državni izbor / Visoki sever nizko leta. Finski se nikamor ne mudi.

Nekoč je bila hladna vojna. Američani so imeli Vietnam. Potem so se spravili še na Kambodžo in Laos. In vse se je slabo končalo. Ameriški generali so spodvili rep in se jadrno umaknili iz Azije. Brez trohice slabe vesti. To etično dolžnost so opravili mladi Američani, tisti, ki so vojno doživeli na fronti, in tisti, ki so se ji izmaknili. Oboji so postali slaba vest najmogočnejšega imperija na svetu. Vendar pa vselej vse mine. Nobena nacija ne mara brskati po kloakah, še toliko manj, če jih je sama ustvarila. Nekoč je bila hladna vojna. Oholi Rusi so postavili orjaški lager. Najprej za svoje, potem pa še za vse nesrečneže, ki so rojevali, ljubili in umirali pod ruskim atomskim in ideološkim dežnikom. Potem je from nowhere prišel na veliki oder Ronnie Reagan in Rusija je najprej klecnila na kolena, potem pa zviška trešnila na tla, da je zabobnelo po celem svetu. In smo verjeli in upali, da je s padcem Berlinskega zidu stalinizma konec za vedno. Kakšna iluzija. Samo Oscar Wilde je poznal dobrega velikana. In še tega je ustvaril sam. Velikani pa imajo to grdo lastnost, da so trdoživi in da ponavljajo stare vzorce.

V obdobju hladne vojne smo z zanimanjem in simpatijami gledali na skandinavske dežele. Kot na nekakšno tretjo pot. Dežele, ki so v središče postavljale človeka. Miroljubne in prijazne države, narejene po človekovi meri. In ker se človek tako ali tako vedno zmoti, je samo po sebi umevno, da se moti še naprej. Najprej mit o miroljubnem skandinavskem plemenu. Danci in Norvežani so zanesljivi člani Nata, nevtralni Švedi porabijo za svoje vojaške igrače več kot 4 % bruto domačega proizvoda. Kar je seveda ogromno. Mali skandinavski bratranci Estonci, Latvijci in Litovci so se že prvo sekundo, ko so pobegnili pred materinskim objemom Matjuške Rusije, odločili za nov, varnejši atomski dežnik. Še preden so se otresli ruskih spon, so že postali najbolj zagrizeni pristaši Nata. Tako rekoč v nizkem letu so vse tri baltske dežele z žarečimi očmi pristale v glavnem Natovem štabu v predmestju Bruslja.

Kdo je torej sploh še ostal pri nevtralnosti? Finska, seveda. Kdor to misli, je bedak. Se oproščam. Po razpadu Sovjetske zveze je bilo samo vprašanje časa, kratko desetletje, pa je Finska odprla Pandorino skrinjico. O morebitnem članstvu Finske v Natu se je v deželi odprla javna razprava. Finska ima z Rusijo 1.300 kilometrov skupne meje, kar nikakor ni šala. Zato so premiki počasni in previdni. Finci še vedno stopajo po švedski gazi in načeloma skupaj s Švedsko ostajajo pri doktrini brez članstva v vojaških zvezah v času miru in v nevtralnosti v primeru vojne. Švedska se še vedno oklepa statusa quo. Nato se vse bolj širi proti vzhodu - med drugimi vstopajo vanj vse baltske sosede. Poleg tega se je v zadnjih časih spremenila tudi narava te vojaške organizacije. V tem kontekstu se je generalni sekretar Nata George Robertson konec januarja napotil v Helsinke, "da bi se bolje seznanil s finsko obrambo in z delovanjem naborniškega sistema", kot je povedal finski obrambni minister. Sprožilec pa je nenapovedano sprožil nekdanji predsednik republike Martti Ahtisaari novembra 2002. Na seminarju o varnosti je nastopil z viharnim zagovorom članstva Finske v Nato, s katerim Finska tudi sicer sodeluje. Po njegovih besedah je "grožnja z vzhoda", kar pomeni Rusijo, preprosto izpuhtela. In dejstvo, da so prihodnje nove članice Evropske unije pripravljene stopiti v Nato ali pa so že v njem, dela finski položaj bolj in bolj nevzdržen. "Finska bo sčasoma postala vse bolj osamljena v Evropski uniji," je pribil nekdanji predsednik in jezno pripomnil, da na Finskem sploh ni nikakršne debate o vprašanju Nata.

Po krajšem odlašanju in omahovanju se je finski politični razred lotil tematike, vendar z veliko mero previdnosti, kajti mnenja so zelo protislovna. To vprašanje je še posebej žgoče pri socialdemokratih: že omenjeni Ahtisaari se je torej izjasnil za vstop v Nato, njegova naslednica Tarja Halonen se raje ne izjasnjuje, minister za zunanje zadeve Erkki Tuomioja je proti članstvu v Natu, premier Paavo Lipponen pa se veseli, "ker se je končno odprla debata, ki sem jo je tako dolgo pričakoval". To veselje je podelil s svojim političnim krogom, vendar se ni opredelil. Odkrito je treba povedati, da je ta teren hudo zaminiran. Po drugi strani pa velika večina Fink in Fincev - več kot 80 % - nikakor ne podpira včlanjevanja Finske v Nato in rajši uživajo v nevtralnosti. Vsaj tako kažejo raziskave javnega mnenja. Samo toliko, da si ne bi kdo mislil, kako cela nenatovska Evropa joka in stoka, ker še ni pod varno ameriško natovsko marelo. "Skozi dolga desetletja so ljudje poslušali, da članstvo v Natu ni v nikakršnem interesu njihove dežele," razlaga Tapani Vaahtoranta, direktor finskega inštituta za mednarodne zadeve. Za veliko število Fincev je vstop Finske v Evropsko unijo leta 1995 že sam po sebi garancija za finsko varnost. "Če bi politični razred moral vložiti preveč energije in če bi imel prehude težave pri spreminjanju javnega mnenja," potem trenutek ni najbolj pravšnji, kajti naslednje parlamentarne volitve pridejo kaj kmalu, že letošnjega marca.

Poleg vsega tega iraška kriza nikakor ne deluje v korist privržencev Nata. Še toliko manj, ker finsko javno mnenje ocenjuje, da so Združene države Amerike krizo same sprovocirale. Javno mnenje na Finskem nikakor ne sovpada z ameriškimi željami po napadu na Bagdad.

"Bolj ko bodo Združene države vodile unilateralno zunanjo politiko, težje bo prepričati Fince, naj se priključijo Natu," je odločen in prepričljiv Vaahtoranta. Do referenduma pa bo lahko prišlo samo v primeru, če se bodo glede Nata po volitvah dogodile velike tektonske politične spremembe. Tega filma pa še kar nekaj časa ne bomo videli. Iraška kriza nikakor ne deluje v prid privržencev pristopa k Natu. Predvsem zato ne, ker Finci v njej vidijo veliki prst Združenih držav Amerike. Finci vsekakor niso niti najmanj navdušeni nad ameriškim napadom na Bagdad. "Bolj ko bodo ZDA vodile unilateralno zunanjo politiko, teže bo prepričati Fince, naj se pridružijo Natu," opozarja Vaahtoranta.

Z eno besedo, Fincem se prav nikamor ne mudi. Z vprašanjem o Natu se bo ubadala prihodnja vlada, in to šele leta 2004. Festina lente. Mogoče ne bi bilo slabo, ko bi se tudi v Sloveniji sem ter tja malo zamislili in premislili, še preden razbijemo vse šipe, ki so nam še ostale na razpolago.