365 dni za roman

Dvaindvajsetletni Novomeščan je postal v zelo kratkem času medijsko prepoznaven kot Prvo Mlado Literarno Lice države - in to najbrž vseeno ne samo zato, ker bi imelo 98 odstotkov Slovenk in Slovencev strašne težave z navajanjem Drugega Mladega Literarnega Lica v vrsti. Nejc je nase prvič opozoril z zelo toplo sprejeto zbirko Vevericam nič ne uide, ki jo je napisal med impresivnim šestnajstim in osemnajstim letom starosti, nakar je v enem samem letu sproduciral romaneskni prvenec Camera obscura, ki si je prislužil prestižno nominacijo za kresnika. Po svoje je še dobro, da ga ni dobil - saj bi mlademu ustvarjalcu po prvem poskusu v tem primeru ne ostalo nič, kamor bi oči lahko uprl navzgor. Veverice so namreč uplenile tako fabulo, Dnevnikovo nagrado za zbirko kratkih zgodb, kot zlato ptico, nagrado Liberalne akademije za posebne dosežke.

V živo je študent tretjega letnika režije na AGRFT natanko takšen, kakršen bi fant moral biti - pameten, prijazen, razgledan in vesel, s plastenko vode in 600 strani debelo angleško fantazijsko buklo v nahrbtniku. Vmes, ko se gre barbarski spraševalec od časa do časa olajšat med blokovsko grmičevje, spraševanec na klopci v parku navdušeno odpira boosterje magicovske Desete edicije, ki jih je bil pravkar kupil - in slavi svojo srečno roko pri nakupu. Med pogovorom večkrat naredi grimaso, ko mu je kot piscu-od-glave-do-peta takoj jasno, da pravkar izrečeni citat na tiskani strani ne bo imel takega učinka, kot je bilo načrtovano v glavi. Na svojo generacijo ima jasno zarisane poglede - a mu ni odveč postavljati vprašanj in dopustiti nasprotnemu mnenju enake teže kot svojemu. Na živce mu gre samo točno tisti stavek, ki ga je včasih najtežje ne izreči ("No, pa saj si še vendar tako mlad!"), ker se je v zadnjih letih nažrl, kot pravi, "kletke, v kateri nihče pod petintridesetim sploh NE MORE biti zares relevanten".

Samega sebe opiše kot nekoga, ki ves čas rad kaj raziskuje - in ker ni bil nikoli kaj prida za naravoslovje, se je pač vrgel v umetnost. "V meni se stalno bije neka dvojnost. Po eni strani sem totalen geek, ki ga fascinirajo virtualni svetovi, po drugi pa sem izrazito družabno bitje, ki se rado opija. Vedno pa je bila zame na prvem mestu umetnost." Osnovne šole se spominja predvsem po tem, da je knjižnici zmanjkalo neprebranih knjig, v srednji šoli pa se je dokončno in za vse življenje odločil, da je umetniško izražanje tisti najslajši eskapizem, od katerega ob koncu dneva celo nekaj ostane.

Na izrecno vprašanje mi odgovori, da ima z glavnim likom Camere obscure zelo malo skupnega - morda se prekrivata v kakih desetih odstotkih osebnosti, pa še to predvsem pri rečeh, za katere večina ljudi ne bi nikoli uganila. Nasploh je veliko njegovih bralcev prepričanih, da gre za pretežno osebnoizpovedno knjigo, a sploh ni tako: "Okolju, v katerem sem se gibal, sem ukradel par konkretnih reči: stanovanje blizu ceste in cimer s punco so povsem resnični - to, kar se potem zgodi, pa je stoodstotno izmišljeno." Ne, konkretni lik sovražnega in redko stuširanega bluzerja, ki fantazira o tem, da bi naročil karkoli iz TV-prodaje, samo zato, da bi se imel česa veseliti, mu osebno sploh ni všeč - a ga tudi ni ustvaril z namenom, da bi bil všečen. "Lahko bi rekel, da sem ga sestavil iz različnih kosov zelo različnih ljudi, predvsem iz reakcij sošolcev na selitev v veliko mesto. Ja, na ta način to vsekakor je moj osebni Frankenstein, ha ha."

