Vojska, kdo bo tebe ljubil?

Pred časom sem si obljubil, da se nekaj časa ne bom vtikal v zadeve slovenske vojske in policije. Prijazen in dobrodušen človek sem, zato se resnično ne bi hotel navzeti žalostnega slovesa, da sem puščoben nergač in sitnoba. Ampak kaj, ko hudič nikoli ne spi. Prišla je deseta obletnica slovenske osamosvojitve. Bilo je malo slovesno, malo filozofsko in malo sejalsko. De gustibus non est discutandum. Ko sem naslednjega jutra kolesaril v parlament v službo, sem na Trgu herojev opazil raztresenih listkov v izmeri 10 krat 7cm. Med množico na vakodnevno tlako hitečih ljudi sem bil očitno edini radovednež. Pobral sem nekaj listkov in si ročno prebral besedilo. Takole se je glasil poziv:

Tole pa ni več hec, sem zamrmral v brado. Ti so še precej bolj radikalni kot mladenke in Urada za intervencije. Tile veterani šuntajo k ljudski vstaji delavcev, kmetov, intelektualcev in brezposelnih. Kaj pa študentje, obrtniki in upokojenci?! Obenem pa nas prav nič neskromno opozarjajo, da mi, raja, nismo dovolj hvaležni osvoboditeljem.

Človek hočeš nočeš vsakokrat znova pozablja, da je vojska čisto specifična družbena skupina, s čisto posebno hierarhijo in svojevrstno lestvico vrednot. Zato ima vsaka resna država izdelan sistem nadzora nad vojsko, predvsem pa je poklicnim vojakom prepovedano javno politično delovanje. In še morajo celo v najbolj trdnih evropskih demokracijah sem ter tja predčasno upokojiti častnike, ki preveč na glas politizirajo. Na volitvah pa vojaki seveda lahko obkrožijo kogarkoli, magari Jelinčiča. Lepo sicer ni, greh pa tudi ne. Ker pa se v naši deset let mladi državi nekateri nekdanji obrambni ministri še na veliko grejo dejavno politiko in urbi et orbi razlagajo, kaj vse bi bilo treba postoriti za udejanitev prave demokracije, bi si na tem mestu vseeno privoščil bar skromnih besed.

V času ministrovanja Janeza Janše je bilo število vojaških obveznikov, ki so uveljavljali pravico do ugovora vesti, zanemarljiv, komaj piškav odstotek. K temu je prispevala domoljubna hajka po medijih - v slogu nekdanje JLA - češ da fant, ki ne obleče vojaške uniforme, ni ne mož ne patriot. Leta 1993 je od več kot 6000 nabornikov samo 105 mladeničev prijavilo ugovor vesti. Ni znano, kolikerim je potem to uspelo. Potem pa so novi in novi obrambni ministri postajali vse bolj ljudomili in s tem manj škodljivi. Leta 2000 je bilo ugovornikov že 2687. Kar preprosto pomeni, da se je permisivna slovenska populacija izvila iz primeža herojev, ki bi radi postavljali moralna pravila in obveznosti kar vsem po vrsti. Glede na to, da je bil moj sin med tistim piškavim odstotkom, ki je pred desetimi leti uveljavljal ugovor vesti, lahko mirno rečem, da je s svojim civilnim služenjem ljudem in sebi naredil veliko več dobrega, kot če bi ekserciral gor in dol po poligonu vojašnice.

Vendar nobena stvar nikoli ni dobljena za zmeraj. Za vsakim vogalom se skriva recidiv. Dr. Igor Kotnik-Dvojmoč, predavatelj na katedri za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, hkrati pa še podsekretar na slovenskem ministrstvu za obrambo, je imel v Nedeljskem Delu (24. junija letos) intervju, kjer je razložil svoje poglede na služenje vojaškega roka. Najprej se je zgrozil, da je dandanes v Sloveniji mogoče izvajati ugovor vesti kadarkoli, ne asamo dva tedna pri sedemnajstih letih. Nadalje mož razloži, da so vojaki praviloma v službi v vojašnici 24 ur na dan in sicer sedem dni na teden. Civilniki pa le petkrat po osem ur na teden. Razmerje je torej v urah 408 vojaških proti 40 civilnim. To pomeni, da bi morali civilniki svoj rok služiti 60 mesecev. Tako aritmetika. Oziroma po Dvojmoču: ura za uro. Zadeva je v resnici še dosti hujša. Kot je vzkliknila Cankarjeva junakinja v Hlapcih: "Oh, ta malobrižnost!" Takole pravi podsekretar Dvojmoč: "Vse manj je patriotizma in altruizma. Niso se več pripravljeni identificirati in razdajati za neke njim precej imaginarne koncepte, kot so skupnost, narod, država. Na to so vsekakor vplivali postmodernizem in globalizacijski procesi in mladi se ne odločajo za dejavnost, v kateri so ključne vrednote nacionalna pripadnost, država, patriotizem, pogum, žrtvovanje tovarištvo." Nočem biti posebej zloben, vendar je treba skromno pripomniti, da so se ravno v imenu nacionalne pripadnosti, patriotizma in poguma med sabo neusmiljeno pobijali naši nekdanji sosedje in bratranci po celi Jugoslaviji.

Zato iz srca in po pameti predlagam, da Republika Slovenije vojsko preprosto ukine. Kajti če bo imela Slovenija vojsko, bodo naši vojaki hodili po vojnih žariščih po celem svetu. Tam bodo tudi umirali in vsi bomo bentili. Predvsem pa matere. In če bomo stopili v Nato, bomo morali izuriti resnične profesionalce, od ameriških ali evropskih dobaviteljev pa nabaviti sila drago orožje. In ne pozabimo, da imajo tudi poklicni vojaki matere. In s tem je debata končana.

P.S. Pred dnevi smo v Delu prebrali, da je slovenska vojska od Američanov kupila nekaj lepih kosov orožja, vozil, če se ne motim. Nekoliko nerodno je le to, da so Američani omenjali eno ceno, slovenska stran pa čisto drugo. Razlika je bila kake štiri milijone mark. Ah, vsak začetek je težak. Upam, da bo tak tudi ostal.