Zdrav razum, severovzhod

"Nekateri turisti seveda uživajo v tem, da svoj nos tlačijo tja, kamor najmanj spada, pod pretvezo, da raziskujejo turistično neuhojene poti," pravi Gregor Födransperg, za prijatelje Fedr, v svoji zadnji knjigi. In nadaljuje: "Taisti ljudje so ponavadi tudi zelo obremenjeni s tem, da si rečejo popotniki, in poudarjajo, da niso turisti. Zdi se mi, da moraš pri turizmu, tako kot pri vseh drugih stvareh, uporabljati zdrav razum." Na šestmesečni kolesarski odisejadi po Afriki so se mu pripetile tele reči: 'trume komarjev', neoborožen rop, 'gaganje od vročine' in noči, ko je bilo v šotoru fizično nemogoče zbrisati ves pot s sebe, driska, celi dnevi obraz kot 'smirkov papir' bičajočega vetra, celi tedni makaronov s plinskega gorilnika, nasaditev očesa na trd list okrasne rastline, da vso noč ni mogel spati in je potem naokoli hodil kot Kiklop, dehidracija kot povsem konkretno klinično stanje, napol utopitev na divji brzici Zambezija, tropska vročica, en tak orenk poskus oboroženega ropa in, nikar ne pozabimo, kamenjanje, ki si ga je privoščila eskadrilja potepuških pavijanov. Kako se torej znebiti misli, da bi človek, če bi se res spravil aplicirati v knjigi tako lepo oglaševani 'zdravi razum', stokrat raje ostal doma in nabijal Oblivion?

No, na takšna jetična pleteničenja bledikavega zapečkarja zadnji v vrsti zagorelih kolosov slovenskega popotništva, čigar meča so obilna kot mutirane melone, samo strpno hehetne in odvrne: "No, vse to so pač stvari, ki jih moraš plačati, da kaj doživiš. Taka je cena tega, če hočeš Afriko doživeti s kolesom - in to je vsekakor eden najboljših načinov, kako jo doživeti. Tam večina ljudi itak sploh ne razmišlja o avtomobilu - in ker jih ima veliko kolesa, se jim tako najbolj neposredno približaš, namesto da jim od časa do časa pomahaš skozi okno toyote. Izkušnje odtehtajo vse - slabo sčasoma zbledi, ostane pa ti bogastvo doživetij, o kakršnih lahko doma samo bereš."

Gregor Födransperg Fedr je star 35 let in Kolo, severovzhod s podnaslovom Kolesarsko potepanje po Afriki, od Rta dobre nade do Kilimandžara ni njegova prva knjiga - še manj je bilo to njegovo prvo potovanje! Na prve daljše ture se je odpravil že v osnovni šoli, ko ga je s sabo dvakrat za ves teden vzel družinski prijatelj kamiondžija, prvič v Anglijo in drugič na Švedsko. Starši so ga v šoli z veseljem opravičili, saj so vedeli, da si bo s tem koristil neprimerno bolj kot še z enim tednom natančnega piflanja prebavnega sistema paramecija, in res: obe turi sta mu ostali v spominu kot magičen kolaž parkirišč in fliperjev, redkobesedne vožnje ter pisanih izrazov na obrazih raznih attendantov, ko jih je kratkohlačnik spraševal, kje točno imajo "Dabl-ju Si".

Nikoli v službo

V srednji šoli je šel dvakrat okrog z interrailom ter nahrbtnikovat v Grčijo, nakar se je pred JNA v najburnejših časih rešil na mednarodno fakulteto za menedžment, katere prvi letnik je naredil na Dunaju, drugega v Saint Louisu, tretjega v nizozemskem Leidnu in četrtega v Londonu. To, da je štiri letnike naredil v štirih različnih državah, mu ni preprečilo, da se ne bi med drugim v tem času s katrco odpeljal od Ljubljane do Portugalske in nazaj, s fordom escortom prekrižaril vse Amerike in s kolesom čez Alpe skočil od Ljubljane do Londona.