365 dni za roman

Tudi sam zdaj živi v tem, khm, velikem mestu, in sicer v drobceni garsonjeri pri Drami. Lokacija mu pride zelo prav zaradi študija, še lepše pa je to, da po dveh letih zdaj živi sam in nima nobenih distrakcij pri ustvarjanju. Piše izključno zvečer - praviloma lahko začne šele, ko pade mrak. Ne gre za to, da še ne bi poskusil tudi popoldne - a takrat pravi, da piše slabše, in večino napisanega potem zbriše. "Zjutraj sem vedno prazen, in ker umetniki od fizičnega dela zvečer ponavadi nismo ravno tako izčrpani, da bi se lahko samo še zvalili v posteljo, takrat obračunavamo sami s sabo ob pomoči računalnika."

Redko se mu zgodi, da bi se usedel in ne bi bil zmožen pisati - take trenutke ponavadi izkoristi za popravke za nazaj, in s tem se mu skoraj vedno odpre tudi za naprej. Če mu ni, se raje sploh ne usede za računalnik. Po Cameri obscuri je, spet v pičlem letu dni, napisal in izdal še en roman, Sanjajo tisti, ki preveč spijo. Na vprašanje, ali se mu 365 dni vseeno ne zdi nekam malo za tako kompleksen in odgovoren projekt, kot je roman, se delno strinja. "Poglej, Camera je na nekaj mestih malce nemarna, in tega se zelo dobro zavedam - a kompletna razfukanost tako junaka kot scene, po kateri se giblje, daje tej nemarnosti vsaj alibi, če ne celo nekaj smisla!" Zdaj piše tretji roman - in tega bo pisal dalj, ker bodo zgodbo pripovedovali trije povsem različni liki, pa tudi daljša bo. Zato naj bi proces tokrat trajal leto in kakih osem mesecev.

Mladi pisatelj pravi, kot se za mlade pisatelje vsekakor tudi spodobi, da je na nekaterih področjih v življenju nasploh izrazito nemaren: "Prah, recimo, se mi nikoli ni zdel stvar, ki bi jo bilo treba brisati, temveč stvar, s katero bi se veljalo sprijazniti." V mislih si daje daleč največ opravka s snovjo, na katero se že itak najbolje spozna - torej s svojo generacijo. "To je generacija dobe egoizma. Naša svoboda zna biti zelo navidezna ali pa, morda bolje rečeno, ko je svobode preveč, jo nehaš ceniti. Ko nisi nikjer pritisnjen v kot, ko imaš odprte vse smeri, imaš res veliko možnosti, da kardinalno zatavaš. Vedno se najde kdo, ki je tam samo zato, da bi ti povedal: to je bilo že prehojeno, to je bilo že narejeno. Vsak upor se prej ali slej izjalovi, nikoli ne znamo iti do konca. S tem pa seveda ne želim reči, da potrebujem koga, ki bi me na silo nekam porival, ker takih reči res ne prenašam dobro."

Člani dobro obiskanega Jokerjevega foruma ga že vrsto let poznajo kot Kontejnerusa, ker se mu je takrat zdelo, da bi bil PearlJamFan vseeno malce prebutast nick. Svojčas je veliko igral igre - danes malo manj, čeprav so mu še vedno skrajno ljub zapik. Angleščine se je naučil iz starih žlahtnih Sierrinih pustolovščin, za katere mu je najbolj žal, da so kot žanr skoraj izumrle.

Kolikor jih ljubi, ga virtualni svetovi navdajajo s tesnobo. "Surfam pol ure, pa že nimam več kam iti! Morda zato, ker me noben link ne zna pripeljati na stran, ki ji v žargonu rečemo About: Blank ... Torej na prazno stran, ki je tam zato, da jo zapolniš ti sam." Na mojo opazko, da ni imela zaradi obstoječe tehnologije še nobena generacija na voljo niti pol toliko About: Blank strani kot njegova, se povsem strinja in doda, da je tragedija v tem, kako malo mladih to možnost tudi izkoristi. "Blogi so po mojem backfirali! Možnost izraza vsem, pa nobene kontrole kvalitete. Ker je problem, ko se pogooglaš in na prvem mestu med zadetki najdeš, kako te je nekdo skurcal brez argumentov in trohice predznanja, a njegovo mnenje kar nenadoma vseeno nekaj šteje ..."

