Noč kokošje smrti

Slovenski film je v riti. Slovenski film je tako globoko v riti, da bo v kratkem pokukal ven na samem začetku prebavnega trakta. Slovenski režiserji, ki se imajo za najboljše na svetu in bi jih v povsod drugje po svetu najverjetneje plačali v zlatu, bodo prej dočakali hollywoodski rimejk svojega minulega dela kot pa prgišče drobiža v višini dveh do treh milijonov evrov iz prisilnega davkoplačevalskega kluba oboževalcev, ki bi jim v nacionalnem interesu omogočil snemanje angažirane avtorske uspešnice za deset do dvanajst gledalcev na svečani premieri.

Filmski skladovniki, sami potrjeni cinefili z enciklopedičnim znanjem s področja devete umetnosti, ki z denarjem iz prisilnega davkoplačevalskega kluba oboževalcev razpolagajo, so zaradi skrbi za usodo slovenskega filma popolnoma razrvani, ponoči ne spijo, njihovo družinsko življenje je na psu, pes pa v depresiji, in duševne bolečine, ki jih doživljajo ob razdeljevanju sanacijskih sredstev po alanfordovskem ključu `eden tebi, eden meni, eden tebi, dva meni, eden tebi, tri meni', presegajo meje človeških zmogljivosti.

Vse to se razumljivo odraža na prebivalstvu, končnem uporabniku, za čigar blagor se tako prvi kot slednji požrtvovalno prebijajo skozi trnje paragrafov, uredb in zakonov, potijo težke srage in hodijo ta križev pot. Slovenski mali človek oziroma ciljni odjemalec avtorske poetike slovenskega filma, ki slovensko deveto umetnost iz naslova osebnega dohodka finančno podpira zato, da bo dolgo živel in mu bo lepo na zemlji, je zaradi nenadejano zmanjšanega odmerka cinefilskih dobrot v domačem jeziku pričakovano dezorientiran, duhovno podhranjen in neuravnotežen, saj so že klasiki marksizma ugotovili, da posameznik brez kulturne nadgradnje - in film je zapovrh še najbolj množična oblika kulture - ne more polno funkcionirati in politično rezonirati. Evo, podpora največji slovenski koalicijski stranki je že začela usihati, rezultati anket kličejo na alarm in nekaj bo treba storiti.

Organizatorji letošnjega Grossmanovega festivala filma in vina, ki se niti med postavljanjem tretje izdaje še niso vprašali, kaj lahko država stori zanje, marveč so se raje vprašali, kaj lahko oni storijo za državo, so v daljavi videli svetlobo na koncu tunela. S solzami v očeh in zavedajoč se kompleksnosti nastale tromatične ... ee, travmatične situacije so šli po svojih najboljših močeh rešitvi naproti in v Ljutomer pripeljali človeka, ki pozna odgovore na vsa filmska vprašanja. Še več, v Ljutomer so pripeljali producenta, ki pozna tudi odgovore na tista filmska vprašanja, ki sploh še niso bila zastavljena. Scenarista, ki z vsako filmsko predlogo pove več, kot se skriva v stavku “Arivederči, Mars”, ki ga v Vdovstvu Karoline Žašler izreče Polde Bibič. Režiserja, ki je finančno in psihično preživel snemanje vsakega filma doslej in pri tem še patentiral zabavo v ZAjeBAVAnju. Teoretika, ki o snemanju svojih filmov predava dlje, kot traja snemanje teh filmov. In vizionarja, ki si je za evropsko premiero svojega najnovejšega filma Poultrygeist: Noč kokošje smrti, družbenokritičnega avtorskega muzikala z elementi groze, gorja in gravža ter ekološke zavesti, izbral edino državo daleč naokoli, ki ima obliko kokoši.

Morilski kondom

Gost: “Lahko vprašam, kaj so te izboklinice na piščančjem mesu?”

Gostinec: “To so ... ee, vrečke z novim ojačevalcem okusa.”

