Svetniški sij in angelske repetničke

Tudi Marko je kukal. Marko Pogorevc je po tistem, ko je govoril o novem oddelku za varnostno preverjanje in o strogih predpisih, prostodušno priznal, da je pred letom 1990 kot policist rad pokukal v dosje kakšne operativno zanimive osebe. Vendar, je hitro dodal, so bili takrat zakoni in predpisi čisto drugačni.
Dnevnik, 4. decembra 2001

Policija prekoračuje svoje pristojnosti. Nikakor ni zanemarljiv niti odgovor na vprašanje, ali policija pri svojem delu prekoračuje pooblastila. Da policija to počne pogosto oziroma zelo pogosto, je menila kar dobra četrtina anketiranih. To pa je podatek, vreden posebne analize, je sklenil dr. Niko Toš.
Delo, 4. decembra 2001

Postiljal bi si kar sam. Ustavno sodišče je konec novembra sklenilo, da zavrže pobudo za oceno ustavnosti pravilnika o nadzoru nad policijo, ki jo je oktobra vložil generalni direktor policije Marko Pogorevc. Ustavni sodniki so namreč še enkrat ponovili dejstvo, da predstojnik državnega organa - v tem primeru direktor policije - nima pravnega interesa za spodbijanje določb predpisov, ki urejajo njegov lasten položaj oziroma pristojnosti, torej si generalni direktor ne more sam postavljati okvirov svojega delovanja.
Dnevnik, 5. decembra 2001

Človek vseskozi živi v iluzijah. V iluziji, da je njegova žena neizčrpen vir lepote, modrosti in kreposti. V iluziji, da so njegovi otroci silno brihtni in nadarjeni, samo nekoliko premalo pridni. V iluziji, da bo poklicna kariera šla samo navkreber. Pravzaprav gre res navkreber, ampak na poti je vse preveč ovir, tako da je končni cilj prej Šmarna gora kot Triglav. Tudi sam sem dolgo ohranjal vrsto iluzij. Verjel sem, da je bila policija pod jekleno roko Tomaža Ertla v zadnjem desetletju nekdanjega režima dobro izurjena in zares profesionalna. In da je bilo stalno šikaniranje peščice oporečnikov pravzaprav nekakšen obolos nekdanji državi. Tako rekoč neljubi stranski produkt, kot bi rekel naš oksfordski prijatelj Jamie Shea. Navsezadnje so policisti v desetdnevni vojni opravili glavni del posla.

Pa se zruši še ena iluzija. O, ljubi Balzac, kako prav si imel! To, da so udbovci brskali po intimi disidentov, smo vzeli v zakup. Vsaka oblastima svoje udbovce, ki opravljajo nečedne posle. Država jih nima posebej v čislih, vendar jih potrebuje. Tako je pač. Ampak da so golobradi in mlečnozobi policaji imeli prost dostop do "dosjejev operativno zanimivih oseb", ta me je pa vrgla iz tira. To preprosto pomeni, da so tvoje intimnosti, vključno z družinskim življenjem in prijateljskim krogom, prozorne in na voljo tako rekoč vsakemu mimoidočemu.

Ko sta Bavčar in Janša skupaj s partijskim kadrom Brejcem postala obrambno-policijski dvojček, sem za prvi hip pomislil, da se je na Slovenskem glede represije nad državljani kaj spremenilo. Pa sem doživel deziluzijo že na prvi seji t.i. Bekeševe parlamentarne komisije, ko smo poslanci člani komisije dobile kuverte, v katerih naj bi bili naši morebitni dosjeji. Kuverte so bile prazne. Pozneje smo po naključju odkrili, da dosjeji v resnici obstajajo. Od takrat naprej prav nič ne verjamem nobenemu od omenjene trojke. Pa pustimo utrujene heroje.

Naj se vrnem k slovenski policiji. Niti najmanj ji ne zaupam. Javnost ni nikoli zvedela, kako se je končal rop, ki so ga specialci uprizorili nad preprodajalci cigaret v Ljubljani. Kam je izginilo 300.000 uplenjenih nemških mark? Celovški rop taistih specialcev ni bil nikoli razjasnjen, še manj lažna pričanja njihovih kolegov. Postojnsko orožje je izpuhtelo, ka-li? Ali pa totalna blamaža, ko so se slovenski policisti trkali po prsih, kako da so v koprski luki strumno zajeli več kontejnerjev z orožjem za Kosovo. Potem pa se je čez mesec dni izkazalo, da gre za muzejsko, povsem nenevarno orožje za zbiralce. Nobenega smisla ne bi imelo na tem mestu v nedogled naštevati neverjetne dogodivščine slovenske policije. Štirje dnevi so minili od streljanja policijskih pistolerov na ljubljanski železniški postaji, preden sta minister in generalni direktor zvedela za razgrajanje in šikaniranje varuhov reda in miru. Vrh vsega se niso niti pokesali. Kje pa. Njihovi kolegi so se z navihanci celo solidarizirali.

Najhujša pa je neštetokrat izpričana brutalnost slovenskih policistov, predvsem nad tistimi, ki se ne morejo braniti in ki nimajo vplivnih sorodnikov ali prijateljev. Bolj ko je nekdo na socialni margini, bolj jih faše. Zadnji tak primer se je zgodil ob divjanju narkomana, ki ga je neverjetno neuspešno zasledovalo več deset policijskih patrulj. Ko so ga končno ujeli - točno pred Slavijo hudega spomina - ga niso samo zvlekli iz avta in ga vklenili, ampak je deset policajev uprizorilo brutalno tepežkanje s pendreki. O tem pričajo tako fotografije okrvavljenca kot komentarji iz Dela in Dnevnika ter več desetin očividcev, ki imajo ime in priimek. Ali pa je po novem - v kakšnem tajnem policijskem uradnem listu - policajem dovoljeno pendrekati tudi vklenjene osumljence.

Hkrati pa v časopisu črno na belem prebiram, kako je slovenski policist avstrijskim državljanom zaračunal neznansko visoko in povsem nelegalno kazen, pri čemer se je okoristil za 19 milijonov tolarjev. Štos ni v tem, da je bil policist goljuf, poanta je dosti hujša. Omenjeni policist še naprej mirno opravlja svojo službo. Brez suspenza! Vse lepo natiskano v časnikih.

Kaj naj rečem? Morda skupaj s slovensko policijo: "Ne verjemite ne časnikom ne svojim očem. Verjemite policiji." Nekaj podobnega piše že v Svetem pismu. Potem pa bo že držalo.