Orožje iz smeti

V stavbi ministrstva za obrambo je bila minuli teden nekoliko nenavadna razstava še bolj nenavadnih primerkov orožja. Čudno oblikovane puške in pištole so povečini spominjale na oborožitev junakov iz znanstvenofantastičnih filmov iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Tudi imena eksponatov, Odissey, Lupus RHC, R-Tech 22, Luminex, R-275, Muscito Mission 223, Tomahowk 7.7 ..., so bila malce nadrealistična. Obrambno ministrstvo je umetniške replike orožja razstavilo, kot pač razstavlja druge umetniške stvaritve, povezane s svojo primarno dejavnostjo, z oboroženo skrbjo za varnost domovine. Avtor razstavljenega orožja je Natan, eden najbolj znanih slovenskih ilustratorjev. Za tiste, ki jim ime ne pove čisto nič, ga je najlaže povezati s tem, da je grafično opremil prvo podobo pisanega lokala Od Žmavca sosed na Rimski v Ljubljani. Ali pa ga predstaviti kot avtorja ikon Mobitelovega portala Planet ali grafične podobe legendarnega slovenskega substituta Coca Cole Cockte.

Razstava čudnih replik orožja iz smeti na ministrstvu za obrambo je bila neke vrste provokacija, ki pa so jo obrambni uradniki sprejeli in razumeli po svoje. "Ni šlo za manipulacijo, da bi 'zjebal' obrambno ministrstvo. Predvsem sem hotel zajeti vse družbene strukture v tako problematično tematiko. Mislil sem, da je to najprimernejše mesto za začetek, torej tam, kjer se zlo začne, da se od tam začne opozarjati," razlaga Natan. Ideja razstave ni bila glorifikacija orožja, temveč ravno nasprotno. "Ministrstvo za obrambo se mi je zdelo najboljša lokacija, da začnem širiti svojo idejo. Prvi delovni naslov je bil Varnost v oboroževanju. Zaradi občutljivosti teme in varnosti znotraj teme uporabe orožja se nam je naslov zazdel predaleč od bistva našega sporočila, ki je dosledno nasprotovanje uporabi kakršne koli sile/orožja. Ljudje na splošno zelo površinsko opazujejo stvari. Ne ubadajo se toliko z vsebino projekta, temveč bolj z njegovo formo, zato je pogosto prišlo do dvoumnosti. Odgovornim na ministrstvu smo predstavili svojo zamisel. Poklicali so in rekli, da jih razstava zanima. Malo sem bil presenečen," razlaga skoraj triintridesetletni nekdanji Šiškar, ki se je iz mesta preselil "na kmete". Na dolenjsko podeželje, v okolico Trebnjega. Tam je nabavil star kozolec "toplar", ki je bil že predelan za bivanje. Sam pravi, da mu nič ne manjka in da nič ne pogreša. Za komunikacijo s svetom ima širokopasovni internet in nihče ga ne nadleguje. Poleg tega ima tam velik prostor za ustvarjanje, kakršnega si v Ljubljani nikakor ne bi mogel privoščiti.

Njegova prva dela so se pojavila v nekdaj kultnem ljubljanskem lokalu devetdesetih let prejšnjega stoletja, Truebaru. "Vseskozi sem se likovno izražal in se odločil, da se bom skušal preživljati izključno z ilustracijo. Toda zanimal me je povsem drug tip in način ilustracije, kot je bil prisoten pri nas. Obstajala je karikatura, obstajala je knjižna ilustracija, le redko pa se ilustracija uporablja v oglaševanju in tudi v dizajnu. Že med študijem so mi profesorji govorili, da ne bom mogel živeti od ilustracije. Toda sem precej trmast in grem z glavo skozi zid, tudi za ceno buške. Bil sem med prvimi, ki so o ilustraciji kot izraznem sredstvu začeli razmišljati širše in jo tako tudi uporabljati. Prej sta se znotraj oblikovanja uporabljali večinoma tipografija in fotografija. Vsak, ki sem mu rekel, da sem ilustrator, mi je rekel, aha, ti si pa tisti, ki ilustrira otroške slikanice, čeprav dejansko nisem še nobene," pravi Natan. Ravno zaradi tega se ni odločil za klasičen študij slikarstva, temveč za oblikovanje na likovni akademiji. "Vse je povezano, gre za občutek za estetiko, ki ga lahko uporabiš povsod. Za oblikovanje sem se odločil, da bom ilustracijo lahko vključil v čim širše vizualno okolje. Ob tem pa se bom ukvarjal še z vsem drugim, kar me zanima. Ilustracija je zelo širok pojem, saj je povsod prisotna. Dobim iztočnico in potem razmišljam, kako izpeljati projekt. Kaj narisati in kako narisati. Včasih dobiš zamisel, toda ko jo izpelješ, je grafično grozna. Zato se moram lotiti druge ali tretje variante. Vsaka stvar, ki jo delam, je raziskovanje."

