Na obisku pri Angležih

Na misel mi je prišel prizor, ki je najbrž nemogoč, bi pa bil poučen. Nekaj naših kočevskih gromovnikov, ki nas opozarjajo na zablode povzdigovanja partizanstva in tistega, kar se po šolah še označuje kot narodnoosvobodilna vojna, se je znašlo v Westminstru in City Hallu, dveh najbolj spoštovanih ustanovah angleške demokracije. Recimo, da so bili povabljeni.

Povabili so jih, da bi rekli besedo ali dve o dogodkih, s katerimi so bili Angleži pred šestdesetimi leti dejansko povezani, in da obudijo spomin na te za Angleže še danes neizpodbitno velike dneve. Dneve boja proti fašizmu, seveda.

Angleži niti dandanes še pomislijo ne na to, da bi na te dneve padla senca. Pa tudi na tiste, ki so takrat nosili glavo v torbi, ne. Po njihovem mnenju je povsem nepomembno, ali so bili levi ali desni. Pomembno je, da so se držali znanih Churchillovih sentenc. Na primer tiste, ki jo je izgovoril v parlamentu: Če bi se bil satan pripravljen boriti proti Hitlerju, bi našel vsaj eno lepo besedo zanj in bi jo izrekel v tem domu!

V tistih dneh so padale angleške in naše glave, in to je bilo za največjega demokrata zahodnega sveta v prejšnjem stoletju najpomembnejše. Svojemu odposlancu pri partizanih Fitzroyu Macleanu, ki mu je po vrnitvi z osvobojenega ozemlja vljudno sporočil svoje mnenje, da so Tito in njegovi ljudje komunisti in da bo njihov režim po vojni komunističen, je z nasmeškom odvrnil: Pa kaj potem, mar nameravate po vojni živeti v Jugoslaviji?

Churchill in njegovi so imeli jasno predstavo, kaj bi lahko bilo potem, vendar je v njih prevladovala samo ena misel - misel na zmago nad fašizmom. In v imenu te nezlomljive želje in misli je britanski demokrat tvegal celo življenje svojega edinca, ki ga je s padalom poslal med te čudne ljudi! In je smeje se vprašal Macleana, ali ima namen živeti v Jugoslaviji, ko ga tako preganja njeno komunistično ozadje.

Biti eno in edino bitko je pomenilo vse, bila je misel, kateri je podredil vse, vse, kar pa je bilo proti temu, pa se je zavračalo. Tako je Winston Churchill, takrat, presekal zveze s četniki, ker je ugotovil, da se ne bojujejo proti Nemcem! Prekinil je zveze, čeprav so bili formalno predstavniki kraljeve jugoslovanske vlade s sedežem v - Londonu!

Lahko bi se, seveda, reklo - naši gromovniki proti partizanom najbrž mislijo tako -, da je perfidni Albion vse to znal narediti, čeprav je globoko v duši sovražil te partizane in njihovega malo osornega vodjo, ki se je pogajal z njim, na skrivaj pa bi bil zvest Stalinu. Tisti, ki še najdejo kaj časa, da malo pobrskajo po zgodovini prejšnjega stoletja, ugotovijo, da je bilo vse skupaj precej bolj zapleteno. V vojni se oblikujejo sovraštva , vendar tudi prijateljstva. In v teh prijateljstvih ideologija postane postranska.

Averell Harriman, glavni Rooseveltov odposlanec tako pri Churchillu kot pri Stalinu, ki so ga zahodni zavezniki v vojni poimenovali oncle Joe, v svojih spominih pravi, da sta bila oba šefa antihitlerjevske koalicije, Roosevelt in Churchill, "navdušena nad partizani" med teheransko konferenco. To je bilo, kljub jasnemu zavedanju, da imajo opravka s komunisti, neko posebno prijateljsko razpoloženje med zavezniki - razpoloženje, zaradi katerega bi se našim gromovnikom kar lasje postavili pokonci. V vojni ni prostora za duševna kolebanja, še manj za prikrivanje resnic o izdaji in o tem, da nasprotnikov ne čaka samo poraz, temveč tudi določen prezir.

Da, Angleži so vedeli vse, nad vsem pa je, ne samo formalno, temveč tudi psihološko, v duši, stalo, da so partizani "naši ljudje". Stvari so se malo spremenile leta 1945, med tržaško epizodo, vendar je angleško poveljstvo tudi takrat premišljevalo, kako naj navadnim vojakom pojasni, zakaj se lahko zgodi, da bodo udarili po Titu, če se ne bo umaknil iz Trsta. Simpatije so spet oživele, ko so Tita slavnostno sprejeli v Londonu, na njegov pogreb pa je poleg soproga kraljice prišla tudi voditeljica opozicije Njenega Veličanstva Margareta Thatcher.

Prav, v vojni je Churchill nekaj časa resno hotel prodreti proti Nemčiji prek nas in takrat, razumljivo, pristriči peruti partizanom in njihovi oblasti v severni Jugoslaviji. Hotel si je tudi razdeliti vpliv z Rusi po načelu fifty-fifty. Vendar se nikoli niso nehale simpatije zaradi spominov - denimo na letališče pri Cerknici, kjer so pristajala britanska letala, da bi pobrala partizanske ranjence in rešene zavezniške pilote. Ali na Logarsko dolino, kjer še danes stoji spominska plošča na hiši, kjer je bila nameščena britanska vojaška misija.

Tu pa je tudi epizoda z vračanjem domobrancev na Koroškem. Lahko se zgražamo nad angleško odločitvijo, vendar je bila v duhu tistega časa. Zmaga nad Hitlerjem je bila vse in samo tisti, ki so se borili proti Hitlerju, so bili v angleških očeh "naši".

Vrnimo se v mislih v Westminster in City Hall, kjer bi naši gromovniki gostiteljem sporočili, da so bili partizani navadno orodje v Stalinovih rokah. In pošast. Gostitelji bi jih poslušali mirno in, kakršni pač so, najbrž še naprej omikano. Vendar bi se od njih poslovili hladno in brez veliko besed. Če želijo gromovniki svoje Slovence prepričevati, da je bila edina stvar v nacionalni zgodovini, na katero so lahko javno ponosni pred vsem svetom, zabloda, če ne še kaj hujšega, je to njihova stvar. Angleži poznajo zgodovino in je ne spreminjajo.