Jaša L. Zlobec

 |  Mladina 4  |  Kultura

Sneguljčica, krvava kakor sneg

© Tomo Lavrič

Ko sem bil še čisto mlad fantič, kakih osem let mi je bilo, je bila abstraktna umetnost skorajda sumljiva. Ne samo politično. Pravzaprav je bilo več kot razumljivo, da so se naši ljudje praskali po vratu, ko so gledali modernistične slike. Če so jih sploh gledali. V humorističnem Pavlihu sem prebral šalo, ki se mi je zdela še prav posebej posrečena. Seveda na račun modernizma. Mimoidoči začudeno gleda, kakšno malarijo je nakracal abstraktni umetnik. Potem se vseeno opogumi in vpraša, kaj slika predstavlja.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Jaša L. Zlobec

 |  Mladina 4  |  Kultura

© Tomo Lavrič

Ko sem bil še čisto mlad fantič, kakih osem let mi je bilo, je bila abstraktna umetnost skorajda sumljiva. Ne samo politično. Pravzaprav je bilo več kot razumljivo, da so se naši ljudje praskali po vratu, ko so gledali modernistične slike. Če so jih sploh gledali. V humorističnem Pavlihu sem prebral šalo, ki se mi je zdela še prav posebej posrečena. Seveda na račun modernizma. Mimoidoči začudeno gleda, kakšno malarijo je nakracal abstraktni umetnik. Potem se vseeno opogumi in vpraša, kaj slika predstavlja.

"Ja," odvrne slikar, "krave na paši." "Kje pa je trava?" "Ja, ni več trave, krave so jo vso pojedle." "In kje so krave?" "Pojedle so vso travo in odšle domov." Kako smešno se mi je zdelo. Buteljček. Opravičilo so bila moja rosna leta.

Spori glede umetnosti so vedno bili in vedno bodo. Med konservativci in modernisti. La querelle entre les anciens et les modernes. Zadeve pa očitno gredo še naprej in navzdol. Tako naprej, da je prišlo do hudega prepira in spora zaradi umetnine, ki je bila te dni razstavljena v Stockholmu. Umetnina je razjarila izraelskega veleposlanika Zvija Mazela, ki je razstavljeno instalacijo ročno uničil. Prišlo je do diplomatskega spora med Izraelom in Švedsko. Ljudomili izraelski premier Ariel Šaron se je postavil za svojega diplomata. Incident se je dogodil dan pred odprtjem razstave z naslovom "Ustvarjati razlike". Razstava je bila postavljena ob robu mednarodne konference o genocidu, kjer naj bi sodeloval tudi Izrael.

Umetnina, ki jo je poškodoval izraelski veleposlanik, je bila postavljena na muzejskem dvorišču in je predstavljala fontano, napolnjeno z rdečo vodo, ki naj bi simbolizirala kri. Fotografija smehljajočega se obraza Hanadi Jaradat, palestinske odvetnice, samomorilske atentatorke, je bila pritrjena na majhen čoln z imenom Sneguljčica, ki se je pozibaval po rdeči vodi. Veleposlanik Mazel je zalučal enega od projektorjev v fontano, kar je seveda sprožilo kratek stik v celotni instalaciji. Pobesneli veleposlanik je šele na prošnjo direktorja muzeja Kristiana Berga izvolil oditi s kraja incidenta. Zgodbo so lahko televizijski gledalci po celi Evropi videli skorajda v živo.

Veleposlanik se seveda nikomur ni opravičil, ampak je strastno zagovarjal svoj razbijaški happening. "To ni umetnost. To je monstruozna glorifikacija kamikaz in podpihovanje genocida proti izraelskemu ljudstvu," je odločno sklenil svoj goreči govor. V nedeljo je na kraj zločina prišel osebno izraelski premier Ariel Šaron "izrazit podporo vlade" veleposlaniku Mazelu. "Poklical sem našega veleposlanika na Švedskem Zvija Mazela, da se mu zahvalim za njegovo držo glede na poslabšanje antisemitizma. Jasno sem mu povedal, da ima vso in popolno podporo vlade glede te afere," je izjavil premier Šaron na redni tedenski seji vladnega kabineta. "Pred nami je plima antisemitizma po vsem svetu, še posebej pa v Evropi, kjer je ta pojav zadobil nevarne razsežnosti (...). Veleposlanik Mazel se je odzval natančno tako, kot je bilo potrebno," je premier zabil žebljico na glavico.

Država Izrael je od Švedske zahtevala, naj umakne sporno umetnino, ker "spodbuja k sovraštvu". (...) "Švedska vlada ne more ostati indiferentna in mora ukrepati tako, da umakne instalacijo," je zahteval tiskovni predstavnik izraelskega ministra za zunanje zadeve Davida Sarangerja. Direktor muzeja Kristian Berg je odločno zavrnil to zahtevo.

"Predstavili bomo razstavo v celoti in za toliko časa, kot je bilo na začetku predvideno, vključno s to instalacijo. Vendar pa bomo v ponedeljek poslali vabilo izraelskemu veleposlaniku, da se sproži odkrita razprava tako o tej umetnini kot tudi glede na veleposlanikova dejanja, pa tudi o umetnosti in o svobodi izražanja," je razložil direktor.

Švedski minister za zunanje zadeve je omenil, da bo v ponedeljek povabil veleposlanika Mazela, ta pa naj bi se opravičil švedskemu ministru zaradi vedenja, ki je bilo v celoti "nesprejemljivo". Veleposlanik se seveda ni opravičil. Še več. Iz švedskih medijev je očitno, da je Izrael zagrozil, da se bo umaknil s konference o genocidu, ki bi morala potekati od 26. do 28. januarja s sodelovanjem predstavnikov šestdesetih držav. Švedski minister, delegiran za koordinacijo za vladno delovanje, Paer Nuder, odgovoren za organizacijo konference, je posebej poudaril, kako je samo po sebi umevno, "da se švedska vlada distancira od povzročiteljev samomorilskih atentatov". Vendar pa bi bilo po ministrovih besedah zelo obžalovanja vredno, če Izrael ne bi prišel in sodeloval na konferenci, "še toliko bolj, ker se bo ta konferenca osredotočila na genocid in ker je bilo judovsko ljudstvo žrtev najbolj okrutnega genocida vseh časov, bi bila odsotnost Izraelcev več kot nenavadna".

Kdo se bo opravičil? Nihče. Ariel Šaron se še nikoli ni nikomur ni opravičil. In se tudi ne bo. Niti zaradi Sabre in Šatile. Kaj šele zaradi švedske instalacije. Švedi pa se prav tako ne bodo opravičevali, ker se jim preprosto ni treba.