Novi veter!

Prva stvar, ki smo jo v uredništvu ob za mnoge presenetljivi izvolitvi nove glave ŠOS-a opazili, je bila, kako je fotogenična. Pa ne samo glava! Že fotosi, s katerimi se je pred nas vrnil kolega Fras, so govorili o neki povsem sveži politični zgodbi poprej s čokatim, nizkim Miho Ulčarjem neuravnoteženega študentskega telesa - fotografije nove predsednice, ki nam jih je poslala sama ŠOS-ova PR-služba, pa bi lahko z minimalnim retuširanjem krasile kako naslovnico One, če ne kar tuje Vogue. "Ah saj," je žalobno pripomnila Saša Albreht, ko sva ji med vožnjo do Mosteca s kolego Sarkićem natrosila par tovrstnih komplimentov. "Ah saj." O njenih "atributih", se ji zdi, je bilo zadnje tedne že itak vse preveč govora, na nekem spletnem forumu je prebrala celo, "da je hotel imeti Ulčar jajca, Albrehtova pa ima vsaj joške". Trudi se, da ji take pripombe ne bi prišle preveč pod kožo, skeptike in neotesance pa namerava razorožiti z uspešnostjo in trdim delom.

Dejstvo je, da je nova prva študentka širši javnosti popolna neznanka. Dvaindvajsetletnica, ki se pripravlja na to, da bo na Turistici (Visoki šolo za turizem Portorož) vpisala status absolventa, še vedno živi doma v Ligojni, kjer je tudi odrasla - v hiški sredi gozda, kjer je najbližji sosed oddaljen par sto metrov. Pravi, da je bila precej miren in sramežljiv otrok, kar pa ne pomeni, da se ni kdaj zapletla tudi v kak pošten osnovnošolski, kot pravi sama, chick-fight. V osnovni šoli je oboževala planinski krožek - "Vsak vikend druga vzpetina!" - in štirikrat na teden trenirala odbojko, od šiviljskega krožka pa žal ni veliko odnesla.

Po osnovni se je vpisala na Srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Fužinah, kar je dejansko pomenilo, da je morala vstajati ob petih zjutraj, saj je njena bruto pot do šole trajala dve uri. Kljub temu se je v šoli ves čas odlično počutila in bi se danes takoj vrnila. Ko sem jo nejeverno vprašal, zakaj, se je zamislila in odgovorila, da zaradi "neobremenjenosti", nakar sva skupaj prišla do tega, da je verjetno mislila "razbremenjenost odgovornosti" in "dihanje istega zraka" s tesno povezano razredno skupnostjo. "Veš, jaz sem taka zelo resna punca," je ponudila sama od sebe in trditev podkrepila z dejstvom, da je imela v življenju samo enega resnega fanta, in to kar pet let skupaj. V nasprotju z veliko večino sošolk ni poslušala Backstreet Boys in Caught in the Act, temveč je bila zaprisežena rokerica, ki je imela neprimerno rajši Depeche Mode in U2. Spomni se, kako so jo vrstniki svarili, naj na Fužine vendar ne hodi z bulerji, ker da jo bodo čapci znervirano zmikastili, a se je potem izkazalo, da gre za povsem normalen, povsem prijeten okoliš, kjer ni imela nikoli nobenih problemov. Edino, kar jo je motilo, je bilo to, da so imeli v razredu vsega skupaj pet fantov - "In še od teh sta se dva izkazala za čista geja - no, pa ne, da imam kaj proti!" Zadnje pojasnilo je mislila zelo resno, kar je pozneje v sklopu obveznega prerešetavanja najbolj žgočih družbenih vprašanj in dilem tudi podkrepila, ko je povsem mirno in brez zadržkov potrdila strinjanje tako s homoseksualnimi porokami kot s posvojitvijo otrok.

Zanimivo je, da se je kljub temu, da je izpolnjevala vse pogoje za redni študij, vseeno raje odločila za izrednega. Redni program je imela namreč Turistica samo v Portorožu, in Saša je izračunala, da bi jo stroški samostojnega življenja na obali stali vsaj toliko, če ne še več kot šolnina. Ko sem jo vprašal za delovne izkušnje, ki so jo pripeljale na tako prestižno in odgovorno funkcijo, je zajela sapo in sistematično naštela:

poletna dela (recimo na vrhniškem turističnem društvu pri organizaciji argonavtskih dnevov ali kot vzgojiteljiva v vrhniškem vrtcu);

prodajni agent kot se, z nasmeškom prizna sama, lepše reče šalteristu na agenciji Kompas, kjer je ob študiju delala do februarja 2006;

predsednica študentskega sveta Turistice od decembra 2005 do danes.

