Naš mož iz Kremlja

Car Nikalaj izdal manifest,
Što mjertvim slabodu, a živim arest!
Predrevolucijski ruski anarhistični kuplet Impresum Moskovskaje Gazete

Toliko veselja ima cel svet z novim ameriškim predsednikom, da smo kar nekako pozabili na njegovega najbolj zanimivega partnerja. Pri tem seveda mislim na ruskega predsednika Putina, strogega in elegantnega gospoda, izvedenca v judu in pravo nasprotje svojega predhodnika, žovijalnega in za vse špase razpoloženega Jelcina. Da ne omenjamo puščobe Gorbačova, ki je hotel ukiniti ruski nacionalni šport, se pravi zmerno pitje večjih količin vodke. Čeprav je ruski nacionalni bruto proizvod manjši od švicarskega (v absolutnih številkah, seveda), Rusija še vedno sama sebe prodaja kot drugo preostalo velesilo. Bolj ko je ekonomsko in socialno šibka, bolj se je svet boji. To je pa že čisto zadosti za solidno partnerstvo.

Uvod

Da ne pozabimo. Letošnjega aprila je v Ženevi komisija za človekove pravice pri OZN obsodila Rusijo zaradi brutalnosti ruskih soldatov med vojaškimi operacijami v Čečeniji. Besedilo, ki ga je pripravila Evropska unija, terja ustanovitev "neodvisne komisije na nacionalni ravni" in dovoljenje ekspertom za človekove pravice, da se lahko svobodno gibljejo po celotni inkriminirani regiji. Leta 2000 je Moskvo iz identičnih razlogov obsodil Varnostni svet OZN, kar se je v zgodovini prvikrat zgodilo stalni članici Varnostnega sveta. (Uff, Slovenci smo si oddahnili, da nismo več v VS.) 22 od 53 članic komisije, med njimi ZDA, Savdska Arabija in Pakistan, je v Ženevi podprlo resolucijo, dvanajsterica, med katero tudi Kitajska in Indija, pa je bila proti. Devetnajst žalujočih ostalih se je previdno vzdržalo. Organizacija za varstvo človekovih pravic Human Rights Watch je opozorila na odkritja množičnih grobišč v Čečeniji. Pobiti so bili v veliki večini civili. VZ OZN ni pokazal pripravljenosti, da bi ustanovil mednarodno komisijo, ki bi preverila dejansko stanje v Čečeniji.

Jedro

Končno je napočil zgodovinski dan. Zgodovinski za predsednika Putina, za predsednika Busha in za Brdo pri Kranju. In seveda črn dan za varnostnike, ki so slabo varovali USA veleposlaništvo v Ljubljani, saj so jim grinpisovci za malo malico preplezali ograjo. A vse to so pleve, l'ecume des jours, pena dni. Na Brdu se je namreč zgodila Zgodovina. George W. Bush je v preteklosti ostro bičal personalizacijo, ki jo je predsednik Clinton ustvaril s svojimi odnosi do ruskih sogovornikov. Bush se je zaklel, da bo branil ameriške interese brez kakršnihkoli čustev. Po brdskem srečanju s Putinom pa je predsednik Bush spregovoril zgodovinske besede: "Pogledal sem moža v oči. Spoznal sem, da je neposreden in vreden zaupanja." Pravzaprav je imel Bush docela prav. Nekdanji polkovnik KGB v resnici deluje neposredno in naravnost, ne glede na posledice. Kaj pa je navsezadnje Čečenija v primeri z ameriškim slonom in ruskim medvedom? Drobiž, narodič, ki se je znašel ob napačnem času na napačnem kraju. Finis sanctificat media. Sicer pa se zgodovina ponavlja. Med drugo svetovno vojno je tedanji ameriški predsednik Roosevelt v zvezi z batjuško Stalinom prešerno dejal: "I like Old Joe!"

Zaključek

V prvih julijskih dneh je Moskvo obiskal francoski predsednik Chirac, nič manj mogočen kot omenjena dva prijatelja. Prezident Putin mu je razložil, da v Čečeniji sploh ne gre za vojno, temveč zgolj za osamljene napade teroristov in plačancev iz tujine, ki pretovarjajo velike količine heroina. Istega dne so ruske enote začele s čistilnimi operacijami (se opravičujem zaradi jezika, ampak resničnost je bolj cinična od vsakršnega cinizma). Pozor, ruski masakri so se dogajali na območju, ki ga obvladujejo tako imenovani proruski Čečeni. Nič ne pomaga. Na koncu je samo mrtev Indijanec dober Indijanec. Vojaki so pobili ali "izginili" več ducatov civilistov, ruski komandosi so ugrabili, pretepali in mučili več kot tisoč moških, njihove hiše pa so seveda izropali in zažgali. To blazno nasilje je doslej prvikrat sprožilo krizo med proruskimi čečenskimi predstavniki v Moskvi. Ahmad Kadirov, ki ga je bil sam Putin imenoval za vodjo čečenske administracije, je devetega julija zgroženo opozoril na "zločine širokih razsežnosti", in zahteval, naj bodo vojaki kaznovani. "Enega samega upornika niso prijeli, enega samega kosa orožja niso zasegli, enega samega eksplozivnega sredstva niso odkrili," je nadaljeval Kadirev, "in vendar so ruski vojaki prebivalstvo mučili, zmerjali in ropali." Pozneje se je razkrilo, da je bila resnica še hujša. Ruski vojaki so vse zajete moške pregledali, ali imajo na telesu kakršnekoli brazgotine. To naj bi bil dokaz, da so se vojevali. Ti so jo najslabše odnesli. Za vse druge zajete moške pa so terjali po 100 dolarjev na glavo za njihovo izpustitev. Tako, zdaj vemo, koliko je v Rusiji vredno človeško življenje.

Pravzaprav bo tudi kakšno slovensko nacionalno mehko srčece dejalo: Hja, vojaki so nekolikanj grobi možje, najprej ustrelijo ali udarijo in šele potem vprašajo, kdo čepi pod grmom. Vojaki vsak dan nosijo glavo v torbi, treba jih je razumeti. Sploh pa branijo domovino pred ljutim sovragom. Smo videli v Ljubljani 16. junija, kdo je bil ljuti sovrag, 20 kilometrov od Brda. Mladi ljudje, med katerimi ni imel nihče od njih pri sebi niti pipca. Edini, ki so mlatili s pendreki, so bili slovenski policisti. Mlateni pa - seveda - italijanski mirovniki. deset metrov od italijanske meje in sto kilometrov od Busha in Putina. Kdo se boji lastne sence? O Rusiji pa še kaj lepega v prihodnje. Ni prav, da tako malo vemo o prijateljski in bratski nam deželi.