V britanski prestolnici je potem ostal kar pet let. Najprej je prek agencij pomival posodo, dokler se ni usmeril v računalništvo in si našel krasno službico za Channel Four ... A Fedr očitno ne bi bil Fedr, če je ne bi postavil na hladno, da se je lahko odpravil na enoletno pot okrog sveta. Za financiranje te sta z ženo Angležinjo v treh letih namensko privarčevala okrog deset tisoč funtov, ki bi ju lahko nemara bolje namenila za kakšno top zakonsko svetovalnico, saj sta se med potjo v Gvatemali tudi dokončno razšla in potem ločila. Fedr je v Gvatemali ostal osem mesecev in vodil trekinge: to je bil mejnik, od katerega naprej ni šel nikoli več niti za en sam dan v kakršnokoli službo.

Po vrnitvi v Karantanijo je zbral sredstva, da je lahko šel peš čez Ameriko. Pot od mehiške do kanadske meje je bila dolga 4220 kilometrov, kar je, reci in piši, natanko sto maratonov. Hodil je pet mesecev in deset dni, neobvezno in prijazno mišljeno vzporednico s Forrestom Gumpom pa še potencira to, da se tudi Fedr ves ta čas ni ne strigel ne bril. To je bila pot, na kateri se je naučil marsikaj: za začetek se je naučil par osnovnih izhodišč o bistveno pretežki prtljagi, naučil si je potrebščine vnaprej pošiljati po pošti v poštne predale po strateško izbranih vukojebinah, predvsem pa se je naučil hrano s sistemom protiuteži po drevesih skrivati pred medvedi. Neko noč mu je v parku Yosemite črna mrcina recimo brskala po rukzaku, ki je ležal le nekaj metrov od ležišča. Ker se (za peš popotnika po ameriški divjini morda nekoliko problematično) na splošno boji gozda ponoči - v somraku se mu od časa do časa zazdi, da je tamle za tisto praprotjo pravkar uzrl obrise kakega škrateljca -, je vedno hodil spat pred temo. Čeprav ga to vpraša veliko ljudi, tipičnih ameriških deliverance lunijev med potovanjem ni srečal veliko, saj je hodil predvsem po samotni divjini -daleč največ lunijev pa v Ameriki menda srečaš na Greyhoundovih busih.

Leta 2001 je prišel nazaj in zbral fond za enoletno kolesarjenje okrog Sredozemskega morja, o katerem je nastala knjiga Kilometri Sredozemlja 8182,3 km, ki jo je kolega Nežmah ob izidu označil za "himno potepuštvu". V smeri urnega kazalca je naš popotnik prišel do Sicilije, kjer je vanj s polno hitrostjo treščil avto od sonca zaslepljene italijanske gospodične, vmes pa je v Siriji spoznal svojo zdajšnjo punco iz Gorenjske in se takole mimogrede na Sinaju po naključju sešel še z bratrancem, ki ga ni videl že dvajset let. Na tej turi se je odločil, da je Sirija njegova najljubša država na vsem svetu: "Ljudje so totalno prijazni, hkrati pa še nimajo dovolj turizma, da bi turisti njihovo prijaznost začeli izkoriščati do stopnje, ko bi prebivalci morali postati bolj cinični." Poleg punce je na poti skorajda dobil še kužka - a je mladiček, ki ga je našel sredi totalne puščave, naredil kardinalno napako, da je skočil iz torbe ravno v trenutku, ko je Fedra na kolesu ganjalo šest divjih pastirskih psov. O pištoli kot o stalnem potovalnem pripomočku pravi, da je že večkrat razmišljal, a bi imel zaradi tega žal vseeno preveč težav na mejah.

Afriška epopeja

Po sicilijanskem tresku je bil sicer štirinajst dni v šoku - čelada je razpadla na prafaktorje, sam pa jo je odnesel le s poškodovano ramo in tridnevnim pretresom možganov - a ga ni zato Afrika nič manj mikala. Že med epopejo po Sredozemlju ga je večkrat zaskelelo, da bi preprosto zavil malo tja dol do Sudana, a se je vedno znova zbral in ohranil disciplino ter se držal načrta. Črna celina si, konec koncev, vseeno zasluži čisto svoje popotovanje!