Re-use

Projekt orožja iz smeti in razstava na obrambnem ministrstvu sta le del projekta, ki si ga je zamislil kreativni trio Tretaroka, kjer poleg Natana sodelujeta še oblikovalka Saša Kerkoš in kustosinja Ida Hiršenfelder. Epilog celotnega projekta naj bi bil jeseni, ko bo orožje predstavljeno tudi na odprti razstavi, v enem od ljubljanskih javnosti dostopnih prostorov. Zdaj pa si ga lahko ogledate na spletni strani orozje.com. "Mnenja o projektu in uporabi orožja so različna. Eni se zgražajo že ob sami formi orožja in podpirajo pobude, kakršna je naša, ter želijo, da se o njih še več javno govori in razpravlja. Drugi spet poveličujejo njegovo uporabnost in jo skrivajo pod vprašanje varnosti. Češ, več ko ga imamo, varnejši smo. Po enem mesecu na internetu in ob razstavi smo dali ven bedže z napisom Trash for Trash." Ti naj bi razkrili "pravi obraz" projekta, ki naj bi opozarjal, da je orožje nesmiselno in da je v bistvu navaden nepotreben "trash". Na spletni strani je tudi zanimiva anketa, katere rezultati naj bi bili znani jeseni. Pokazala naj bi, kakšen odnos do orožja imajo obiskovalci spletne strani. Tam lahko odgovarjajo na vprašanja, kot so "Ali se zaradi osebnega posedovanja orožja izboljša varnost družine in njenih članov?", "Ali je posedovanje orožja del slovenske kulture?", "Kolikšna je verjetnost, da bi vam v Sloveniji ogrozili osebno varnost?", "Kaj je po vašem mnenju glavna funkcija orožja ?" ...

Od kod zamisel o orožju kot umetniškem izdelku? "Razmišljal sem o različnih stvareh. Ena je bila tudi potrošništvo. Vse je sestavljeno iz odpadkov, ki so potrošniški izdelki. Povezano je tudi z ekologijo. Izdelki so narejeni iz smeti, ki nas bodo nekoč pokopale. Obrnile so se proti nam. Kasneje pa smo se osredotočili na projekt orožja, da bi ljudje začeli razmišljati, kako nepotrebno je. Orožje je najslabši in nesprejemljiv način komunikacije, kakršne sam v svojem svetu ne morem sprejeti, ker je ne razumem. Vojna in nasilje dejansko ne rešujeta nobenega položaja," razmišlja Natan. "Že prej sem veliko delal iz smeti. S tem se ukvarjam že pet ali šest let, delam slike, kipe in različne druge stvari. Kasneje sem se osredotočil na temo orožja. Če naredim obliko orožja in ga sestavim iz smeti ... Izbral sem si ga, ker pritegne širšo javnost in ji pomeni družbeno odgovorno temo. Želel sem namreč, da sporočilo Trash for Trash doseže čim več ljudi." Natan meni, da se o teh stvareh povsod premalo govori, saj se debata o (ne)potrebnosti orožja začne takrat, ko smo ga kopico že nabavili. Tako kot sedaj nekateri tarnajo in računajo, da bi z denarjem (s 63 milijardami tolarjev), namenjenim za nakup novih vojaških oklepnikov, zgradili pet pediatričnih klinik. Toda zdaj je že prepozno.

