berlusconiju in italijanskih fašistih.

Pri nas se razprava o evtanaziji sploh še ni začela. Kar nekaj prijateljev in najožjih sorodnikov me je resno opozorilo, naj ne drezam v to neprijetno vprašanje. Kam pa naj človek dreza, če ne v neprijetne in zamotane dileme? Doktor Anton Stres je bil pred politično prelomnico leta 90 neverjetno odprt, strpen in šarmanten sogovornik. Tako rekoč mož teologije osvoboditve. Dandanes je mariborski pomožni škof in predsednik komisije Pravičnost in mir. Čeprav so se slovenski časniki skoraj enoumno opredelili proti nizozemski odločitvi, je Stresova komisija že vnaprej požugala vsakemu, ki bi morebiti mislil drugače: "Uzakonitev evtanazije, se pravi tako imenovanega 'umora iz usmiljenja', na Nizozemskem je tudi pri nas dala nekaj poguma sicer redkim zagovornikom tega etično izredno spornega in družbeno zelo nevarnega početja... Zato je upravičena bojazen, da bo uzakonitev evtanazije povzročila veliko več zlorab, kakor pa omogočila navideznih rešitev brezizhodnih situacij. Predvsem bo namreč spodbudila hud pritisk okolja na neozdravljivo bolne, naj zahtevajo lastno smrt, da bi razbremenili svojce in družbo... Človek nima oblasti ne nad svojim ne nad tujim življenjem." Argument je seveda pičel in votel. Ravno brez zakonodaje je evtanazija v coni somraka. Vse se dogaja daleč od oči in daleč od srca. Zakon, ki strogo predpisuje, da mora bolnik večkrat zapored pri polni zavesti zahtevati nehanje svojega zemeljskega bivanja - naj bom še jaz nekoliko evfemističen - da mora poleg lečečega zdravnika dati svoj imprimatur najmanj še en zdravnik in tako naprej, ima vgrajenih celo vrsto varovalk. Zakon s tem ščiti integriteto in varnost bolnika, obenem pa ohranja dostojanstvo umirajočemu.

Vendar nima smisla prepričevati prepričanih. Nasprotniki evtanazije so sami s sabo v protislovju. V intervjuju na to temo v Jani dr. Metka Klevišar odločno zatrdi: "Nihče nima pravice odločati ne o lastni ne o smrti koga drugega." Hkrati pa nehote stopi na spolzka tla: "Ubiti je evtanazija, pustiti umreti pa je preprosto spoštovati življenje, ki se izteka, da ga ne podaljšuješ na vsak način in za vsako ceno. Če 95 let starega človeka pelješ v bolnico, da ja ne bo umrl, ni evtanazija, če ga pustite umreti. Če rakavega bolnika, ki je poln metastaz, ne boste oživljali, to ni evtanazija." Kje je zdaj tista meja, ki je zdravnik ne sme prestopiti? Na to vprašanje - Metka dixit - v resnici ni mogoče zanesljivo odgovoriti. Ravno v tem tiči smisel nizozemskega zakona.

Gremo naprej. Stresova komisija Pravičnost in mir evtanazijo razloži kot "tako imenovani umor iz usmiljenja". Stres kot priznan poliglot natančno ve, da prevod besede evtanazija v slovenščini pomeni "dobra, blaga smrt", nikakor pa ne "umor". Ampak cilj posvečuje sredstvo. Tudi to smo že večkrat slišali in izkusili na svoji koži. Krivda uzakonjene evtanazije je preprosto v tem, da Cerkvi, pa naj bo katoliška, protestantska ali islamska, jemlje vrhovni nadzor nad človekovim življenjem in smrtjo. Težke besede, vem, a drugače ni mogoče povedati.

Pa še o eni neresnici glede evtanazije. Njeni zoprniki zadovoljno ponavljajo, da gre pravzaprav za anomalijo. Nizozemska je tako ali tako čudaška in degenerirana država, kjer je prostitucija legalizirana - O, o, o, amsterdamske izložbe s hotnicami! - prav tako je legalizirana prodaja in uporaba lahkih drog, se pravi maričke in hašiša. Odgovor je preprost. Nizozemska je bila edina kolonialna država, ki je ob razglasitvi neodvisnosti nekdanjih kolonij omogočila čisto vsakemu kolonizirancu, da si je lahko izbral nizozemsko državljanstvo in s tem tudi spodobne delovne in bivalne razmere. Poleg tega je bila Nizozemska po drugi svetovni vojni edina evropska država, ki je svojemu proletariatu omogočila spodobna stanovanja s kuhinjo in kopalnico. Torej edina prava socialna država v Evropi, še pred Skandinavijo. Je pa res, da je zaradi socialnega konsenza življenje na Nizozemskem rahlo dolgočasno.

Gremo še naprej. Nizozemska s svojim zakonom o evtanaziji naj bi bila svetovni unikum, nas podučujejo slovenski gorečneži. Tudi to je čista izmišljija, če se milo in blago izrazim. V Belgiji so senatne komisije že potrdile zakon o evtanaziji, ki bo po vsej verjetnosti v parlamentu izglasovan še letos. In Belgija velja za katoliško deželo. Na Danskem je v veljavi zakon, ki neozdravljivim bolnikom omogoča, da prekinejo zdravljenje. Zdravniki morajo spoštovati pacientovo t. i. zdravstveno oporoko. Na Švedskem je "pomoč pri samomoru" prekršek, ki se ne kaznuje. V skrajnih primerih lahko zdravnik izključi respiratorne naprave. V Veliki Britaniji evtanazija uradno ni dovoljena. Vendar je sodstvo že leta 93 pooblastilo zdravnike, da lahko odklopijo aparature, ki umetno ohranjajo neozdravljive bolnike pri življenju. Če v Nemčiji zdravnik predpiše medikament, ki povzroči pacientovo smrt, to velja za umor. Vendar pa lahko skrbniško sodišče dopusti evtanazijo, če je taka razvidna bolnikova volja. V Franciji je minister za zdravstvo Bernard Kouchner napovedal zakon, ki bo neozdravljivim bolnikom z neznosnimi bolečinami omogočil, da jim bodo zdravniki skrajšali trpljenje. Zakon naj bi stopil v veljavo še letos. Samo deset odstotkov Francozov nasprotuje uvedbi evtanazije. Bo dovolj za začetek?

Morda pa ne bi škodilo, če bi ob priložnosti vzeli v roke Prešernove Sonete nesreče. Ali si obudili spomin na misel Alberta Camusa, da je samomor edino resnično filozofsko vprašanje. Ali pa raje - za vsak primer - prepovejmo kar oba skupaj.