Tga za jug

I.

Na Ljubča Georgievskega sem postal pozoren že takoj, ko je leta 1998 veličastno zmagal na makedonskih parlamentarnih volitvah. Fasciniralo me je, priznam, da je postal premier gledališki režiser, in to mož v mladih letih. Kljub novim in novim grenkim izkušnjam z intelektualci na oblasti sem se vsakokrat znova puščal presenetiti. Zadeva je bila še toliko bolj zanimiva, ker v preteklosti Makedonija nikakor ni slovela kot kakšna posebej politično kultivirana in demokratizirana dežela. Kiro Gligorov je bil v vseh pogledih izjema. Ljubčo se mi je zdel kot simpatičen eksot. Potem pa je usoda hotela, da sem ga srečal v živo. Na čisto drugem koncu sveta, v kanadskem Monctonu, v resnici bogu za hrbtom. Zbrali smo se na konferenci svetovne frankofonije. Vsi so prišli, od afriških diktatorjev do neuničljivega Butrosa Butrosa Galija in - seveda! - francoskega predsednika Chiraca. Makedonija je bila še posebej ljuba gostja, kajti prav v Monctonu je bila sprejeta za polnopravno članico Frankofonije. Mimogrede, Slovenija je še vedno samo opazovalka. In tudi glede učenja francoščine smo na zadnjem mestu v Evropi, za Albanijo. Pa o tem kdaj drugič. Et caeterum censeo ...

Ljubčo je nekoliko zatikajoče prebral svoj francoski govor in požel buren aplavz. Nova zvezdica na srčnem žepu Frankofonije. Potem sta nas prižela na prsi kanadski in quebeški premier, celo zapeti Chirac je vsakemu namenil kakšno prijazno besedo. Ljubčo je bil zvezda. Seveda zvezda za pet minut. Na ulici pod palačo so vztrajno demonstrirali afriški oporečniki, so že dobro vedeli, zakaj. Vsi smo nekoliko poklapani in s pogledom v pločnik vstopali v avtobuse, samo Ljubčo je blaženo mahal množici. In ko smo se peljali skozi mesto, je Ljubčo še kar naprej kot kak rimski imperator pozdravljal kanadski plebs. Šele tedaj sem ugotovil, kako je mladi premier popolnoma prepričan, da je mlačno ploskanje v resnici namenjeno njemu osebno. Vladarju Makedonije. Takrat sem postal resno zaskrbljen.

II.

Ko sem pred dvema tednoma odpotoval v Makedonijo kot parlamentarni opazovalec volitev pod okriljem Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, sem imel s sabo pripravljen obilen material. Treba je priznati, da se je Evropa zelo potrudila, svoj delež pa so pridno dodale tudi ZDA. Američani so sicer stvari urejali po svoje in se pravzaprav niso posebej poglabljali v makedonsko specifiko. Geslo dneva je bilo eno samo. Ne delati težav, samo opazujte in si beležite, če bo kaj narobe. Neposredno povedano: naša varnost je bila na prvem mestu. Najbolje pa se je godilo lokalnim prevajalcem in šoferjem, ki so v slabih štirih dneh zaslužili dobro makedonsko mesečno plačo. Pridno smo hodili na brifinge, kjer so nam razlagali vse tisto, kar smo že prej prebrali v gradivih. Bila je vrsta zabavnih prilog, ki naj bi sicer izurjenim zahodnjakom olajšale delo. Ali si lahko predstavljate slovarček s petdesetimi besedami in tridesetimi frazami, vse to pa v makedonščini in cirilici? Seveda prevedeno v angleščino po pravilu piši kao govoriš. Učinek in posledica sta bila predvidljiva. Vse informacije, analize, tolmačenja so opazovalcem dajali na voljo šoferji in tolmači. Opazovalci, ki jim je kruta usoda namenila tako imenovane tvegane in celo nevarne kraje, so bili še toliko bolj pod vplivom domačih vsevedov.

III.