Natan je orožje izdelal iz odpadnega materiala, kakršnega sleherni od nas vsak dan meče v smeti. Pokrovčki jogurtovih lončkov, zamaški plastenk, sanitarne cevi, majhni koščki lesa ... Razstavljeno orožje je le del projekta. "Nisem hotel narediti klasične kiparske razstave s kiparskimi izdelki, temveč je bilo glavno vodilo multimedijska predstavitev, bolj je šlo za idejo smiselnosti uporabe in izdelave orožja in njegovih negativnih učinkov kot za predstavitev samih eksponatov. Spletna stran je zbirališče javnega mnenja na podlagi vprašalnikov in meritev obiskov, letak je provokacija in meritev odzivov na orožje samo, kasnejše tiskovine bodo sociološko-kulturološki prerez trenutnih razmer in mnenj strokovnjakov s tega področja in tako naprej ... Oglasi opozarjajo na našo spletno stran. Spletna stran je po eni strani kiparska razstava, po drugi pa zbirališče javnega mnenja. Vedel sem, da bo veliko ljudi, ki obiščejo našo stran, padlo na prvo žogo. Ko bodo prvič videli orožje, bodo dejali, da sem pač naredil super orožje, in se ne bodo spraševali o problematiki projekta." Čeprav so nekatere puške in pištole vsaj po obliki malce podobne ta zaresnim, takšnim, ki jih uporabljajo "v službi varnosti" tudi vojaki, policisti in drugi, pa pravi, da je vse nastalo po spominu. "Orožje sem delal čisto iz glave. Gre za moj način dela. Sam pravim, da imaš vse zaklenjeno v spominu. Sem ilustrator in recimo, če hočem narisati kravo, je ne bom šel pogledat na fotografijo, temveč jo bom narisal po spominu. Tako malenkostno še kaj dodaš in stvar postane bistveno bolj osebna." Enako so nastali primerki orožja. Priznava, da je bil malce začuden in zgrožen, ko je naredil prvo serijo, 15 kosov orožja, nato pa je šel svoje izdelke primerjat s pravim orožjem. "Grozljivo, kaj vse delajo." Sicer pa so nekatere Natanove puške morda celo uporabnejše od orožja samega. Ta uporabnost v sebi skriva veliko cinizma do teme orožja v kontekstu potrošniške družbe. Nekateri primerki, recimo luminex, so praktični in uporabni. Luminex ima baterijsko svetilko in uporablja jo, da si sveti, ko gre v drvarnico po drva. "Gre za kiparsko formo, ki je lahko estetska in skladna. Puška se da razstaviti in zložiti v kovček. Nato jo prenesemo v, recimo, prazno stanovanje, in ker ima vgrajeno lučko, jo lahko uporabljamo kot namizno luč. V nekatere bi dal morebiti cev in bi jih uporabljal za zalivanje vrta." Umetniški orožarski primerki bodo po razstavi tudi naprodaj. Vse prej kot poceni, saj stane vsak nekaj tisoč evrov. Navite cene naj bi bile enakovredne cenam pravega orožja. "To se mi zdi za ceno vsakega človeškega življenja zelo zelo poceni, saj z našim orožjem ne moreš ubijati. Proti nasilju se boriš z mirom, to pa je neprecenljiva vrednota," pravi Natan. Primerki orožja pa lahko pritegnejo tudi kakšnega militarističnega ljubitelja umetnosti. Orožje kot umetniška dekoracija ni nekaj novega. V številnih slovenskih prebivališčih so bolj kot umetniške slike ali kipi cenjeni orožarski izdelki. Recimo kakšne lovske puške na steni ob obveznih lovskih trofejah. "Ravno zaradi dvoumnosti projekta lahko merimo realno odzivnost javnosti. Vsaka medijska manipulacija je lahko dvoumno razumljena, predvsem če se ljudje vanjo ne poglobijo dovolj. Toda skupaj s priponko Trash for Trash je najbrž jasno, za kaj gre. Sploh pa bo končna predstavitev septembra razlaga smiselnosti projekta in njegovih vmesnih stopenj."

Projekt orožje iz smeti ni edini reciklažni umetniški projekt. S somišljeniki so nekoč na Krakovskem nasipu že imeli trgovino in galerijo, kjer so prodajali reciklažne izdelke. "Ni šlo za industrijsko reciklažo, kjer se plastenke pretopijo v nekaj drugega. Takšna reciklaža se mi zdi sporna tudi, kar zadeva onesnaževanje okolja. Naše načelo je 're-use', spremeniti namembnost stvarem. Računaš na to, da je predmet tako estetski, da ga bo kdo kupil ali dobil v dar in ga bo imel doma vsaj deset let. S tem smo podaljšali življenjsko dobo smetem vsaj za nekaj časa. Dizajnerskih ali kiparskih izdelkov nihče ne bo vrgel stran. Slike, ki jo nekdo kupi za 200 jurjev, nihče ne meče na odpad. V najslabšem primeru bo končala na podstrešju za vnuke ali pa jo bo kdo uporabil kot darilo."

Trash for Trash je prvi projekt Treteroke, nikakor pa ne zadnji. Gre za društvo za kreativne in reciklažne projekte. V vsak projekt bo vključena reciklaža stvari ali idej, pravi Natan. Sam pa se za preživetje v glavnem še vedno ukvarja z ilustracijami. "Največ je oglasov ... Je dober biznis, pa ni dober biznis. Kot ilustrator dobivam najboljše posle in moram priznati, da včasih nimam za kavo. A je to normalna država?"

povezava