ŠOS-ovo predsedniško funkcijo ji je na kavici predlagal Sebastjan Kokl, predsednik primorske veje, ki so ga imeli mnogi prej za najresnejšega kandidata po štajerski nepotrditvi Ulčarja, a se za kandidaturo potem ni odločil - Saša ne bi mogla reči, zakaj, ker se nista z njim o tem nikoli resneje pogovarjala. Časa za odločitev ni bilo na pretek, vsega skupaj en dober teden. "Vedela sem, da prihajam v turbulentnem obdobju - tako kot sem vedela, da zahteva funkcija veliko odgovornosti. Dejstvo je, da v študentsko organizacijo prej nisem bila vključena. Po pravici ti povem, da si je zadevo vnaprej zelo težko realno predstavljati."

Kolikor človek v božajoči senci mosteških borovcev do prijetne in prijazne mladenke ni želel biti zoprn, je tokrat pač moral biti in jo vprašati, v čem čuti, da bo lahko ŠOS vodila bolje od predhodnika. "To je zelo težko reči - ker Mihe Učarja prej nisem osebno poznala in tudi ne njegovega vodenja ŠOS-a. Sem pa aktivnosti ŠOS-a pozorno spremljala iz medijev. Je pa treba tukaj poudariti, da se vse odločitve sprejemajo na predsedstvu, kar pomeni, da je sam predsednik morda vodilo, nikakor pa ne edini vodilni v študentski organizaciji." Na tej točki sem jo vprašal, če se ji ne zdi malo arogantno, da nekdo brez resnih delovnih izkušenj, ki po lastnih besedah podrobno ne pozna politike svojega predhodnika in si celo zadevo vnaprej zelo težko realno predstavlja - da tak nekdo prevzame tako odgovoren položaj natanko v trenutku, ko se krešejo bitke, od katerih bo verjetno celo desetletje in več odvisna že tako precej bedna najosnovnejša eksistenca slovenskega študenta. Še posebej, če je ta nekdo že vnaprej jasno in glasno napovedal, da ga zanima mandat samo za eno leto - torej ravno za obdobje, ko bi se lahko s področjem nekoliko pobliže seznanil in se aklimatiziral na ubitačno težo svojih novih odgovornosti! - nakar se namerava znova resneje posvetiti študiju in turistični dejavnosti. "Jaz bom prevzela kolesje od prej," je odgovorila Saša, niti v najmanjši zadregi: "Stališča ŠOS-a so stališča ŠOS-a in ne samega predsednika. Zahteve do vlade ostajajo iste."

Tisti dan sem bil še zadnjič zares zoprn in izvlekel kopijo članka, v katerem je Mladina po Ulčarjevem rušenju dokumentirala klimo v ŠOS-u - vključno s

poslanko pravne fakultete, ki je Ulčarju očitala napake pri vodenju, pa jih potem novinarju Mladine ni znala našteti;

izjavo drugega poslanca, da so razlogi za Ulčarjevo neizvolitev "povsem politični, saj mi je bilo na seji takoj jasno, da so vsi zmenjeni";

izjavo poslanca fakultete za kmetijstvo, ki neimenovanja ni želel komentirati, "saj smo dobili določena navodila, ki jih je bilo treba izvršiti".

Saša je članek najprej podrobneje preučila (Mladine redno sicer ne bere, ima pa vse, kar potrebuje, na klipingu) in dejala: "Ja, slabše za njih, če so pač klonili pod pritiski in glasovali tako, kot so jim naročili - če so jim, kot pravijo, res naročili. Dejstvo je, da Ulčar ni bil potrjen in tu je konec zgodbe. Zdaj bodo vladne počitnice in moja naloga je, da se vmes spoznam s to celotno problematiko. Imam tudi odlične strokovnjake, za katerimi so dolga in ostra pogajanja z vlado. Jaz ne bom postavljala nekih novih stališč, nisem pa tudi šla v to z mislijo, da mi bodo drugi govorili, kaj naj delam - da bom torej marioneta. Odpreti nameravam debato o reorganizaciji same študentske organizacije."

V sklopu slednjega se ji zdi najnujneje povečati transparentnost znotraj organizacije ter poplemenititi opcije, ki so za neposredno vključevanje na voljo samim študentom. Razmišlja tudi o tem, da bi skupščina dobila večjo vlogo znotraj organizacije, in se sprašuje o smiselnosti veta na sprejemanje vseh odločitev znotraj organizacije. Nujno se ji zdi dvigniti javno podobo ŠOS-a, ki da ni vedno najsijajnejša ali najbolje izkoriščena: "Študentje zelo radi hodijo v K4 - kdo pa dejansko ve, da spada pod ljubljanski ŠOU ? Razmišljala sem - morda o neki spletni strani, kjer bodo lahko tudi študentje izrazili svoja mnenja... Pa tega ne vidim kot neko forumsko varianto ... No, o tem moram še razmisliti in razviti idejo."