In kako je bilo v resnici? Naravnost neverjetno. Volitve so potekale brez najmanjših incidentov. Kaj šele, da bi prihajalo do medetničnih sporov in napetosti. Na voliščih so bili v zavidanja vrednem številu zbrani predstavniki političnih strank. Bili so od prvega do zadnjega miroljubne ovčice. Vsi skupaj so bili videti kot ena sama srečna družina. Pač pa ni bilo na nobenem volišču, ki sem ga nadzoroval, enega samega predstavnika nevladnih organizacij. In ko je po sedmi uri zvečer prišlo na vrsto štetje glasovnic, je vse potekalo blago in miroljubno, brez enega samega konflikta, ali bog ne daj, hude besede. In ko se je malo pred polnočjo razvedelo, da je Branko Crvenkovski, predsednik Socialdemokratske zveze Makedonije in vodja koalicije Zaedno, do tal pregazil Ljubča Georgievskega, je bilo Skopje še vedno miroljubno, kot je bilo le mogoče. Hupanje avtomobilov, vihtenje makedonskih zastav, nekaj bakel pred sedežem stranke, in to je bilo vse. Poraženi Georgievski je nemudoma priznal poraz in obljubil korektno opozicijo. Čisto drugače kot zadnji teden pred volitvami, ko sem vsak večer ure in ure gledal na televiziji kot plačano politično propagando mitinge in shode političnih strank. Tam so strankarski prvaki lomastili po nasprotnikih kot največjih kriminalcih, razbojnikih in korupcionistih. Bila pa je ena, zato toliko večja izjema. Na vseh makedonskih mitingih ni nobeden od političnih velmož enkrat samkrat izgovoril besede Albanec. Tudi beseda Šiptar je bila očitno premila. Vsi gromovniki, ki so jih omenjali, jih označevali za teroriste, zločince, lopove in morilce. V isti sapi pa so politični prvaki vabili med svoje volilce Srbe, Rome, Vlahe, Bošnjake, Turke ...

IV.

O korupciji so govorili vsi po vrsti, razen seveda Ljubča Georgievskega, ki je za Fidelom Castrom prav gotovo drugi najbolj vzdržljiv politični govornik na svetu. Dve ali tri ure dolg govor brez enega samega papirja je zanj mala malica. In da ne bi bilo nesporazuma, Ljubčevi govori so konsistentni, literarno prav dovolj vneseni. Naj ljudstvo ve, kdo je njegov edini iskreni prijatelj. Ljubčo, padre padrino. Mednarodna skupnost že dolgo zaskrbljeno spremlja makedonski vsakdan. Črna luknja številka ena je brez tekmice korupcija. Korupcija na vseh ravneh. Samo droben zgled. Neka nekdanja severna republika rajnke SFRJ ima dve farmacevtski tovarni, ki izvažata zdravila tudi v Makedonijo. Provizija - nelegalna, seveda - je znašala 10 %. Ker pa je bila vladna vreča še vedno prazna, so ljudje na oblasti zahtevali 15 %. Tovarna ena je popustila, tovarna dve pa ne. Še dandanes, po letu dni, ni dobila plačila za svoja zdravila. Makedonska oblast je imela na voljo vselej zelo priročen odgovor: "Korupcija je problem v vseh tradicijskih državah." To je sicer res, vendar je bila prav vlada sama glavni generator korupcije. Ker pa ni mogoče podkupiti vseh državljanov, se dogaja, da zaposleni v podjetjih tudi po leto dni ne dobivajo plač. In to je bil glavni razlog, zakaj so volilci Ljubču obrnili hrbet. Slabše v revni in obubožani deželi preprosto ne more biti. Novi premier Branko Crvenkovski je leta 1998 katastrofalno izgubil volitve, ker je polnih šest let slabo vodil vlado in državo. Če tokrat ne bo poprave, se lahko samo še bog usmili Makedonije.

V.

V soboto dopoldan sem se iz oddaljenega hotela Aleksander ob obrežju lenobnega Vardarja odpravil v mesto. Povzpel sem se na staro trdnjavo, kjer je bilo obiskovalcev za peščico. Jesensko sonce je toplo grelo. Namenil sem se na vrh hriba v znamenito galerijo, ki so ji po skopskem potresu podarili svoje slike najslovitejši svetovni slikarji. Galerijo sem obiskal prvič pred dvajsetimi leti. Razen stotnije vojakov in mene ni bilo nikogar. In ko so vojaki odšli, sem ostal sam. Tokrat je bilo še slabše. Galerija je bila zaprta. Vseeno sem vstopil in vratar mi je razložil, da je galerija že kar lepo število let zaprta, ker se je udrl del strehe, pa tudi sicer zamaka. V resnici mi je bilo hudo. Je pa bil zato s trdnjave lep pogled na Vardar in na drugem bregu ličen, brezhibno urejen nogometni stadion. Potem pa me je po mobiju poklicala Mateja Demšič, ki je z Zoranom Thalerjem prišla v Skopje v podporo skopskemu županu Penevu, liberalcu seveda. Podpora je bila dobrodošla.

VI.

Veliko sreče, Makedonija. Od 120 sedežev v novem makedonskem parlamentu jih je albanska Demokratska unija za integracijo dobila 13 in s tem postala brez konkurence tretja najmočnejša parlamentarna stranka v državi.