Pri Meti na Trubarjevi

Naslov je odgovor na vprašanje, ki si ga praktično od svoje mladosti zastavljajo vsi Ljubljančani, ki so si vsaj podzavestno želeli urejene frizurce. Odgovor, ki so ga v osemdesetih, ko je bila Meta v največjem zagonu, dali tisti, ki jim k Meti ni uspelo priti, pa je bil: "Ti, je bla taka vrsta, da se mi ni dal pet ur čakat." Metin frizeraj je bil tak zakon, da so se v izložbi na modnih fotografijah naenkrat pojavili vsi najbolj pomembni ali najbolj zaželeni ljubljanski mladinci. Če je lahko naredila takšno frizuro tipčkom, ki so bili tako in, potem lahko ostriže vsakogar. In to je trajalo. Če ste se hoteli ostriči v miru in brez norih modnih zapovedi, je bilo bolje oditi v frizeraj v hotel Union ... Je pa ta njena odštekana frizerska drža vzgojila (lahko rečemo kar) nekaj generacij novih frizerjev, nekateri so sami preživeli, drugi ne. Meta je preživela, čeprav starim delom naše prestolnice ne kaže dobro. Županja je svoje delnice vložila na obrobje, v starem delu pa je le še nekaj propadajočih kavarnic in butikov. Pa kaj hočete, da se bomo strigli v Intersparu in v Leclercu?

Novi stajling

Ob tem pa smo v zadnjem desetletju vseeno priče razvoju frizerskih akademij in različnih stajlingov, ki cvetijo v večjih mestih ter ponujajo frizerske storitve, o katerih so generacije pred nami samo sanjale. Razcvet celotne storitvene veje gre pripisati številnim vzrokom, od tehnoloških inovacij do dostopnosti množicam, svoje pa opravijo tudi različni trendi. Kot na primer spet restavrirana irokeza, ki jo je še pred svetovnim nogometnim prvenstvom populariziral David Beckham. V primerjavi z mladimi frizerji, ki bi jim kot skupno značilnost lahko pripisali nekonvencionalen videz lokalov in lastnih frizur, je Meta Podkrajšek z izjemo Trubarjeve ulice, kjer vsak dan ordinira, precej manj navzoča v našem javnem življenju.

Tradicija krajšanja las sega v družini Podkrajškovih kar nekaj stoletij nazaj, v čase cehov in manufaktur. Nekje vmes je obrt zamrla, na Šentpeterski (zdaj Trubarjevi) pa jo je spet obudil Metin stari oče Matija, nadaljevala pa sta jo njena starša Metod in Dragica. Meta je tretja generacija v tretjem stoletju frizerskega salona na današnji lokaciji številka 12. 104 leta.

Meta je v hiši, v pritličju katere je salon, "od rojstva naprej, še stranke so me pestovale". Ena njenih prvih otroških iger je bilo pometanje v salonu, sicer pa se spomni, da je "takrat bilo treba delati, namesto da smo se potepali." V osemletki je začela pomagati v salonu s pranji in navijalkami ali po slovensko viklerji. Približno takrat je prvič v roke prijela tudi škarje, ko ji sošolke niso dale miru in jih je ostrigla. Jasno, če je bila Podkrajškova! Pravi, da se s škarjami v roki počuti dobro od nekdaj. "Z njimi sem samozavestna. Začela sem z britvijo, škarje pa so bile nekoč dolge." Nato omeni angleškega Grka Vidala Sassoona, ki je prvi začel striči z majhnimi škarjami, in tudi Meta je takrat svoje skrajšala. Pri petnajstih je delala v šentjakobskem gledališču in se "zlagala, da jih imam sedemnajst". Tudi tam se je naučila veliko, predvsem oblikovanja stilnih pričesk. Uradno striže trideset let in zatrdi: "Nekako tega nisem imela nikoli za poklic." Ima se za navadno frizerko. "Od nekdaj se mi je zdelo samoumevno," zažari, ko pripoveduje o svojem poslu. "Nikoli mi ni predstavljalo napora, čeprav je vsaka glava izziv. Vedno se nekaj dogaja, celo pri plešastih," pravi. "Vsaka glava ima svojo zgodbo in to je fino."