Skupaj s prijaznim in konstruktivnim Denisom sva iz nje zaman skušala zvleči odločnejše stališče do vlade - mimo tega, da je na zadnjih volitvah kljub temu, da se jih je aktivno udeležila, ni volila. Vsekakor upa, da se bo uresničila izjava Janeza Janše o tem, da bo Slovenija postala svetilnik enaindvajsetega stoletja. Podvig se ji ne zdi nerealen, prav tako ne časovni okvir. Če se bomo zadeve res lotili na pravi način, nam lahko po njenem uspe v petnajstih letih. "Predvsem prihodnosti Slovenije ne vidim kot prihodnost neke industrijske države. Mislim, da je lahko naša tržna niša znanje - ne pa neko rudarstvo ali kaj takega, česar sploh nimamo. Znanje in naravne lepote, ki jih kot vsak priden in zaveden turistični delavec seveda moram zagovarjati!"

Kar se tiče napovedanih vladnih reform: "Reforme so - kot vse reforme - sigurno udarne, niso pa vse dobre. Recimo včerajšnja verska razprava v parlamentu mi zagotovo ni bila všeč ... Nisem bila sicer prisotna, a se mi zdi verstvo res nekaj ... tako zelo osebnega in individualnega. Vsak verjame v nekaj - tudi če ne verjame v neke institucionalizirane verske nauke, gotovo verjame v nekaj ... in ne zdi se mi prav, da so na ta račun obdavčeni samo tisti, ki verujejo na bolj tak klasičen tradicionalen način."

Tukaj je prišlo očitno do manjšega nesporazuma, saj so v parlamentu prejšnji dan v drugo obravnavali novi zakon o verskih skupnosti, ki mu po nobeni interpretaciji niti na kraj pameti ne pade, da bi kakorkoli dodatno obdavčil tradicionaliste. Ker je Saša punca, ki informacijo, preden ji zaupa, hvalevredno rada preveri na več koncih, je po najinih tovrstnih zagotovilih poklicala še v bazo na ŠOS, kjer so najino verzijo bolj ali manj približno potrdili, tako da se je na koncu opravičila, da je moralo očitno priti do kratkega stika. Je pa, neomajna, kojci dodala, da morata biti cerkev in država ločeni, in sicer "v smislu, da se lahko vsak odloči za svojo vero". Obenem se ji zdi prav, da država plačuje prispevke duhovnikom, saj je tudi to poklic kot vsak drugi. Na najin pomislek, da obstaja cela vrsta poklicev - na primer prodajni tehnik v Kompasu - ki so povsem koristni in plemeniti poklici, pa se jih ne zdi državi vredno prav nič subvencionirati, se je po kratkem premisleku strinjala, da to tudi drži.

Ker sva ubogo punco, za katero je bil že dolg dan sestankovanja, mučila že precej dalj, kot smo prvotno načrtovali, sva za konec izstrelila le še par hitrih osnovnih dilem, ki naj bi nakazale posameznikove osebne koordinate na političnem zemljevidu. Kot že rečeno, brez pridržkov podpira tako homoseksualne poroke kot posvojitve, poleg tega v ničemer ne nasprotuje gradnji islamskega verskega središča v Ljubljani. Kar se tiče legalizacije mehkih drog, bi se težko odločila: iz radovednosti je sicer že poskusila travo, a je tudi ostalo zgolj pri bežnem poskusu, saj ni nikoli čutila potrebe ali v takem početju videla smisla. Če bi se morala, bi se odločila, da je bolje tako, kot je - da so torej nelegalne in kot take vseeno malo težje dostopne potencialnim najmlajšim odjemalcem. Glede izbrisanih: "Nimam zares stališča ... se pa načeloma strinjam, da imajo ljudje pravico biti zapisani." Legalizacija prostitucije: ja, vendar z ustreznim zdravstvenim nadzorom. Ali bo imela uvedba evra pozitivne ali negativne učinke na življenjski položaj slovenskega študenta? "Dobro vprašanje. Vsaka taka sprememba ima verjetno tako pozitivne kot negativne posledice ... v tem trenutku se ne bi mogla odločiti ne za belo ne za črno varianto ... Bo pa imela uvedba v vsakem primeru velike posledice." NATO? "Dejstvo je, da v NATU smo. Načeloma se mi to zdi v redu - dokler ne bodo naši vojaki umirali v vojnah, ki nimajo smisla."

V enoletnem mandatu ji bosta prioriteti socialni položaj in kakovost višjega šolstva.