Mak, mak, mak, sredi polja kima

Mak, mak, mak, sredi polja kima,
mak, mak, mak, sinjo glavo ima.
Prosto po Otonu Župančiču

Varnostne sile streljajo na kmete. Varnostne sile so v nedeljo 7. aprila v pokrajini Helmand na jugozahodu Afganistana ubile osem kmetov, ki so skupaj z drugimi protestirali proti vladnemu načrtu uničenja makovih polj. Vlada v Kabulu je namreč kmetom obljubila odškodnino na račun žetve makovih polj, ki pa je niso dobili. V svoji resoluciji so ogorčeni kmetje zagrozili: 'Če naše zahteve ne bodo obrodile sadov, bomo sprožili vstajo, ki ne bo posebej ljudomila ne do nevladnih organizacij ne do tujcev.'
Reuters, 9. 4. 2002

V kateri pečini se skriva Osama bin Laden? V katero luknjo se je zalezel? Tega nihče ne ve. Še lepše, to nikogar več ne zanima. Bin Laden je svoje opravil, in to briljantno. Bushu in njegovim je na stežaj odprl duri neselektivnemu obračunavanju ZDA s svojimi zoprniki po celem svetu. Ariel Šaron lahko zmasakrira toliko Palestincev, kolikor se mu zljubi. Vsaka država, ki bi se tako ali drugače postavila po robu ameriškim koristim, bo potegnila najkrajšo slamico. In to brez nepotrebnih diskusij. Afganistan je tako rekoč pozabljen. Passe. Še huje, Bush in njegovi pravičniški kameradi imajo preveč težav z zaporniki na Guantanamu, saj ti še do zdaj niso dobili ustreznega statusa.

Afganistan je bil od vekomaj prava opijska Meka. V državi so v dobrih časih imeli žetev, ki je znesla kakih 3.000 ton opija na leto, to pa je bilo kar tri četrtine svetovnega pridelka opija. Tudi sloves afganistanskega hašiša se je po pravici razširil po celi severni hemisferi. Revnejši potrošniki na jugu so morali sami poskrbeti zase.

Mrki in prav nič hedonistični talibani so ob prihodu na oblast v Kabulu 27. julija 2000 z dekretom najvišjega voditelja Mohameda Omarja prepovedali sajenje maka. Seveda je bilo že prepozno, saj je bila letina že požeta in razprodana. Tako je afganistanska proizvodnja leta 2000 znesla 3.300 ton opija, leta 2001 - pod trdo roko talibanov - je zdrsnila do ubožnih 185 ton, letos pa kmetje spet optimistično računajo na pridelek, ki bo presegel 3.000 ton. Američanov ni več, nove oblasti pa imajo čez glavo težav s preživetjem od danes na jutri. Mimogrede samo še nedolžna pripomba. Čeprav razviti svet vije roke zaradi morilskega heroina, talibanom ni nihče priskočil na pomoč. Svetovni biriči, ki goreče pridigajo proti trdim drogam, so imeli drugačne načrte. Recimo razsuti Afganistan.

Talibani so pobegnili, Afganistanci so se lahko vrnili iz pregnanstva v Pakistanu. "Ko smo zvedeli, da so talibani pobrali šila in kopita, smo se takoj vrnili domov. Nič več talibanov, nič več prepovedi.Takoj smo šli sejat zapuščena polja." Vendar pa so bili povratniki povsem brez denarja. Letos trgovci in prekupčevalci kmetom niso plačevali z denarjem, ampak z makovimi semeni. Kmet, ki je posejal z makom en hektar, se je moral zadolžiti za kakih 4.000 dolarjev, pridelek pa mu bo prinesel približno 13.000 dolarjev. Za obubožano in že sicer revno deželo je to več kot sijajen zaslužek.

Nova oblast v Kabulu se je po sugestiji Velikega ameriškega brata odločila za trde in nadvse učinkovite ukrepe. Začenši z 8. aprilom je vladni načrt ponudil pridelovalcem opija odškodnino 250 dolarjev za žirib (2.020 kvadratnih metrov), se pravi komajda desetino vsote, ki bi jo iztržili pridelovalci opija. Notranji minister pa ni vrgel puške v koruzo. Ekipa iz notranjega ministrstva, pokrajinskih in lokalnih oblasti se je zavezala, da bo uveljavila zakon in pika! Že prva inšpekcija se je slabo končala. Kmetje so ubili enega policaja, drugi so se razbežali. Mimogrede so manifestanti zaprli cesto med Jalalabadom in pakistansko mejo. Ampak nič hudega. Red mora biti. V Kabulu so postali marljivi učenci zahodne politike. Sestavili so ambiciozne programe. Težava je edinole v tem, da vladna administracija komajda obvladuje in nadzoruje prestolnico samo. Vojaški poveljniki neomajno vladajo v svojih provincah. To so prav tisti možje, ki so v preteklosti nadzorovali proizvodnjo opija in se tako obdržali v oblastnem sedlu. Mednarodni strokovnjaki v Kabulu so nemočni, saj so se glede uničevanja opijske žetve dosti lažje dogovarjali s talibanskim režimom, ki je bil trd in centraliziran. Brez milosti, kot vemo. Poleg tega bi uničevanje žetve povzročilo izbruh socialnih nemirov. Denar je denar. Pecunia non olet.

"Kako je mogoče preživeti brez dela, brez denarja, brez hrane, brez česarkoli?" se upravičeno pritožujejo kmetje. Maka ne smejo gojiti, nihče pa jim ne omogoči, da bi se vrnili k tradicionalnemu kmetovanju.

Amerika je daleč in spomini nanjo niso posebej prijazni. Centralna oblast je šibka, gospodarji vojne pa terjajo in tudi izterjajo svoj davek. A počemu bi jamrali in stokali? Še bodo zasvojenci po Evropi in ZDA za primerno zasoljeno ceno kupovali afganistanca. Le brez skrbi.

In zakaj bi kogarkoli skrbelo? Ste že kdaj videli makovo polje v večernem vetriču ob sončnem zahodu? Tista pravljična barva sinjevijoličnih makovih cvetov. Barva sleza. Kdor jo je enkrat videl, je ne bo nikoli pozabil.