Primož Trubar med avstralskimi grmičarji

"Državo imam sicer majhno, a zato zelo spoštovano in prepoznavno na vseh koncih sveta; tudi med afriškimi in avstralskimi grmičarji in argentinskimi travarji, med Bušmani, Aborigini in slovenskimi gavčarji. Njen ponos sem," pravi Radko Polič-Rac v monodrami Dobro jutro.

Pred kratkim mi je prišla v roke lepo oblikovana knjiga. Na modrih platnicah je z zlatorumenimi črkami izpisan naslov: Slovenski nacionalni kulturni program. In z malo manjšo pisavo: Predlog. Ker sem se z besedilom srečala že na internetu, me je takoj obšlo obžalovanje, da v tako elegantni izdaji ni izšla raje kakšna res dobra literatura, ne pa osnutek strateškega načrta, ki bo moral doživeti tako radikalno metamorfozo kot Kafkin Gregor Samsa, če bo hotel vsaj minimalno upravičiti svoj naslov.

Predlog slovenskega nacionalnega kulturnega programa predvideva ustanovitev agencije z imenom Primož Trubar. Po zgledu Britanskega sveta in Goethejevega inštituta naj bi ustanovili agencijo, ki bi organizacijsko poenotila in profesionalizirala "mednarodno sodelovanje in izmenjavo umetniških dosežkov, ki sta doslej potekala na podlagi parcialnih pobud ustanov, posameznikov, diplomatskih predstavnikov in ministrstev za kulturo in zunanje zadeve". Program agencije naj bi pripravili različni izvedenci (za literaturo, uprizoritvene umetnosti, film, vizualne umetnosti in glasbo), njen organizacijski in finančni okvir pa ministrstvo za kulturo. Agencija bo "s posebnimi publikacijami in neposrednimi stiki poskušala evropske založbe, gledališča, muzeje, galerije, koncertne agencije in podobne ustanove spodbuditi k zanimanju za slovensko kulturo in umetnost".

Primož Trubar je vsekakor simpatična in pomembna figura. Ker gre za osebo iz 16. stoletja, agencija, ki nosi njegovo ime, seveda najprej asociira na združbo, ki spodbuja in promovira starejše ali pa "konservativne" oblike umetnosti, kar seveda takoj izključuje sodobne umetniške prakse, ki so za tujino najbolj zanimive. Kljub spoštovanju do Primoža Trubarja, je treba priznati, da je njegovo ime za tujce težko izgovorljivo in zapomljivo in zato neprimerno za poimenovanje podjetja, ki baranta predvsem po tujih trgih. In če se že ukvarjamo s poimenovanjem, je gotovo najbolj neprimerna beseda agencija. Kajti agenti so nujno zlo sodobne zahodnoevropske umetniške scene, ne uživajo pa posebnega spoštovanja. Producenti in programerji si prizadevamo za direktne kontakte z umetniki, kadar je to le mogoče. Tako nam pri kupovanju umetnin ni potrebno odšeti še dodatnih odstotkov, ki gredo drugače v agentov žep. Agenti veljajo za nekakšne "prekupčevalce", za katere je najpomembnejši profit, ne pa vsebina umetniških del. Zato do njihovih predlogov praviloma velja nezaupanje. Ena od poglavitnih producentskih modrosti je, da je potrebno umetniška dela ali kulturne dogodke, ki jih ponuja katerakoli agencija, tisočkrat preveriti na lastne oči in ušesa. Trgovsko-profitna konotacija besede agencija je zato neprimerno ime za državno tvorbo, nekakšen podaljšek ministrstva, ki naj bi uresničeval bolj poduhovljene cilje.

Neprimernost poimenovanja Agencije Primož Trubar pa ni najhujša reč. Najhuje je, da jo Slovenija sploh hoče ustanoviti. Predlog nacionalnega kulturnega programa vsebuje namreč celo vrsto idej o ustanovitvah organizacij in teles, v katerih se bo krepila in gojila kulturniška birokracija. Zato si podobne organizacije lahko privoščijo samo zelo razvite in bogate države (Francija, Velika Britanija, Nemčija), pa še te so s svojimi kulturniško-administrativnimi giganti hudo nezadovoljne in poglobljeno razmišljajo o njihovem prestrukturiranju.

Slovenija kot majhna država na kulturnem področju že tako in tako investira dosti previsok odstotek sredstev, ki jih namenja neprogramskim stroškom za obstoj kulturnih institucij, na kar nas je opozorila tudi inšpekcija Sveta Evrope. Ko so pokrite vse plače za kulturne birokrate in ko so pokriti stroški za obratovanje številnih zavodov, ostanejo le še "drobtine", ki jih po zapletenem postopku razdelijo umetnikom za nastajanje njihovih del in inštitucijam za uresničevanje programov.

Slovenska kulturna politika bi morala težiti k manjši, a učinkovitejši kulturni administraciji in birokraciji, na ta račun pa bi morali zvišati sredstva, namenjena resničnemu nastajanju novih umetniških del in dobrin ter vdrževanju že obstoječih. Ideja o ustanovitvi Agencije Primož Trubar je zato škodljiva. Vsakomur, ki dela v kulturi, je popolnoma jasno, da se na tujih kulturnih trgih najbolje uveljavlja in predstavlja kar umetnik sam ali s pomočjo producenta, ki sodeluje pri nastajanju umetniškega dela in ga zna tudi najbolj prepričljivo plasirati. Od posrednikov, ki predvsem veliko stanejo, je sicer nekaj koristi, toda ta nikoli ni sorazmerna z vloženimi sredstvi. Poleg tega je tendenca demokratičnih družb nevmešavanje države v kulturne vsebine, kar pomeni čim manj podaljškov države, ki posegajo v samo srž umetnosti. Če želimo biti s pomočjo kulture spoštovani in prepoznavni na vseh koncih sveta, potem investirajmo raje kar v naše umetnike. Kajti mednarodna trgovina z umetnostjo je zapletena in subtilna. Najboljši posli na področju mednarodnega plasiranja slovenske umetnosti in kulture so bili sklenjeni ravno zaradi parcialnih pobud. Slovensko kulturo so in bodo na tuje trge spravili predvsem posamezniki, ki so se na njih individualno uveljavili in si pridobili potreben ugled in zaupanje pri tujih partnerjih.

povezava