Skrhana kosa botre smrti

Ali je v ljudstvih, ki so se stoletja postavljala z vojnami in drugim nasiljem, sploh mogoče prepričati večino, da je smrtna kazen nepravična, brutalna in barbarska?

Življenje se obrača, kakor se mu poljubi. Mi pa jamramo in stokamo. A miru ni od nikoder. Pravzaprav je še huje. Človek je že navsezgodaj zlovoljen. Na jutranjih radijskih poročilih sliši same zlohotne novice. Z nekakšnim mazohizmom še v polsnu izklopi zloveščega napovedovalca. Ampak zadeve so kotrlikajo naprej. In seveda nizdol. Po srhljivem 11. septembru ne bo nikoli več tako, kot je nekdaj bilo. Vsi so vse bolj nervozni, v vsaki sapici, ki človeku ljubeznivo zmrši lase, že vidimo napoved mrakobnih dogodkov. Saj si človek več ne upa odpreti časnika. Same barabije. Močnejši šibkejšega vleče za ušesa in ga pri tem še neusmiljeno klofuta. Postava pa je daljna in hladna, z zavezanimi očmi.

Potem pa - zamižite za trenutek in si zaželite kaj lepega in blagega. Ne bo vam žal. Tokratno jutro me je resnično razveselilo. Ameriško vrhovno sodišče je 24. junija izglasovalo novo odločitev v zvezi z izvrševanjem smrtne kazni. Najprej je vrhovno sodišče razsodilo, da duševno zaostale osebe ne morejo biti obsojene na smrt. Štiri dni za tem je prišla na vrsto še radikalnejša odločitev. Sodišče je namreč soglašalo z zahtevo, utemeljeno na šestem ustavnem amandmaju, ki vsakemu obtožencu zagotavlja pravico, da mu sodi porota. Do zdaj so veljala drugačna pravila igre. Doslej je krivdo sicer res ugotavljala porota, toda smrtno kazen je izrekel sodnik, ne da bi o tem kakorkoli razsojala porota. Porota je lahko rekla samo: kriv ali nedolžen.

Odločitev vrhovnega sodišča razveljavlja vse obsodbe na smrt, ki so bile izrečene v petih ameriških zveznih državah in terja ponovno presojo smrtnih obsodb v še petih drugih zveznih državah. Celotno število na smrt obsojenih na osnovi sodbe enega samega sodnika in ne porote, znaša 800 nesrečnih grešnikov, od skupaj 3.700, za katere je bila izrečena smrtna kazen v 38 ameriških zveznih državah, kjer je smrtna kazen še v veljavi. Osemsto obsojenih na smrt se zdaj lahko pritoži na osnovi na osnovi ponedeljkovi odločitvi vrhovnega sodišča. Odločitev vrhovnega sodišča je bila izglasovana s sedmimi glasovi za in z dvema proti. Utemeljena je bila na precedenčni odločitvi iz leta 2000. Takrat so vrhovni sodniki razveljavili sodbo sodnika iz New Jerseya, ki je za dve leti podaljšal zaporno kazen obsojencu zaradi obtežilne okoliščine njegovega zločina: sovraštva iz rasizma. Vrhovno sodišče je sklenilo, da bi morala to okoliščino pretehtati in sankcionirati porota. Na to odločitev se je oprl obsojenec na smrt iz Arizone, kajti tudi njemu je bila odvzeta pravica do porote. Zakonodaja v tej zvezni državi predvideva, da nepoklicni sodniki izrekajo sodbo dosmrtne ječe ali smrtno kazen. O tem, katero kazen bodo naložili obsojencu, dokončno odloča predsednik sodišča. Vrhovno sodišče je bilo mnenja, da bi toleriranje takšne procedure pomenilo protislovje s proceduro samo. S to odločitvijo se nista strinjala dva sodnika, med njima tudi predsednik vrhovnega sodišča. Menila sta, da bi bilo bolj prav izničiti omenjeno odločitev iz leta 2000.