K nostalgičnim mladostniškim spominom je treba, za popolnejšo sliko, spomniti na borne inventarje frizerskih salonov. V rubriko Še pomnite, frizerski tovariši, sodijo kopice frizerskih pripomočkov, s katerimi so nadomeščali prave preparate: kuhano (in parfumirano) tapetno lepilo, milnica, sladkorna vodica, čičkovo in orehovo olje. Nepredstavljivo glede na današnjo specializirano ponudbo za vsakršne lasne tegobe. Meta pravi, da ji je bilo nerodno kuhati tapetenfiks, ampak "frizura je morala štrleti v zrak". Lak za lase so tiste dni frizerji pridelovali iz smole kar sami, nato so se pojavili Ilirijini laki in Zlatorogov licenčni Taft. Nekaj nakupov je bilo mogočih na potovanjih v tujino, ampak "tistih nekaj tub ni zadostovalo niti za tri dni". Čeprav je ob vrnitvah iz Italije ali Londona venomer tovorila polne malhe stekleničk in posodic, je bila večino časa - kot njeni stanovski tovariši - prepuščena improviziranju. Meni, da je bila vedno bolj "sejemska, pa teach-and-learn". Na začetku kariere je tudi tekmovala, bila je predrzna in prepričana vase "in krasno sem znala prepričati človeka. Jaz za svojim delom stojim vsa in to lahko zagovarjam, ker vem, kaj delam in storim."

Umazane glave

Minula desetletja so ob tehnološkem napredku prinesla tudi miselne premike pri ljudeh. Meta je omenila enega najstarejših stereotipov o friziranju: striženje umazanih suhih las. "Včasih ni bila navada, da si moški ob striženju umijejo lase." Marsikateri moški je samovoljno odšel iz njenega salona brez nove frizure. Pravi, da se še danes kakšen začudi, zakaj si mora umiti lase. "Jaz pa se še bolj začudim, zakaj bi imel umazane." Bitko s to navado ocenjuje za enega najtežjih početij v svojem salonu, katerega vrata je kak nezadovoljnež znal tudi zaloputniti.

Meta nima potomca, v salonu pa venomer delajo mladi. Koliko mladih je šlo v treh desetletjih skozi salon? "Joj, ko pomislim na ves folk, sem utrujena," se nasmehne, ker "ves čas se kaj dogaja, ampak vedno se ti ne da pregovarjati s 16-letno punco. Malo manj volje je za to. Jih pa učiš naprej. Sicer pa se takoj vidi, ali ima v sebi smisel ali je zgolj naučen. Na deset morda prideta dva nadarjena." Ampak pravi, da se lahko frizerji dela zelo dobro naučijo. Tako v šolah kot v salonih. "Pri meni se približno zresnijo in začno ubadati s plodnim frizerstvom. Ni rutine, ni štance. Sčasoma se začnejo drugače obnašati." Kako pa vidi mlade pri sebi? "Potiskam jih naprej. Tako, kot je moja mama mene." Čeprav doda, da odnos vendarle ni enak. Tudi denar pri tem, po njenem mnenju, ne more imeti motivacijske vloge. Mama, ki je tudi bila frizerka z dušo pri stvari, je delala 83 let, z energijo pa jo je zalagala hči.

In kaj pravi o rutinskih frizurah, ki jih nosilci ne spremenijo desetletja, ampak vztrajajo pri istem? "Niso krivi ljudje, ampak frizer, ki je ne spremeni." Poudari pa tudi, da so prišli frizerji, ki so bili vsaj malo osveščeni in razmišljajo. "Kar poznam frizerjev sedaj, se trudijo." Po drugi strani pa omeni primer tujke, ki je pred leti izjavila, da bi bilo treba frizerje v Sloveniji pobiti. "S tem se strinjam. Pojdite v trgovske centre in si poglejte uboga dekleta. Drugačne ne morejo biti, če delajo za nekaj deset tisočakov in hodijo k poceni ali nespretnim frizerkam. Ali pa si frizure urejajo doma." Nekdanja podcenjenost striženja je sedaj seveda preteklost. Frizerji niso poceni, predvsem dobri ne.

A navzlic vsemu napredku Meta ugotavlja, da je rodovno obrtništvo počasi v zatonu. "Razen v gostilnah, kjer gredo mladi v gostinske šole in nadaljujejo domačo obrt." Pa še te prej najdete na ljubljanskem obrobju in okolici kot v mestnih četrteh. "Urarjev in čevljarjev skoraj ni več, ohranili so se frizerji in kozmetika. Saj je prazna ulica," se ozre po Trubarjevi, na kateri so vrata nekaterih lokalov zaprta že dlje časa. "Kot zunaj, le da pri nas tega nismo navajeni. Prihaja z zamudo, ampak nikoli ni prepozno." Kar pa, jasno, še zdaleč ne pomeni, da uživa v velikih nakupovalnih središčih.