Ampak komu mar perutnina v Poultrygeistu. Tu so ljudje, nov okus belega mesa. Razen če niste Afroameričan, potem je to temno meso. Hm, če ste iz Azije, gre za rumeno meso ... Če pa ste ameriški staroselec, potem govorimo o rdečem mesu. In tako naprej. Stvar je kompleksna, kajti režiser Noči kokošje smrti, filma, v katerem imajo vsi markantnejši protagonisti imena po hitri hrani ali po verigah restavracij, ki strežejo hitro hrano, je Lloyd Kaufman. Med igralsko zasedbo, obsežnejšo od spiska oseb, ki so se pokazali v trilogiji Pirati s Karibov, bo urno oko ujelo oba kreatorja South Parka, Lemmyja iz Motorheadov in seveda nepogrešljivo porno legendo Rona Jeremyja. “Poultrygeist bi moral imeti podnaslov Lahko noč in kokodak, pa se je pojavil nek George Clooney in mi ukradel idejo ter posnel film z naslovom Lahko noč in srečno,” razlaga Kaufman visoki koncept nizkoproračunskega Poultrygeista, ki je bil posnet za slabega pol milijona dolarjev, kar za Kaufmanovo produkcijsko hišo Troma Entertainment Inc. pomeni že srhljivo velik denar.

Noč kokošje smrti je zgodba o restavraciji hitre hrane American Chicken Bunker, ki jo postavijo na starem indijanskem pokopališču, kjer so še do nedavna odlagali jedrske odpadke, kar ima dolgoročno gledano nepredstavljive posledice v obliki zombificiranih konzumentov, transformiranih v groteskne krvožejne kure orjaških propocev. Jep, hitra hrana še nikoli ni bila tako nevarna. Mimogrede, kaj so prevladujoče značilnosti filmov, posnetih po Shakespearu? Filmi po Shakespearu so čudovito producirani, čudovito režirani, čudovito odigrani in pošastno dolgočasni. Dobro, to je veljalo do leta 1996, ko je Lloyd Kaufman posnel Tromeo & Julija, ki se šlepa na Velikega barda, čeprav naj bi šlo v resnici za zgodbo o Frideriku Celjskem in Veroniki Deseniški. To je namreč šekspirjanski film, ki je pošastno produciran, pošastno režiran in pošastno odigran, vendar čudovito zabaven. Prebadanje teles, sprevržen seks, sekanje udov, zombiji, polmetrski stvor v obliki penisa - vse, kar je Shakespeara naredilo velikega. V enem samem filmu! Mimogrede, kaj naj človek počne v New Yorku, če je osamljen in nima tiča? Odgovor prinaša Morilski kondom. Pač odgovor na to, zakaj tip nima tiča. Odgriznil mu ga je mutirani zobati kondom. Evro mojstrovina iz Tromine mednarodne produkcije, posneta po motivih gejevskega stripa Konrad & Paul. Spohani zombiji iz leta 2005 se spustijo v pekel droge in prek ministrstva za zdravje v Tromavillu opozarjajo: ne kadite trave, še posebej, če je radioaktivna, saj boste med nezaželenimi stranskimi učinki začutili tudi neubranljiv apetit po človeškem mesu. Vprašanje, brez katerega si je nemogoče zamisliti odraščanje in normalen psihofizičen razvoj, je: “Babica, zakaj imaš tako velike oči?” Pa ušesa, nos, usta ... Predvsem usta. Kultni nizkoproračunski šoker Stekle babice (ne, nikamor niso stekle, slučajno so fasale steklino) se zelo eksplicitno osredotoča na priljubljeno frazo imeti nekoga tako rad, da bi ga pojedel.