Vprašanje smrtne kazni je bilo vselej nekaj posebnega, tudi v Evropi. Poleg vsega drugega je smrtna kazen ireverzibilna. Ni je mogoče popraviti. Še zlasti pa je smrtna kazen kislo jabolko prav za ZDA, ki se sicer kinčajo s svojo vsesplošno demokratičnostjo. Statistike, ki so jih zbrali in obdelali specialisti za kazenske procedure v ZDA, jasno dokazujejo, da ljudske porote izrekajo manj smrtnih kazni kot sodniki. Ron Tabak, ki je v ameriškem odvetniškem združenju ustanovil odbor proti smrtni kazni, ocenjuje, da se sodniki namesto dosmrtne ječe nagibajo k smrtni kazni "predvsem takrat, ko se bliža datum njihove ponovne izvolitve". Na drugi strani pa so porotniki bolj čuteči ali vsaj bolj previdni in zadržani.

Pravzaprav je smrtna kazen že sama po sebi neverjetno zanimiva zadeva. Ko smo v Ljubljani - in potem ravno preko Mladine - pred dvaindvajsetimi leti zbirali podpise za ukinitev smrtne kazni v Sloveniji, so za nami lazili udbovci, nas zastraševali in nam grozili. Dokler se ni podrl jez javnega mnenja, ki je s tisoči in tisoči podpisi polnilo Mladinine strani. Samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bo smrtna kazen dokončno padla. Drugod po tedanji Jugoslaviji so bili nasprotniki smrtne kazni prave izjeme. Naj si drznem drobno stavo. Ali je v ljudstvih, ki so se stoletja postavljala z vojnami in drugim nasiljem, sploh mogoče prepričati večino, da je smrtna kazen nepravična, brutalna in barbarska? Pa da ne bi bil preveč bukoličen glede Slovencev in Slovenk. Ko bi dandanes povprašali naš ljudomili narod, kaj storiti z nesrečnim Trobcem ali z morebitnim posiljevalcem otrok, bi bila ljudska sodba nedvomna in nedvoumna. Smrtna kazen, seveda. V strah in poduk vsem takšnim barabam.

Tudi v Franciji so pred dokončno ukinitvijo smrtne kazni - kar je trajalo desetletja - veliki in odmevni procesi pokazali, kako resno so vzeli svoje breme nase porotnice in porotniki. Niso se lotevali samo konkretnega primera, ampak so natančno opazovali obtoženca in se poglabljali celo v mimiko na njegovem obrazu. Predvsem pa so bili dosti manj kategorični in odločni od javnega mnenja, ki je celotne procese spremljalo samo iz druge roke.

Zadnja odločitev ameriškega vrhovnega sodišča sicer načelno ne postavlja pod vprašaj smrtne kazni, vendar je učinek sodniške odločitve izjemno pomemben. Neposreden učinek bo vsekakor očitno zmanjšanje usmrtitev. Korak za korakom, če že celega maratona ni mogoče preteči v enem samem nonšalantnem zamahu.

Antonin Scalia, tisti vrhovni sodnik, ki se je prvi uprl praksi, da je mogoče obsoditi na smrt tudi duševno handikapirane posameznike, je bil glede smrtne kazni klub vsemu oprezen. Svoje bolj liberalne kolege je opozoril, da ni mogoče kar po nekakšnem abstraktnem vzorcu čez noč za vselej odpraviti smrtne kazni. Tako je sklenil svoj pogled na celo zadevo: "Smrtna kazen je zapisana v zakonodaji osemintridesetih ameriških zveznih državah. Nikakor ne pritiče vrhovnemu sodišču, da temu nasprotuje. Tisti člani vrhovnega sodišča, ki se s tem ne strinjajo, lahko odstopijo s svojega položaja in se lotijo kampanje za spremembo zakonov."

Sicer pa si lahko preberete znameniti esej nobelovca Alberta Camusa o smrtni kazni. Knjiga z omenjenim esejem je na voljo tudi v slovenščini. Samo toliko, da ne bi pozabili.