Minijedrce

"Ameriška vlada se nikakor ne namerava podrejati prepovedi podzemeljskih jedrskih poskusov, kajti le tako bo lahko ohranila učinkovitost in zanesljivost svojega strateškega orožja. Visok državni uradnik iz ministrstva za energijo - tja namreč spada tudi jedrska oborožitev - je izjavil, da hoče imeti administracija proste roke pri novih jedrskih poskusih, če se bo to izkazalo za potrebno."
Washington Post, 8. januarja 2002

Leta 1992 so se ZDA odločile za unilateralni moratorij glede podzemeljskih jedrskih poskusov, vendar pa ameriški vladi ni nikoli prišlo na misel, da bi ratificirala splošni sporazum o prepovedi vseh jedrskih poskusov, tako imenovani Comprehensive Test Ban Treaty. Hja, pred leti smo poslušali francoska jamranja, kako da morajo speljati še dva poskusa, potem pa bo za vselej konec igračkanja z atomom. Američani se nikomur ne opravičujejo. Niti razlagajo več ne. Storijo, kar se jim zazdi. Užaloščeni ostali lahko samo upamo, da za širokimi pleči predsednika Busha ne poganja kak novi Doktor Strangelove.

Ko je človeštvo izumilo smodnik, so bili vsi prepričani, da to pomeni konec vseh vojn. Strelno orožje naj bi prav zaradi svoje morilske učinkovitosti pomenilo začetek vesoljnega miru. Kakopak! Beli človek je uspešno opustošil Severno in Južno Ameriko, potem pa se uspešno lotil še Avstralije, Azije in Afrike. V Evropi pa tako ali tako v zadnjih stoletjih ni bilo enega samega dne miru.

Vendar pa smo zadnjih petdeset let verjeli, kako sta bila Hirošima in Nagasaki tako srhljiv opomin, da se kaj podobnega preprosto ne more več zgoditi. Pa še kako se lahko zgodi. Novo orožje ni namenjeno vitrinam, ampak bojnemu polju. In če gre za jedrsko orožje, bazično ni nikakršne razlike. Sovražnika je treba potolči in ustrahovati. Ali glede modrosti v zvezi z neuporabo jedrskega orožja mogočni Bush prekaša indijske, pakistanske in izraelske voditelje? Ne vem, ker že od nekdaj dvomim o modrosti voditeljev an sich!

Ampak nova ameriška pridobitev je v resnici nekaj čisto posebnega. Bomba z ljubkovalnim imenom Mininuke je dolga 3,59 m in s premerom 34 cm. Tehta le ubožnih 315 kilogramov, njena moč pa sega od 300 ton TNT pa vse do 340 kiloton TNT, pač glede na nastavitev. Bombo z uradno označbo B61-11 prenaša znamenito nevidno letalo B2, kakršnega so sestrelili Srbi ob Natovem napadu. Prav tistem času so ameriški strategi ugotovili, da so se med vojno v Srbiji napadi na podzemeljske cilje s konvencionalnim orožjem zelo slabo izkazali. In tu tiči ključna prednost male jedrske bombice. Prileti z velike višine in se zarije šest metrov globoko v zemljo, kjer potem zadovoljno eksplodira in je tako rekoč idealna za uničevanje bunkerjev in podzemnih kemičnih tovarn. Tri dni pred zgodovinskim 11. septembrom je Paul Robinson, direktor razvojnih laboratorijev za jedrsko orožje, izjavil: "Potrebujemo jedrsko orožje šibke moči, ki bo vlilo strahospoštovanje malopridnim državam." Po usodnem datumu pa se je ameriško ljudstvo tako ali tako kot en mož postavilo za svojim vodstvom. Raziskave javnega mnenja so pokazale, da je 54% vprašanih Američanov prepričanih, kako bi bila uporaba jedrskih bomb učinkovita v boju proti terorizmu.

Ampak že 28. septembra se je oglasil Mednarodni komite Rdečega križa in obe vojskujoči se strani v memorandumu opozoril, naj spoštujeta humanitarno pravo. Rdeči križ je še posebej poudaril, da je jedrsko orožje v celoti nezdružljivo z mednarodnim humanitarnim pravom. Vendar je to vprašanje v zadnjih letih izgubilo vsakršno težo. Za Američane, seveda. Že leta 1995 je v poročilu Stratcom (ki se ukvarja z razvojem jedrskega orožja) jasno pisalo, da "nikakor ni zaželeno, da bi naša politika v stiku z javnostjo še naprej zatrjevala, da ne bomo prvi udarili. Takšna filozofija bistveno omejuje naš cilj, se pravi odvračanje jedrske grožnje naši državi, ne da bi nam prinesla kakršnokoli otipljivo korist".

Zgodba se je torej začela že v Clintonovi eri, ko je predsednik dopustil možnost jedrskega bombardiranja kot odgovor na gradnjo libijskih tovarn kemičnega orožja. Vprašanje se je še zaostrilo ob iraški invaziji na Kuvajt avgusta 1990. Klasične bombe niso mogle do živega podzemnim bunkerjem iraškega vojaškega vodstva. V rekordnem času šestih mesecev so ameriški konstruktorji sestavili udarno raketo GBU 28. Strelivo je bilo tradicionalno, tritonal, raketa je tehtala dve toni, v dolžino je merila 5,72m, premer pa 37cm. Vendar se je prav kmalu izkazalo, da je klasika dokončno za odmet. Minijedrce je sedemkrat lažje, predvsem pa učinkovitejše. Klasična raketa GBU 28 je s svojimi 385 kg tritonala (moč 385 kg TNT) imela tisočkrat manjšo moč od minijedrca (300 ton TNT).

Januarja 2001 je Nacionalni inštitut za nacionalno politiko s svojim možganskim trustom, specializiranim za strateška vprašanja, sestavil poročilo, v katerem je ponovno potrdil koristnost lahkega jedrskega orožja: "V prihodnosti bodo ZDA morebiti imele potrebo po razvoju preprostega jedrskega orožja s šibko močjo in natančno vodenega. Takšno orožje bi bilo predvsem primerno za cilje, kot so denimo podzemne tovarne biološkega orožja." Najprej bi izstrelili konvencionalne rakete, za popolno uničenje pa bi poskrbela minijedrca.

Ja, tam daleč v petdesetih letih je bil spomin na Hirošimo in Nagasaki še živ. Never more, said the raven! Znova in znova. Vendar v zadnjih 57 letih ni v vojni eksplodirala ena sama atomska bomba. Kar se poskusov tiče, so nam vsi zatrjevali, da so docela nenevarni. Še bolje, več ko je bilo jedrskih poskusov, bolj varni smo bili. Potem so začele rasti jedrske elektrarne kot gobe po dežju. Ja, atom je postal miroljubni sosed iz naše ulice.

Orožje mi nikoli ni zbujalo erotičnih strasti, še toliko manj jedrsko orožje. Vem pa nekaj, in to zatrdno. Če orožje izumiš, ga boš tudi naredil in na koncu še uporabil. Tako je zmerom bilo in tako zmerom bo. Če je orožje majhno in ljubko, tako rekoč v skladu z rekom: Misli globalno, deluj lokalno, potem je vse skupaj še bolj po meri človeka. Ko si bo prezident Bush dokončno izdelal seznam malopridnih držav, bomo o minijedrcu še slišali kako prijazno.