Apage satanas! Apage imaginatio! Apage phantasia!

"O saj pove ti Ciciban,
le prašaj ga, čebela,
po kaj si priletela;
ne laže pa ne Ciciban."

"Če pa ne laže Ciciban,
potem je fant od fare;
naj skače, vse potare;
da le ne laže Ciciban!"
Oton Župančič: Ciciban in čebela

V prvem razredu osnovne šole sem na občinski proslavi z velikim uspehom recitiral zgoraj navedeno Župančičevo pesem. In že takrat, pred davnimi desetletji, sem imel z njo določene težave. Čebela je namreč priletela, da bi pičila Cicibana v trdo čelo, ker je "venomer razgrajal in mamici nagajal". Tako rekoč zaslužena kazen. Ampak ko Ciciban pove, da nikoli ne laže, čebela zadovoljno odleti, ne da bi bila opravila svojo pedagoško nalogo. Ni ga pičila. Še huje, nahujskala je že tako porednega Cicibana, "naj skače, vse potare".

Vseskozi se sicer zgražamo nad oblastniki, ki dan na dan lažejo svojim nemočnim podložnikom. Pa oblasti v resnici ni treba kaj posebej lagati. Oblast ima moč in se te moči tudi z zvrhano mero tudi poslužuje. Laž ali napol prikrita resnica sta obramba šibkih. Od šolarja, ki je pozabil napisati domačo nalogo (ali pa se mu je preprosti ni ljubilo), do tatiča na tržnici, ki seveda ni kradel in je to pripravljen priseči pri lurški Materi božji. Kot otrok sem veliko lagal. Kaj pa mi je drugega preostalo. Po nekakšnih naključjih, ki pa niso bila vselej naključna, sem kot po tekočem traku nosil domov opomine in ukore. Skrival sem jih pred starši do zadnjega dne in še več in si tako vsako leto znova pokvaril zimske počitnice. In zraven še rojstni dan, ki je bil vsako šolsko leto natančno istega dne, ko smo dobili polletna spričevala, nekateri pa še ukor za priboljšek. 21. januar, ja. Hvala za čestitke. Ker sem veliko bral in ker sta me starša dosledno vzgajala, sem vedel, da je laž zavržena. Pa sem vseeno lagal naprej. Ne morem reči, da sem bil ravno zakrknjen, ampak preselimo se zdaj raje ad rem.

Harry Potter je nedvomno največja svetovna knjižna uspešnica po Svetem pismu, Leninu in Agathi Christie. Pustimo ob strani njene literarne kvalitete. Knjigo brez razlike prebirajo mladi in stari. Enako se dogaja istoimenskemu filmu. Pravzaprav pričakovano. Dokler ne pride do nepričakovanega zapleta. Oglasil se je nihče drugi kot uradni vatikanski izganjalec hudiča prečastiti Gabriele Amorth. Takole je povedal vatikanski eksorcist: "Pisateljičino pero je vodil hudič. (...) Vsaka oblika magije je Satanovo delo. Vsako nadnaravno učinkovanje, ki se ne zgodi v imenu Boga, prihaja od Satana. To velja tudi za klicanje duhov iz onostranstva. Harry Potter s svojo magijo prisega na moč hudiča. Zaupal se je duhovom. (...) Harry Potter se večkrat zlaže, kar pa ostane nekaznovano Vse otroke sveta napeljuje h grehu, k laganju. (...) Vsi, ki v knjigi vidijo le prijetno, privlačno zgodbo, ne vedo, da se Satan vedno skrije za tistim, kar je na prvi pogled nedolžno in je videti kot dobro. Satan je zvit in bojim se, da uporablja Harryja Potterja zato, da bi se razširil po svetu."

Agnostiki nekako živimo v prepričanju, da so protestantje manj rigidni od katolikov. Pa v resnici ni čisto tako. Evropski protestant se je po Lutru odločil, da bo imel neposreden stik z Bogom, brez kakšne posebne mediacije matere Cerkve. To pa pomeni, da se gre grešni katolik spokorit v spovednico, odžebra zaukazane molitvice in je spet ves čist in brezgrešen. Protestant pa se pred Bogom na štiri oči bolj težko izmika in spreneveda. Ampak ameriški protestant, ki na katoliško Cerkev gleda z nezaupanjem, če ne celo z zgražanjem, tako rekoč kot na nevarno sekto, je neomajen mož jeklen. Greh je greh in pika konec. Zato ni prav nič presenetljivega, da je v ameriški zvezni državi Novi Mehiki protestantski duhovnik Jack Brock javno razglasil, da bo pred svojo cerkvijo po nedeljski maši organiziral sežig knjig o Harryju Potterju. Knjige o Harryju naj bi namreč škodovale mladim, saj jih učijo o čarovnicah, čarovnikih in vragih, in so tako Cerkvi kot Bogu odvratne. Enako seveda velja tudi za film Harry Potter in kamen modrosti. Zagnani pastor je v svoji pridigi med polnočnico vernikom postavil ultimat: "Jezus ali Harry Potter!"

V vatikanskih kletnih sobanah bodo očitno imeli veliko dela. Pred kratkim so se pobahali, da so temeljito oklestili seznam prepovedanih knjig, Index librorum prohibitorum. Jaz naivnež sem takrat celo pomislil - ah, preproščina duha! - da bodo papeževi modreci morda celo rehabilitirali Giordana Bruna. Ne samo, da se niso pokesali, ker so ga njihovi predhodniki sežgali na grmadi, na dan so prišli s tezo, kako je bil Giordano Bruno tako zloben, da je prisilil papeža, da ga je dal sežgati. Bil je seveda obtožen in obsojen zaradi čarovništva. Ampak zdaj se bo nesrečni heretik Bruno znašel v nenavadni družbi bratov Grimm in drugih pravljičarjev. Sneguljčica, Trnjulčica, Lepotica in zver, čudaški palčki, hudobne čarovnice in sleparske dobre vile. Saj naši nedolžni otročiči živijo v nenehni nevarnosti, da se pogreznejo v močvirje vraževerja. Da Astrid Lindgren sploh ne omenjam. Njena Pika Nogavička ima nadnaravne sposobnosti, ki nikakor niso božji dar, poleg tega pa se zlaže vsakokrat, ko odpre usta. In kaj naj porečemo o pravljičarju J.R.R. Tolkienu, ki je s svojo znamenito trilogijo Gospodar prstanov omrežil šestdeset milijonov bralcev po vsem svetu, ki se organizirajo v krožke in združenja. Ja, Satan je na pohodu. Tudi s Shakespearovim Hamletom in Macbethom bo treba poravnati račune.

Kar se pa tiče vatikanskega Seznama prepovedanih knjig, naj potolažim vsega hudega navajene bralce. Cenzorji v svetem mestu namreč niso malenkostni. Niso tako pikolovski, da bi se lotili prebiranja celotnih opusov posameznih problematičnih avtorjev in potem naštevali krivoverske knjige. Če je ena knjiga kriva, je na spisku avtor kot tak. An sich. Zatorej na znamenitem seznamu po večini ni naslovov knjig, temveč po abecednem redu le imena prepovedanih piscev. Sic!