Seveda je to le prgišče biserov iz Trominega smetišča ... khm, skladišča s sedežem v New Yorku (oziroma Noo Yawku), ki vsebuje več kot dvesto različnih naslovov, njegov ključar pa je prav Lloyd Kaufman osebno. Ob tem je treba vedeti, da Lloyd Kaufman v rangu newyorških cinefilskih znamenitosti sodi ob bok Martinu Scorseseju in Woodyju Allenu. “Že 33 let smo majhen neodvisen studio na robu morilskega filmskega establišmenta,” razlaga Kaufman. “Ne produciramo samo svojih filmov, temveč financiramo in distribuiramo tudi tuje filme, ki so nedvomno zanimivi in drugje ne bi dobili priložnosti.” Ha, slovenski filmi so taki, boste rekli. Že, toda kje so joškarjenje, radioaktivni mutanti, nesmiselno nasilje, študentski seks, polmetrske pošasti v obliki penisa, pomanjkljivo oblečena dekleta, histerično vreščanje in podobna družbeno kritična ter ekološko ozaveščena naravnanost? Vidite, preprosto nismo konkurenčni. Zato organizacijski komite Grossmannovega festivala filma in vina že tretje leto zapored opozarja, da je žanrski film po svoji eksploatacijski naravi idealen za območje domače filmske produkcije, ki se zaradi geografske omejenosti nikoli ne bo mogla otresti nizkoproračunskega predznaka. Za tiste, ki ne vejo, kdo je bil dr. Karol Grossmann, povejmo, da gre za pionirja slovenskega filma, drznega ljubitelja fotografije in gibljivih slik, pripravljenega na eksperimentiranje s takratnimi novimi tehnologijami. Grossmann je sicer začel tako, da je posnel odhod množic od maše, Kaufman pa s celovečernim filmom, ki ne prikazuje nič drugega kot džoging primerno obdarjene punčare v toplesu.

Slovenska matica

Vendar pa ni vse Troma, kar se sveti, opozarja Kaufman in obenem svari pred cenenimi ponaredki. “Da bi posneli film v skladu s Trominimi visokimi produkcijskimi standardi, ni dovolj to, da v gozd naženete gručo deklet v bikinkah in jih predhodno polijete s kečapom. V Trominih filmih skromni kostumi na ženskih likih funkcionirajo kot simbol vse manjših naravnih zemeljskih bogastev, s katerimi še lahko razpolagamo,” utemeljuje angažirani potencial filmov iz produkcije Troma Entertainment Inc., podjetja, ki sta ga Lloyd Kaufman in Michael Herz ustanovila leta 1974, od takrat dalje pa je produciralo, financiralo ali distribuiralo več kot tisoč nizkobudžetnih filmov vseh žanrov in z vseh koncev zemeljske oble, med katerimi sta se finančno in kritiško najbolje odrezali filmski nadaljevanki o Toksičnem maščevalcu (piflar pade v sod z radioaktivnimi odpadki in mutira v deformiranega zelenega orjaka z mehkim srcem in poudarjenim ekološkim čutom) ter Gimnazijcih atomskih ravnic (radioaktivne snovi, ki puščajo iz jedrske elektrarne v Tromavillu, se stekajo v bližnjo gimnazijo, kar povzroči mutacije, nasilje in kartonaste specialne efekte epskih dimenzij), ki smo jih leta 1992 videli tudi pri nas. V bistvu je šlo za film, s katerim se je kao pornografski kino Sloga z blazno tromatičnim žurom prekvalificiral v žanrski kino Dvor. Najdražji projekt v Tromini produkciji je bil akcijski spektakel Tromina vojna iz leta 1988, s proračunom bajnih pet milijonov dolarjev, ki poleg raznovrstnih političnih nekorektnosti v zgodbo vpleta še joške, riti, seks, lezbijke v akciji, streljanje, seks, kri, eksplozije, seks, kri, streljanje, seks, bruhanje, pretepanje z odtrganimi udi, seks, streljanje in predvsem kri ter seks. S Tromo so pilile obrt mnoge kultne figure filmskega šovbiznisa, denimo kreatorja South Parka Trey Parker in Matt Stone. Pri Tromi so svoje kariere zagrevali oskarjevci kot Kevin Costner, David Strathairn, Marisa Tomei in Oliver Stone. Njegova mama in mama Lloyda Kaufmana sta bili od nekdaj dobri prijateljici. Da o Jamesu Bondu III., režiserju filma Def By Temptation, ki ga je oskarjevska akademija po krivici spregledala, bržčas zato, ker je temnopolt, niti ne govorimo.

Da bi filme iz Tromine produkcije lažje ločili od hollywoodskih blockbusterjev, je Lloyd Kaufman zasnoval enodnevni osemurni intenzivni seminar z vizualnimi pripomočki, ki pokriva vse korake produkcije filma in nosi zgovoren naslov Posnemi že ta klinčev film! (Make Your Own Damn Movie! Master Class). Kaufman s seminarjem potuje po cinefilskih deželah - kakopak ob predhodnem povabilu -, življenjsko pomembne lekcije pa so v glavnem namenjene tistim nadobudnim filmarjem, ki za debitantski projekt z delovnim naslovom v slogu Pirati iz krvavega hostla: Legenda o gospodarju prstanov s Titanika ne najdejo ne filmskega sklada ne hollywoodskega studia, ki bi njihovo umetniško vizijo nemudoma podprl z dvesto milijoni dolarjev. Takih filmarjev je v Sloveniji veliko. Resda so naslovi njihovih projektov malenkost butasti, na primer Ljubljana, Estrelita, Inštalacija ljubezni, L kot ljubezen, Pokrajina št.2 ali Mokuš, so pa zato njihove umetniške vizije in avtorski apetiti toliko kompleksnejši.