Ko pravi, da je glede svoje generacije vseeno optimističen, ugotoviva, da s tem v bistvu misli, da jo ima rad. Kot se za to celo pokolenje tudi spodobi, je v svoji definiciji neskesano poln paradoksov: po eni strani ponosno pravi, da je za njegove vrstnike značilno trdo in ostro postavljanje po robu vsakemu totalitarizmu, po drugi pa vije roke ob ugotovitvi, da se danes stavkom, kot je Big Brother Is Watching You, čisto dobesedno ploska med reklamami. Drugače od marsikaterega sošolca, ki je začel presenetljivo veliko utehe črpati iz vzorcev in izdelkov prejšnjega tisočletja, se Nejc najraje prečiščuje skozi umetniško izražanje - in prav to mu daje moč, da se vsaj delno definira kot optimist, čeprav mu je prav dobro jasno, da so optimisti in tudi skrajni pesimisti predvsem ljudje absolutnih resnic ... Torej vse prepogosto bebčki.

Vprašanje, o čem razmišlja, kadar ne more spati, obrne na glavo - namreč da je takrat, kadar ne more spati, to vedno posledica vročičnega razmišljanja ... In to seveda o romanu, vedno o trenutnem romanu. Takrat pogosto vstane in začne delati zapiske za naprej, včasih v četrtsnu sam s sabo dela intervjuje, kjer je novinar bralec, ki ga je pisatelj ustvaril z namenom, da mu roman ne bi bil všeč.

Če bi moral navesti enega samega vzornika, bi bil to Stephen King - čeprav je tudi res, da postaja veliki Steve čedalje bolj stvar mitološke preteklosti, Nejc pa je začel z vedno večjim veseljem odkrivati še sijajnejše kolose, na primer Rushdieja, Marqueza in DeLilla. Na vprašanje o ne najbolje prikriti mizoginiji, ki pogosto butne iz Camere, se najprej le blago nasmehne, saj da ga je natanko istega obtožil njegov univerzitetni profesor za režijo, nakar se blago nasmehnem še jaz in odvrnem, da res ne sme dobiti zmotnega vtisa, da ga česarkoli obtožujem.

"Ne sovražim žensk," pojasni potem, ko si vzame minuto za urejanje misli, "hkrati pa mislim, da jih je emancipacija pripeljala do točke, ko so marsikaj obrnile v svojo škodo. Še vedno se z veseljem nastavljajo kot prvožogaški objekti poželenja - pretirano dostopne marionete klišejev, ki so emancipirane samo tam, kjer jim paše - in torej same naredijo marsikaj za obstoj prav teh groznih predznakov, ki se jih je emancipacija sploh spravila raztreščiti! Kar vidim, kaj bo zdaj prva kritika na to mojo izjavo - da na ženske gledam kot na inferiorni spol -, a to sploh ni res! Ker ravno zato, ker gledam nanje kot na POVSEM enakovreden spol, si dovolim tako kritiko izreči. Hkrati pa so moški vse bolj mamini sinčki, ki bi radi ohranili toplo zavetje doma in hkrati izkoriščali prednosti samskega življenja. Do žensk imajo izrazito podcenjevalen odnos ali pa jih kujejo v zvezde in od njih zahtevajo združevanje nemogočih lastnosti ter se ne zavedajo, da iščejo v njih nadomestke svoje nepopolne osebnosti in neuspešnosti v življenju."

O ljubezni blazno rad piše, hkrati pa zelo nerad takole kavarniško razglablja: "Morda zato, ker sem dal tega za zdaj skozi ravno nekje toliko kot povprečen slovenski študent, torej ne ravno veliko. Takole bom rekel: verjamem v ljubezen - ker če vanjo verjameta Houellebecq in Pero Lovšin, bo že nekaj na tem. Najboljše zgodbe so bile vedno fant-sreča-punco zgodbe." Na moje zbegano bolščanje, kje za vraga je našel Michela Houellebecqa obdolžiti, da verjame v ljubezen, mi ne zna sproducirati konkretnega odstavka ali poglavja, a ostaja trdno pri svojem, da je moč pri sovražnem francoskem gnomu to zaslutiti okrog robov, med vrsticami ... Da H., če nič drugega, vsaj dopušča možnost ljubezni. Da je možnost otoka možnost ljubezni.

