Dolgi vatikanski prsti

Kaj je že bil ekumenizem? Začasno (?) pokopan pri živem telesu. Po smrti papeža Janeza XXIII. Dobrega se je dialog med različnimi Cerkvami spremenil v boj za človeške duše. In to navzlic blagim besedam, ki jih uporablja sedanji papež Janez Pavel II. Prejšnji teden je bil na tridnevnem obisku v Ukrajini, kjer je poleg milijona katolikov, po veliki večini Poljakov, tudi petmilijonska čredica tako imenovanih unijatov ali katolikov grškega obreda. Skratka, dobra desetina ukrajinskega prebivalstva. Papežev obisk je imel izjemno močno politično razsežnost. Tokrat se je prvikrat zgodilo, da je Janez Pavel II. obiskal neko državo brez privoljenja tamošnjih glavnih verskih oblasti. Tako v Romuniji kot v Gruziji in Grčiji je naposled dobil privoljenje pravoslavne Cerkve. Tokrat pa mu kijevski metropolit ni dal svojega placet. Seveda pa je kijevski metropolit samo izvrševalec volje vrhovnega vodje ruske pravoslavne Cerkve Alekseja II., ki ima pod sabo 70 milijonov ovčic. Kdo bo koga? Vsekakor papež suvereno vodi v tem teku na dolge proge. Po svoji ustaljeni navadi je med svojim obiskom razglasil 28 grškokatoliških duhovnikov za svetnike. Vsi po vrsti so bili žrtve stalinizma. Leta 1946 je namreč batjuška Stalin razglasil unijate za kolaborante in sodelavce nacizma. Pravoslavna Cerkev je ročno zaplenila grškokatoliške cerkve in druge dobrine, tako da so se unijati za skoraj pol stoletja umaknili v ilegalo. Vendar tudi po padcu Berlinskega zidu ni prišlo do sprave med bratranci. V zadnjih desetih letih so grkokatoliki pravoslavcem iztrgali nazaj več kot 2.500 cerkva, pogosto z nasilnimi prijemi. Leta 1993 so pravoslavne Cerkve (umanjkali so radikalci, se pravi Srbi in Grki) v Libanonu organizirale srečanje Mednarodne komisije za dialog z unijati. Ti namreč predstavljajo močne manjšine tako v Romuniji (Transilvanija) kot na Slovaškem in v vzhodni Poljski, ki je nekdaj sodila pod Ukrajino. Komisija je soglasno obsodila "uniatizem, ki ga ni mogoče sprejeti niti kot metodo niti kot model enotnosti naših Cerkva".

Papež je svoj obisk začel relativno skromno in zadržano. Tudi vernikov je bilo v pretežno pravoslavnem Kijevu bistveno manj, kot so pričakovali. Je pa zato sledila prava apoteoza v Lvovu, kjer ga je kljub nalivu pričakalo 200.000 mladih vernikov. Metropolit Aleksej II. je še naprej kuhal mulo in se je raje sestal z razvpitim beloruskim predsednikom Lukašenkom v Belorusiji blizu tromeje z Ukrajino in Rusijo. Kakšna posebej genialna in premišljena poteza to seveda ni bila. Zadeva je na prvi pogled torej videti jasna in razvidna. Na eni strani svetovljanski papež, ki noč in dan potuje po belem svetu, razglaša stotnije in stotnije blaženih in svetnikov ter seje dobro voljo med ljudmi. Mimogrede pa se še opraviči za morebitne vatikanske zmote v megleni preteklosti. Največja svetovna megazvezda ta hip. Na drugi strani pa v pajčevine zabubljeni zakrknjeni pravoslavci, ki živijo v preteklosti in sovraštvu in ki še niso dojeli, da se je svet radikalno spremenil in da je namesto verske hladne vojne nastopila era sporazumevanja in sodelovanja. Poleg tega je pravoslavje okuženo z ruskim nacionalizmom, teži ga pa tudi greh kolaboracije s sovjetskim režimom. Bolj kot z Rimokatoliško cerkvijo ga je mogoče primerjati z militantnim islamom.

Vse to je res. Ampak. Vseeno je dobro vedeti, odkod in zakaj zamera pravoslavnega klera do Rimokatoliške cerkve. O tem namreč v slovenskih medijih ni bilo zapisane ali izrečene ene same besede.

Kot že rečeno: prvikrat se je godilo, da je papež prišel na obisk v državo, kjer mu vodstvo prevladujoče Cerkve ni dalo gostoljubja. Kakor ima Rimokatoliška cerkev dolg spomin, ga imajo tudi drugi. Povsod, kjer so katoliki (da poenostavim) prišli na oblast, so zatrli pravoslavce. Začelo se je grandiozno, s četrto križarsko vojno, ki se je leta 1204 končala z ustoličenjem latinskega patriarha v Konstantinoplu. Križarji so po svoji krepostni navadi seveda mesto veselo oplenili in razrušili. Ustanovljena je bila latinska škofija in pravoslavci so se ji morali podrediti. Tega ponižanja niso pozabili niti po skoraj tisočletju. Niti v Ukrajini stvari niso tekle povsem nedolžno. Vatikan je konec 16. stoletja ukinil pravoslavne škofije in jih prisilil v uniatstvo, se pravi, podredil Vatikanu.V naslednjih stoletjih se je vojna sreča obračala enkrat na eno, drugič na drugo stran. Sicer pa je bilo vedno tako, da so bili prepiri v družini najbolj neusmiljeni in najbolj krvavi. Glavni očitek ruske pravoslavne Cerkve papežu je, da zganja prozelitizem, po domače povedano, da krade pravoslavne vernike in njihove duše. Vatikan je lociran v samem srcu Evrope in je organiziran kot orjaška korporacija. Še Bill Gates s svojim Microsoftom je v primeri s papežem pravi malček. Tudi v pogledu intelektualnih kapacitet je Rimokatoliška cerkev med svojimi sestrami brez pravega tekmeca. Vendar pa v Evropi Rimokatoliška cerkev izgublja tako vernike kot vpliv. Evropska družba se nezadržno sekularizira, vsaj z vidika Cerkve. Zato papež išče nove ovčice na tujih zeljnikih. S protestanti je težka, tam je ulov bolj pičel. Dosti bolj vabljiv je ribnik pri pravoslavcih, kjer je tako zaradi socialnih razlogov in politične nestabilnosti katolicizem obet bogatejšega, varnejšega in bolj evropskega življenja. Tradicija je tradicija, klobasa pa je klobasa, bi rekel Rudi Šeligo.

Najbolj zabaven pa je paradoks, da v zadnjih desetih letih v zahodni Evropi narašča število neofitov v pravoslavni cerkvi, medtem ko Rimokatoliška cerkev tako zaradi celibata (in nerešljivih stisk duhovnikov) kot zaradi ultratogega odnosa do spolnosti in kontracepcije množično izgublja vernike. Papež sicer velja za karizmatično figuro, vendar si današnji Evropejci ne pustijo več soliti pameti od nikogar, niti od božjih namestnikov ne.