Kaufmanovega osemurnega predavanja s projekcijami ključnih momentov iz Tromine produkcije se je minulo sredo v Ljutomeru udeležilo število slušateljev, ki je za spoznanje manjše od števila gledalcev, ki so si v Sloveniji ogledali Titanik, po drugi strani pa krepko višje od povprečnega števila tistih, ki so si na posamezni projekciji v kinu Dvor ogledali za slovensko kulturno zakladnico nepogrešljiv film Pesnikov portret z dvojnikom, pitja in popevanja polno biografijo Franceta Prešerna, podprto s pol milijarde nekdanjih slovenskih tolarjev. Ne preseneča torej, da je letošnjega Grossmanna otvoril prav Franci Slak. No, sedeži, rezervirani za ministra Vaska Simonitija, diktatorja ... ehm, direktorja direktorata za medije Igorja Prodnika in prvega skladovnika Denisa Miklavčiča, so ostali nezasedeni, tako kot tisti za slovenske filmarje, ki prijavljajo butaste naslove in se jim zato občasno trga film. Po nepreverjenih informacijah naj bi bil na seminar vabljen tudi literarni guru Drago Jančar, s katerim naj bi se tečajniki in filmarji pogovorili o avtorskih pravicah glede uporabe imena Slovenska matica za morebiten naslov filma, ki bi po vzoru uspešnic Angleški pacient, Ruska hiša, Kitajski sindrom, Francoski poljub, Italijanska misija, Grške smokvice in Ameriški bukkake v filmsko zgodovino vtisnil prepoznavni nacionalni pečat. Slovenska matica kot del kovinskega vijaka, se razume, saj naj bi šlo za nekakšno angažirano kombinacijo grobosti iz trilogije Žaga ter lirike iz Društva mrtvih pesnikov.

“Obscenost? Kakšna obscenost? Obscenost niso filmi iz Tromine produkcije, obscenost so visokoproračunski izdelki velikih hollywoodskih studiev, ki načrtno pohabljajo produkcijo neodvisnih studiev,” je prepričan Kaufman. “S prvim Batmanom, v katerem je nastopil Jack Nicholson, se je pričel studijski nadzor misli bodočih gledalcev. Warner je s poplavo promocijskih izdelkov in propagandno mašinerijo publiki dobesedno spral možgane. Ljudi niso zgolj `prepričali', naj tečejo v kino gledat Batmana, ljudi so vnaprej prepričali, da jim bo Batman všeč, in ljudje so po odhodu iz kina tako tudi mislili. Priznajmo si, Batman je bil čisto sranje, z izjemo Jacka Nicholsona, ki je bil dober, toda predstavljajte si, kako bi se odrezal šele v Trominih filmih.” Skratka, veliki studii so šli s forsiranjem politične korektnosti tako daleč, da deluješ malodane kot kriminalec, če javno zapišeš, da ti neka visokoproračunska globalna megauspešnica tipa Harry Potter ni všeč. Kdo ve, mora nas bodo nekoč lahko celo tožili zaradi podobnih individualnih `ekscesov', ki so v neskladju z interesi korporacij.

Za konec pa še oglasni blok: če ste zamudili zanimivo, poučno in nadvse kompleksno predavanje Lloyda Kaufmana z naslovom Make Your Own Damn Movie! v Ljutomeru, lahko zdaj njegovo enciklopedično znanje in vedenje naročite prek Amazona tudi na dom. Za okroglih 50 dolarjev dobite tromatično ličen boks s petimi devedeji v skupnem trajanju 12 ur. Vidite, ste že prihranili. Predavanje v Ljutomeru je trajalo štiri ure manj. Ne oklevajte, pokličite zdaj!