Če ne rečemo ne

V naši najnovejši politični krizi, ob odstopu treh ministrov in povrhu še šefa obveščevalne službe, ni najzanimivejše, za kaj je pravzaprav šlo, temveč način, na katerega je bilo to sporočeno ljudstvu in svetu, če bi ga zanimalo. Ni bilo namreč, vsaj ne takoj, povedano, za kaj gre. Odstopi so bili kratko malo dani, preostalo nam je le, da poslušamo poznejša pojasnjevanja, a ta so se izognila bistvu. Lahko se samo reče, da gospoda v odstopu ostaja nedolžna, da gre za dobre delavce, ki ne delajo velikih napak, če je sploh šlo za napake. Ni bilo niti resno poudarjeno, da se ljudje v odstopu umikajo zaradi dolžnosti do družine ali zdravstvenih težav.

Gre za ugledneže, ki odstopajo, ker pač odstopajo.

Tako imenovana javnost bo seveda poskušala stvari priti do dna, prepričana, da gre prav za te vzroke, ki edini kaj pomenijo v politiki, še bolj pa v ceremoniji poslavljanja od junakov. Ne vem, koliko nas bo, ki se bomo zamislili nad posledicami načina odslavljanja ali poslavljanja, ki zadevajo bistvo problema, ta pa se nanaša na nekaj čisto drugega. Ali so se junaki, pravilneje tisti, ki o teh junakih odločajo, pripravljeni boriti? Ali je kdorkoli, med junaki ali med tistimi, ki o njihovi usodi odločajo, sposoben reči NE. Prav v istem času smo namreč videli, kako poka balon odločne zunanje politike, to pot pri odnosih s Hrvaško. Če brez pravega pojasnila odstopajo ministri - ne vemo, koliko jih bo še -, kje so pojasnila glede nenadnih sprememb v politiki, o kateri se je trdilo, da je neomajna?

Nerešene spore s Hrvaško so doslej spremljale izjave, da Slovenija ve, kaj hoče, in da ves čas ostaja pri svojih postulatih! Nerešena vprašanja v sporu s sosedo naj bi se lahko reševala le "v svežnju", se je odločno poudarjalo. Zdaj so se že, kot je hotela druga stran, razvrstila tako, da o enem lahko razpravljamo, ne vedoč, kaj bo z drugimi, kdaj in kako bodo prišla na vrsto. Arbitraža je bila pojem, o katerem bi lahko razpravljali le v skrajnem primeru, pa še o tem nismo prav hoteli govoriti, čeprav nam je izkušnja z ameriškim (Clintonovim) posrednikom nekoč dala upanje, da posredovanje ne bi bilo tako slabo za slovensko stran. Vedelo se je, ali pa smo bili prepričani, da bi bila za nas slaba. Zdaj smo pozabili že tako rekoč vse o slabih plateh ali nevarnostih arbitraže!

Gre pravzaprav za to, ali je naš NE nekaj trdnega, za kar bi po svoje dali življenje, vsaj tisto politično. Bomo znani v svetu - kot na svoj ne ravno prijeten niti ne vedno pameten način znajo biti Srbi - po svojih "NE" ali po svojih "bomo videli" ali "pogovorimo se jutri".

Na jeziku imam in bom tudi rekel, čeprav vem, kakšnim psevdoideološkim napadom se izpostavljam. V neki dobi, ki jo sicer skušamo pozabiti, vendar je bila zanimiva in se je v njej z nami - kot delom večje države - ukvarjala svetovna diplomacija, je bil šef države Tito. Pozabimo zdaj njegove vile, njegov nališpani obraz in prstane ter avtoritarno vladanje (zadnje poskušajo zdaj tudi nekateri domači upravitelji v državi, ki je formalno neodvisna) ter se za trenutek spomnimo, da je ta človek pri takratni popolni razdelitvi sveta med dve "supersili" Stalinu, takrat še zelo močnemu vodji ene od njih, rekel NE. Z vsemi slabostmi je bil to tisti NE, ki je pomenil začetek razpada komunizma in stoji z vsemi svojimi slabostmi na začetku naše nove poti v ... ne vemo še, kam, toda vsekakor v nekoliko bolj razgiban družbeni red.

To je torej bil NE, ki je odpiral nove možnosti. Izkoristili smo ga, čeprav najraje pozabljamo, kako se je začelo in kdo je začel. Nič drugače ni bilo z našo osamosvojitvijo, čeprav jo zdaj pač pripisujemo tistim, ki trenutno sestavljajo vlado. Spet sem v ideološki zagati!

Povedati moram, kar vedo vsi, vendar je seveda res, da se politika ne premakne, če nekatere stvari po nekem času ne bi bile neizogibno zamolčevane. In tako spet - vem, kaj bodo rekli o meni - ne morem drugače, kot da ob vlogi Demosa, ob Pučniku, ki smo ga uradno, prek letališča na Brniku, razglasili za veliko zgodovinsko osebnost, ob Tigru kot večvrednem od partizanov, ne bi po dolgem času omenjal, recimo, Kučanovega odhoda z beograjskega partijskega kongresa. Odhoda, ki je uničil prav tisto partijo. Niso je ne razumniki (sveta beseda), zbrani okoli neke revije, ne znane deklaracije. Zgodovina je, moram priznati, za nekatere neprijetna stvar: vse je teklo nekoliko drugače, kot nam povedo nove šolske knjige.

Ne, pustimo vse to in ne prepirajmo se med sabo. Prostora naj bi bilo za vse. Moramo pa si zapomniti, če se le da, da imamo v najpomembnejšem sporu pred sabo nasprotnika (Hrvaška je nasprotnik, čeprav ji ne želimo nič slabega), ki mu uspeva marsikaj na naš račun. Hrvati so uničili predstavo, da moramo sporazum z njimi urejati kot celoto. Njihov znani učenjak je pravkar javno podvomil, da naši strokovnjaki sploh vedo, kaj je treba narediti, saj med drugim njihov jezik niti nima besedišča, na podlagi katerega bi lahko razumeli, za kaj gre v Piranskem zalivu!

Lahko bi kot pravi Hrvat šel še dlje in pojasnil, zakaj nimamo zadostnega besedišča za občevanje s kulturnim hrvaškim narodom. Tista dva trmasta slovenska provincialca, Čop in Prešern, nista hotela v Ilirijo, kjer bi imeli potem vsi dovolj besedišča. Toda to je le del problema! Zunanji minister v prejšnji hrvaški vladi nam je odkrito povedal, da Slovenija ni pomorska država! Nismo vedeli, da pravzaprav nimamo pravice do tistega Kopra in tistega Portoroža, o katerih sta se naskrivaj, za partijskimi zaprtimi vrati, prepirala Bakarić in Kardelj. O tem torej, ali naj bo na meji z Italijo le ena pomorska država.

Arhivi partije so še vedno zaprti. Zato ne vemo, kako je spor tekel in ali je res, da je človek, ki je Stalinu rekel NE, prekinil prepir in Sloveniji vendarle dodelil košček morja, ki si ga po mnenju hrvaškega ministra niti ne bi zaslužila.

To je temnejše ozadje spora o Piranskem zalivu. Pustimo ga, kot je bil. Ne bi pa bilo odveč, če bi se spomnili besedice NE. Potrebovali jo bomo še. V domačih in širših prepirih. Če ne zaradi drugega, si jo zapomnimo zato, da bomo vsaj vedeli, kaj se premika v ozadju, pa o tem ne razmišljamo.