Strateška cirkularka

Bertolt Brecht je nekoč popravil znanca, ki je bleknil: "Nič čudnega, da jo razglašajo za dobro igralko, ko pa je tako lepa." Takole mu je odvrnil BB: "Motiš se - ona je zato lepa, ker je dobra igralka." Veselje nad prav podobno dialektiko nas zadnje čase navdaja tudi v AKC Metelkova mesto: Ni več razloga, da bi kdo poudarjal, kako je tamkaj tako in tako, ker je njegov ego storil to in še to, ni pa tudi razloga za spanje na lovorikah. Mahoma se je zoblikovala populacija, ki brez odvečnih besed zahaja na Metelkovo iz čistega erotičnega užitka, ker je tam tako lepo, in je zraven kritična, komunikativna in kolektivna. Še poslednji hierarhik Marko Hren, znamenit po tem, da že dvanajst let živi in dela z Metelkovo kot fantomskim scenarijem, ki je spisan zgolj v njegovi glavi, je v četrtek, dvajsetega zaključil svoj projekt "prevencije in varovanja" - jako pomembno, ko smo komajda pri temeljnih rečeh, pa vendarle kar sami poskrbeli tudi za varnost - obesil v luft še en dimnik in si na magistratu postavil doprsni kip. Kaj je kot sogovornik in partner počel pri tem projektu pariški center La Villette - zgled za sinekuro, nasilne pluralizme, namišljeno odprtost in drugo državotvorno navlako - je poleg Hrena jasno zgolj Mestni občini Ljubljana (MOL). Kakšen korak bo usodna naveza Hren-MOL storila zdaj, ni več tako pomembno, skristaliziralo se je nekaj novega: MOL, ki je Hrenu pomagala zorganizirati finalno konferenco v velikem protokolarnem slogu, resda spet ni položila na mizo nobenih kart, češ kam se bo pomikala, kaj bo financirala, kaj ignorirala in kaj rušila, a je v nekem momentu opustila besednjak "lastnice" Metelkove in spregovorila o "partnerju" na Metelkovi. Saj si ni delati iluzij: Zakonska, partnerska razmerja problem lastnine šele zapletejo do obisti, a po navadi samo za tiste brez poprejšnje pogodbe. Takšnih pa je na Metelkovi kar nekaj. Če ste zdajle v piscu naklonjenem ritmu, ste že uganili, da so brez pogodbe prav tačas najaktivnejši deli Metelkove, torej prostori in delujoči na Trgu brez zgodovinskega spomina in okrog njega.

Strategija je zdaj ena sama, obsega pa več taktičnih faz: zenačujejo se interni statusi (tako "pogodbeni" kakor "ilegalni" in "državni" smo vsi legitimni in enakopravni, kar zadeva upravljanje z javno infrastrukturo na področju kulture in njeno uporabo); nadalje izumljamo komunikacijski model - suvereno in brezkompromisno ga bomo predočili MOL; v poslednjem koraku pa dosegamo za Metelkovo še poseben status navzven. Nikakor namreč ne smemo pristati na tezo o "nedostopni" Metelkovi, zid se ves čas gradi predvsem od zunaj. Metelkova je povsem dostopna - prireditve javne, v glavnem pestre, brezplačne ali sila poceni. Digresija: Med 21 referenti, referentkami je na temo Metelkove med zaključkom Hrenovega projekta govoril le eden, ki ima neposreden stik z metelkovsko realnostjo na njenem severnem, "problematičnem" delu. Na koncu, po debati ga je ogovoril novi francoski kulturni ataše, očiten langovec (tako kulturen, da dobro razume predvsem socialo in ne flanca o sami kulturi!), in si zaželel čimprej ogledati, kaj je za zidom. Konec digresije. Metelkova ne sme pristati niti na FDVjevsko delitev kultur, na enačenje subkulture z mladinsko, niti ne na oblastno (po vsej verjetnosti prav tako FDVjevsko) zapoved, po kateri bi morale biti kulturne sfere pretočne, odprte in trepljajoče se. Ni res, ponavljamo že stotič: Pluralističnost ubija, distinkcija je tisto pravo - bolj ko se izrazijo razlike, produktivnejše je stanje, zanimivejši, zrelejši, bolj pripravljeni so tisti, ki si "drznejo" prestopiti mejo. Distinkcijo sovraži zgolj in samo, kdor si ne želi produkcije, kreacije, kar je s svojimi poudarki očitno dokazal tudi MOL. Tipičen zgled s konference: "No, saj vidite, da po novem med oblastjo in alternativo ni nobene bistvene razlike, prav lepo se lahko pogovorimo o vsem!" Halo, mar ni razlika objeta že v sami izjavi? Kaj so študirali ti ljudje? Stresajo floskule in traparije, potem pa se hudujejo, da se alternativa norčuje iz njih, beži preč, razlike pa nočejo razumeti. Demokracija rada naplavlja čudake - radi bi, da bi bilo vse za vse, dostopno, povsod isto in dolgočasno. Metelkova ne sme biti agora za nobeno ceno, arkana je naš projekt, ne vsakomur vidno in ne prepoceni razvidno polje udejstvovanj. Ne mislimo več metati svinjam biserov.

Kolega Rastko Močnik se je v M'ZINu št. 30-3 (1994) povprašal, glede Metelkove, "kako najti oblike upravljanja, ki bodo spoštovale oblike (...) produkcij in bodo ohranile prednosti (...) samoorganizacije, a bodo hkrati tudi uspešne v sistemu, ki ga obvladujeta naci-kultura in njen privesek komerciala?" Po novem moramo dodati še oviro, ki jo postavlja splošno pomanjkanje političnega diskurza: Vsakdanje je postalo nekakšno sklicevanje na "stroko"; če smo zelo natančni, poleg kapitala pri nas obstaja samo še "stroka" - vednost je torej na vseh nivojih krepko nadomestila nadinteresno odločanje in druge pobude za boljše življenje vobče. V deželi takšnih cincarjev se kaj lahko pripeti, da bo vsevedna "stroka" kar na lepem dokapitalizirala dejanje desnih jakobinistov, ki so septembra 1993 začeli rušiti stavbo Hlev, danes sublimirano podobo samega rušilnega procesa - z njo torej tudi Metelkovo. In ne pozabimo, da je "stroka" marsikdo: policija, arhitekti, gradbeno-investicijski lobi, univerza, politika, kultura, celo država. Saj res, a kdo kje zadnje čase vidi državo? Danes, ko že vemo, da nihče ni sposoben zbrati denarja za gradnjo bodisi ene same umetniške akademije, kamoli več njih, nas na Metelkovi torej čaka precej drugega dela. Utrditi se bomo morali za novo bitko proti novi MOLovi investicijski ideji, ustanoviti pahljačo kreativnih akademij, odpreti rezervat preostanka človeške vrste, oblikovati fronto, varovati svoj simbolen kapital in še skrbeti za rekonstrukcijo političnega diskurza. Full time job, skratka. Slednje je razpis za delo, da ne bo pomote!