Poljaki v vojni, Nemci v miru.

Kako je pravzaprav v resnici z ljubeznijo? Včasih je slepa kot kratkovidna kokoš, da jo vsak kurji tat pobaše v svojo malho, še pogosteje pa je ljubezen še kako preračunljiva in lakotna. Ko se na koncu tragikomedije spusti obledeli in zakrpani zastor, se dokončno pokaže, da pravzaprav resnične ljubezni sploh nikoli ni bilo. Še mlada in rosna zaljubljenca s prežečimi pogledi tehtata, kateremu se obeta večji mošnjiček. In ko se družinski prijatelj oglasi na obisku, zasluti v zraku neprijetno napetost. Kar na hitro možu pomoli buteljko izbranega slovenskega vina, ženi pa šopek pomladnih cvetic. Potem se na lepem vsem skupaj nekam mudi. Sicer pa se bomo prav kmalu spet videli. Ampak samo, če bo kdo kaj potreboval.

Če je že med ljudmi takole žalobno, kako mora biti šele z državami. Med državami ni ljubezni, samo in edinole koristi. Tudi hvaležnost je v resnici le baročni okrasek. Znamenita hrvaška zahvala Danke Dojčland je bila odveč. Prav tako, kot je bilo odveč slovensko prilizovanje Vatikanu. Vatikan je predvsem skušal zakoličiti čim večji prostor svojega vpliva. Ragion di Stato. In nič drugega. Pobrskajmo malo po spominu. Nemčija je od samega začetka kot ljubezniva botra pomagala Poljski, ki je imela na trnovi poti v Evropsko unijo največ težav. A še tako tesno prijateljstvo lahko čez noč zabrede v težave. Z božjo in ameriško pomočjo se je zgodila vojna v Iraku. Poljaki so postali zvesti ameriški pribočniki, Nemcem pa niti za hipec ni padlo v glavo, da bi se na vrat na nos vrgli v krvavo iraško močvirje, ki mu ni videti konca. Poleg tega so samozavestni Poljaki vztrajno metali polena pod noge Giscardovi evropski ustavi. In s tem pošteno razjezili Nemčijo, tako rdečo kot črno in zeleno. Med Berlinom in Varšavo je zavel hladen veter. Negotovost in nezaupanje. Napetost je še narasla, ko je poljski premier Leszek Miller domači javnosti oznanil, da se bo prvega maja odpeljal na slavje ob praznovanju širitve Evropske unije v Dublin. Vse bi bilo v najlepšem redu, gesta je bila prijateljska in simbolična, brez kakršnega koli poudarka v zvezi z bilateralnimi odnosi. Vendar je del poljskega političnega razreda, skupaj z zmernimi strankami, ta polet ozmerjal za škandal. "Ali bo to letalo Luftwaffe?" je zlobno pripomnil Jan Rokita, vodja največje opozicijske stranke Civilna platforma, znan po geslu "Nica ali smrt!".

"Leta 1990 si takšnih odzivov sploh ni bilo mogoče zamisliti," je potožil Janusz Reiter, nekdanji veleposlanik v Nemčiji. "Poljski politiki se vedejo neodgovorno, vendar je to tudi odziv na poslabšanje odnosov med državama. Razlogov je več, poljska politika je bolj agresivna, kot je bila pred desetimi leti. Poleg tega notranja politika preveč vpliva na zunanjo, tako da ta izgublja svojo avtonomijo." To se je jasno videlo tudi v razpravi o evropski ustavi. Nepriljubljena poljska vlada, povrh vsega še manjšinska. S svojo nevzdržno radikalnostjo se je uvrstila na raven opozicijskih strank in se prilizuje javnemu mnenju, namesto da bi imela vsaj priškrnjena vrata na mednarodno prizorišče. Berlin je še toliko bolj nejevoljen zaradi poljske trmoglavosti, saj je bila prav Nemčija glavna zagovornica poljskega vstopa v Evropsko unijo. Nedavne raziskave nemškega javnega mnenja v Frankfurter Allgemeine Zeitungu so pokazale, da večina Nemcev nima pozitivnega odnosa do poljskega članstva v Evropski uniji. Poljski politiki jasno izražajo naraščanje defetizma med ljudstvom. Poleg tega je treba upoštevati, da Poljaki še niso pozabili na grozote druge svetovne vojne. In to sploh še ni vse. Temu strahu je ime pruski Treuhand. To je nemško društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 2003, njegovi člani pa na nemških sodiščih terjajo vrnitev nepremičnin, ki ležijo na nekdanjih ozemljih Tretjega rajha in so jih nekdanji lastniki po vojni morali zapustiti. Možnost, da bi se pobuda uresničila, je tako rekoč nična - vsekakor drugače kot v Peterletovi katoliški Sloveniji -, vendar se zaradi te grožnje mnogi Poljaki bojijo za svoje premoženje in domove. Bojijo pa se še toliko bolj, ker ima vlada za sabo ubožne 4 odstotke javnega mnenja. Notranjepolitična kriza moreče vpliva tudi na varšavsko diplomacijo, čeprav je zunanji minister Wlodzimierz Cimoszewicz v primeri z drugimi ministri razmeroma priljubljen. Morda bo celo ohranil svoj položaj po napovedanem odstopu Leszka Millerja drugega maja, se pravi neposredno po vstopu Poljske v Evropsko unijo. Lahko se sicer zgodi čudež, da bi Marek Belka, Millerjev naslednik, skušal dobiti večino v parlamentu, vendar je to malo verjetno. Sploh pa ima Poljska še druge težave. Z Nemčijo sta si navzkriž glede vojaškega sodelovanja v Iraku na ameriški strani.

Srednjeročno gledano bi se morali nemško-poljski odnosi vsekakor izboljšati, k čemur naj bi prispevala tudi integracija Poljske v Unijo. Berlin in Varšava imata skupen interes, da tesno sodelujeta na področju skupne varnosti, še posebej pri preprečevanju ilegalnih migracij. Še dolgo bo Nemčija obljubljena dežela za množice ljudi, ki si želijo kos kruha in streho nad glavo. Z drugim majem bo imela Unija drugačne meje in več meja. Samo Poljska bo sama prispevala tisoč kilometrov novih zunanjih meja. Priložnost. Za koga?