Na začetek Camere je napopal disclaimer (Nič ni resnično. Vse je izmišljeno ...): pravi, da ne neposredno zaradi nedavnih krakhozijskih pravoznanskih sramot - čeprav se mu že ob sami omembi primera Pikalo ali Smolnikar ježi dlaka. "Pustimo to, da se nekdo odloči za tovrstno grotesko od tožbe - to so pač idioti, to tako pač je ... Ampak da gre na sodišču potem naprej ... Saj ni besed. Od vseh naših državnih sistemov imam v sodstvo itak celo manj zaupanja kot v druge."

Poleg pisatelja namerava postati v kratkem še režiser. V idealni situaciji bi snemal filme o odnosih, kjer mu ne bi bilo treba skrbeti, ali je igralec lačen ali ne: "Če bi mi uspelo najti svoj filmski jezik, ki bi bil kot recimo pankrt Mika Leigha in Stanleyja Kubricka, bi bilo prav fajn, ha ha." Prvi ga presune, drugi fascinira - njegov idealni film pa bi bil mešanica Secrets & Lies in The Shining. Problem je seveda v tem, da se je rodil v okolju, kjer ne obstajajo o 'idealni situaciji' niti govorice, in tega se zelo dobro zaveda: "Šokantno je, kako se zdaj bije politični boj na hrbtu slovenskega filma, ki je itak tako kljuse, da ga še pogledati ni vredno. Glavni problem je v tem, da se ustvarja, kot da se dvajseto stoletje sploh ne bi bilo zgodilo - to velja tudi za slovenski roman, za teater pa sploh ne. Teater je recimo prepoln revolucij zaradi revolucije in vse prevečkrat pozabi na igralca kot najpomembnejšo 'stvar' pri vsaki igrani zadevi."

Svoj prvi celovečerec bi rad posnel čim prej - in to čim bolj nizkoproračunsko, čim bolj v lastni režiji, čim bolj neodvisno od gnilih javnih struktur. "Dobro je to rekel Cvitkovič: bomo pa na mobitele snemali."

Za zdaj je v sklopu fakultete posnel kratki dokumentarec o notranjem svetu base jumperja, v postprodukciji pa je pravkar igrani kratki film Bordo rdeča - dramica o čem drugem kot o ljubezni! Zaveda se problematike majhnega trga jezika, v katerem ustvarja. Njegovi honorarji so se sicer začeli početverjati, a z nakupom jahte in udomačenega panterja na verigi bo moral vseeno še malce počakati. Za Veverice je dobil 50 tisoč tolarjev, za Camero 200, za Sanjajo tisti, ki preveč spijo 800. V Sloveniji obstaja recimo pet top pisateljev, ki lahko od svojega dela živijo - a ne ravno lagodno.

Zelo rad hodi ven, vendar v Ljubljani svojega placa ne najde. Orto bar se mu zdi tisto najmanjše zlo, nikjer pa ni tako lepo kot v novomeškem lokalu Patriot. V srednji šoli je bila to njegova dnevna soba, ki ga je naučila kaditi in piti kavo. Naseka se ga nekje dvakrat na mesec, ampak takrat orenk - drugače pa alkohola skoraj ne pije. Trava mu ni zares všeč, saj mu tako razburka domišljijo, da mu ni več prijetno. Masovnih spletnih FRP-jk se izogiba, ker se jih preveč boji. Trenutno najbolj uživa ob pisanju tretjega romana, čez počitnice pa skuša tudi malo več športati. "Hecno je, da lažje napišem kratko zgodbo kot grem lavfat v hosto, ampak telo je pri pisanju zelo pomembno: v bistvu je nujno zlo pri ohranjanju psihične kondicije." Njegov glavni kratkoročni cilj je uživati v tem ležernem letnem času, iz katerega je moč kljub vročini in sivi teži pisateljeve optike ogromno potegniti.