Ameriško zdravilo

Zmeda, ki je odložila izid predsedniških volitev v ZDA, je eden najprijetnejših, najbolj zdravih in najkonstruktivnejših preobratov tako za Ameriko kot za ves svet.

Nihče pri zdravi pameti ZDA ne oporeka pomembnosti za potek svetovnega življenja. Brez Amerike ni vsaj začetka reševanja niti ene svetovne težave. Nihče, od negotove Evrope do še nepripravljene Kitajske, ne bi mogel, niti si želi, zamenjati Američanov.

V čem je torej težava s tem položajem Amerike? Zadnja leta, odkar je edina - "osamljena" - supersila (Rusija tone v pozabo), je težava vsekakor v neubranljivi žeji po posebnem statusu v obliki "ameriške izjemnosti".

Zagovorniki dvojnega volilnega sistema - splošnega in elektorskega - verjamejo v modrost Očetov ustanoviteljev (Jefferson & co.). Ti so uvedli elektorsko avtokracijo iz prezira do "tiranije večine", izražene v navadnem glasovanju. Gradili so demokracijo in ji že na začetku nadeli uzde.

Tako mora kandidat, četudi je že dobil večino glasov, preskočiti še elektorsko oviro. Tako kot v Britaniji, kjer so leta 1951 zmagali torijci, čeprav so večino glasov dobili laburisti, leta 1974 pa laburisti, čeprav so torijci dobili večino.

Tega ne omenjam zaradi same ambivalentnosti sistema, ker bi "navaden" glas moral zadostovati. Zanima me fenomen "ameriškega ekscepcionalizma".

Življenje nas s to "izjemnostjo", rojeno iz "osamljene moči", malo jezi. Svet se, na primer, v Rimu dogovori o mednarodnem sodišču za zločine proti človeštvu, Američani, ki so z dušo in telesom za tako sodišče, pa ne podpišejo dogovora, kajti kako naj ameriškemu vojaku sodi tuje telo!?

Boris Jelcin grmi proti širitvi Nata, vendar mu gospa Albright hladno odvrne: Naj govori, kar hoče, nas to ne zanima.

Washington prek mere (tudi po mnenju njegovih zaveznikov) uvaja sankcije in z levo roko razglaša države za ničvredne. In narobe. Ronald Steel, biograf Walterja Lipmana, slavnostno opozori: "Če bi Amerika rada imela močno vlogo, potem mora delati tudi stvari, ki bodo druge razdražile ali jih celo ogorčile."

Vsi poznamo zgodbo o neskladnosti med demokratičnimi izhodišči, ki jih Amerika mogoče upošteva bolj kot vsi drugi, in položaji, ki jih zavzema kot država izjemnosti. Tudi zgodba o izjemnosti volilnega procesa v "the worlds greatest democracy" bi potekala mirno ... če ne bi bilo zdajšnjih volitev s tako dolgo nerešeno in psihološko, ne praktično, nerešljivo izenačenostjo Busha in Gora.

Seveda je bilo znano, da ima potek volilnih procesov v Ameriki tudi svoje temnejše preobrate, vendar so se take podrobnosti vedno izgubile v čaru demokratičnega superspektakla. Nismo se preveč vznemirjali zaradi nesorazmerja med veličastno kuliso in nekaj manjšimi madeži.

Za Martina Lutherja Kinga na ameriškem jugu od vsakega milijona črncev ni bilo registriranih niti pol. Po 35 letih jih je v Palm Beachu izbrisanih 19.000 ...

Ne gre samo za črnce. Pikantnost sedanje zmede je v tem, da vodilna kandidata že vnaprej računata na nepravilnosti. Vsaj eden od njiju, podpredsednik Gore. Že tedne pred volitvami je zbiral vojsko nadzornikov. Predvideval je torej ponovno štetje!

Kako tudi ne bi, če se spomnimo ponovnega štetja glasov za demokrata McCloskega leta 1984 v boju proti republikancu McIntyru, ko je državni sekretar Indiane za zmagovalca razglasil slednjega, na koncu pa na kongresni stolček sedel prvi!

Pa tudi širše. Ne samo pri štetjih, tudi pri presojah se zgodijo neverjetne napake, ki potem, seveda, preidejo v legende. Kot tista o Deweyju, ki ga je kljub vsem napovedim premagal Truman - časopise pa so v noči po volitvah krasili naslovi kot Kdaj bo ta Truman že predal oblast?. Ali pa tista o Rooseveltu, ki so mu po prvem termu napovedovali katastrofalen izid, potem pa je Landona premagal s 523 elektorskimi glasovi proti ... 8.

Še preden se je tek začel, je Gore torej sestavil to vojsko za ponovno štetje, ki je bila od vsega začetka pripravljena na ročno . Ob protestih tistega Busha, ki je ročno metodo uzakonil v svojem Teksasu. Boj za glasove v izenačenem položaju, preverjanje načina štetja (za Ameriko tehnično zelo zaostalega), izpodbijanje in napihovanje še tako majhne napake - to je tradicija ameriške volilne usode. Strankarska aparata, demokratični bolj kot republikanski, sta bila pripravljena iti v povolilni boj, kot da je to nekaj povsem naravnega.

Seveda se že na veliko razmišlja o tem, kakšen sploh bo položaj novega predsednika, enega ali drugega, ko bo končno zmagal s končno potrjenimi (ne pa tudi pred politično Ameriko dejansko sprejetimi) prednostmi. Ali se ne bo govorilo o - kar se ni zgodilo niti Kennedyju po tesni zmagi nad Nixonom - "hromem" ali "omadeževanem" predsedniku, ki se bo bolj kot njegovi predhodniki, vsekakor bolj kot Clinton, boril za tisto "izjemnost", ki Ameriki kot da pripada po pravici.

Mogoče je na to mislil Bush ml., ko je med predvolilnim bojem z Gorom omenjal potrebo, da se Amerika pred svetom manj tolče po prsih, da postane, kot je rekel, "skromnejša" (besedo lahko prevedemo tudi kot "ponižnejša"). Bolj človeška, takorekoč. Zmeda pri finišu gigantskega dvoboja je lahko pri tem zdravilna. Koristi bo imela Amerika - pa tudi vsi drugi.