Očetova ladja in Jovankine klobase

Meto boste tam našli sila redko, morda med grosistično nabavo. Sicer je tipična prebivalka strogega mestnega središča, ki vozi avto bolj ali manj zgolj do počitniške baze na Gorenjskem. "Če bi se še enkrat rodila, se ne bi toliko razdajala ljudem. A na to nisem tako gledala." Prej je delala 12 in več ur na dan. "Tako je bilo do nekaj let nazaj, ko sem začela razmišljati tudi o svojem zdravju in preprosto nisem želela več toliko naporov." Zdaj živi manj stresno kot prej, dela pa ji ne zmanjka in po treh dneh brez striženja se začne dolgočasiti.

Redna klientela je pri Meti zdaj bolj umirjena, saj ima tudi sama malce odpora do "teh strašnih barv in kričečih zadev. Morda zato, ker sem vse to že doživela in delala brez pravih materialov." Zdaj pravi izzivi niso pomodarije, ampak so drugje; Meta najbolj uživa v delu z modnim kreatorjem Alanom Hraniteljem. "Pri njem na glavo postavljaš povsem nekaj drugega," pravi. In pove zgodbo, ko se je odločila ponoviti očetovo ladjo (ogromno starinsko žensko frizuro), in sicer na glavi živega modela. Povedala je Alanu in "motivirala sva drug drugega". Pravi, da bi vsem drugim stilistom marsikdaj kaj dodala - razen njemu. "Vedno me preseneča, ko mu uspe obogatiti navidez popolne zadeve."

Meta meni, da mora imeti frizer "majčkeno manj dobro pričesko kot stranka. Tisti, ki je dobro sfriziran, ga striže kolega, oni pa ima glavo za frizuro, ne pa za delat." Pregovor o bosi kovačevi kobili potrdi kar sama: "Znana sem po tem, da nisem urejena." Sama ni dosti sedela na stolih svojega salona, ampak je delala okrog njih. Ampak, kaj je zanjo najboljša frizura? "Najboljše bi bilo, če bi lahko snela glavo in se sfrizirala sama." Zgoraj omenjena Bechkamova modna frizurica je, po Metinem mnenju, "minimalno nakazana". Kot podobnih modnih trendov smo se spomnili izvorno Jovankine fige (Meta: klobasa) ali stila Roda Stewarta (zgoraj pobeljen, spodaj in s strani črn). Kaj novega je še mogoče? "Zgodovina se ponavlja. Do pleše smo prišli, že princi in vitezi so imeli dolge lase in paži so imeli - kakopak paže ..." Pomisli in se vrne v sedanjost. "Zadnji dve leti je bil moden glamur. Poskusila sem vse." Meta poudarja, da je vedno moderno, "kar raste iz glave", in je lepo oblikovano, "barva poudarja linijo". Opaža, da je manj zelo dolgih las, kar pripisuje ubadanju s kemijo ter še bolj nepravilnemu barvanju. "Včasih mož žene ni mogel videti z barvo na glavi," se spomni, "pa še zdaj se kakšne zelo skrivajo."

Ko ima človek stalnega frizerja, je odhod k njemu več kot striženje. Okoli nas dela nova generacija frizerjev, ki bazira na socialnih krogih - dandanašnji se identificirajo z živostjo in nekonvencionalnostjo lastnih salonov in frizur. "Vsak začne s svojimi prijatelji in znanci, ki širijo krog strank." Opozarja pa, da je - ob nerožnatem standardu, ki dela storitve drage - tudi konkurenca velika. Njen lokal je skozi čas bolj malo spremenil videz, odpiranje prostorov in lokalov nasploh pa je posledica padcev frizerskih tabujev. Kako dolgo bo še delala? "Najprej uredim hišo, potem pa bom videla," pravi in se zazre v daljavo. Frizerstvo je njena prava strast in ljubezen, ki ji je posvetila življenje. Ali je praktično vse življenje pustila v salonu? "No, vsega ne," doda z nasmehom. "Nekaj ga imam še pred sabo."

OKV "Zadnji dve leti je bil moden glamur. Poskusila sem vse." Meta poudarja, da je vedno moderno, "kar raste iz glave", in je lepo oblikovano, "barva poudarja linijo".