Pot po Afriki je bila pol krajša, a vseeno dražja od tiste po Sredozemlju - in to čeprav je po Sredozemlju ogromno vložil v vizume in imel za povrh še grozno smolo, da mu je veliko proračuna požrl nenaden padec vrednosti dolarja zaradi iraške vojne. V Afriki je imel budžet okrog petnajst evrov na dan (to se, ker naj bi cifra krila tudi vsa prenočišča, sliši grozno malo - pa spet nekoliko več, ko pomislimo, da hard-core vandrovec večino časa tako ali tako spi na prostem). Več kot pol je zapravil že v prvi etapi, na poti čez Južno Afriko. Tam so cene namreč v dveh letih poskočile kar za sto odstotkov, poleg tega imajo skoraj čisto vse, kar je sploh lahko, zabarikadirano za bodečo žico. "Kompletna država je zagrajena. Dejansko se pelješ ure in ure, pa vidiš na obeh straneh ceste samo žico. Sosednji Lesoto ima recimo prav zaradi tega uradni turistični slogan A LAND WITHOUT FENCES, torej dežela brez ograj. Kar se sliši morda samo po sebi butasto, ampak v kontekstu je pa kar na mestu."

Več kot pol denarja je Gregor zapravil v Južni Afriki, čeprav ni od luksuza videl niti l-jeve špičke: še več, ko sem bral njegovo knjigo, se mi je prav milo storilo ob tem, kako je šparovni slovenski popotnik iskal čim bolj ekonomično možnost za potapljanje z velikimi belimi morskimi psi, saj se mu je 150 evrov za uradno klasično storitev sprva zdelo bistveno preveč. Sicer sem tudi sam patološko šparoven fant, a če obstaja reč, v katero bi se mi zdelo pametno vložiti težko prigarana sredstva, bi bila to verjetno zagotovitev, da me med orjaške morske ubijalske mašine v šklepetajoči kletki ne bi spuščala ravno južnoafriška različica Otta Grunfa. Tudi Gregor je nazadnje prišel k pameti in se z velikim belim iz oči v oči v podhladitev tvegajoči vodi pogovarjal v najbolj klasični možni režiji. Ter bil zaradi tega toliko bolj vesel, ko se je najmogočnejši izmed videnih primerkov z vso težo zabil v kletko, pa je ta vseeno zdržala.

Za titansko ajkulo je zapisal, da ga je na tri decimetre gledala s svojim "majhnim, zloveščim, a inteligentnim očesom", a to vendarle ni bila najbolj strašljiva pustolovščina na odpravi. Pravzaprav tudi druga najbolj strašljiva ne. Druga najbolj strašljiva je bila, ko je bungee-skočil z več kot dvestometrskega mostu. Stran 63: "Groza, padec je bil nepopisna groza. Padal sem in padal. Muka, ki je ne bi privoščil najhujšemu sovražniku." Najbolj pa ga je bilo v šestih mesecih (pravzaprav najbolj v vsem življenju) strah med poskusom oboroženega ropa. Izkušnja je bila zanj tako travmatična, da je v knjigi opisana samo z dvostranskim stripom, ob katerem dobi bralec morda celo nekakšen surrealističen vtis ..., a je bila zadeva res zelo konkretna.

Ko sta črna možaka, ki sta njemu in dekletu Moniki (s katero se je sešel nekje sredi poti) dalj časa sledila peš, izvlekla mačeto ter se pognala v šprint, je Fedra butnil konstruktivni adrenalin. Ker sta z Moniko ravno grizla v prehud klanec, da bi bilo mogoče pobegniti, je raje krčevito zabremzal, iz prikolice pograbil prav za take neprilike namenjen kol in se bojevito tuleč pognal naravnost na zlikovca. S tem ju je sicer začasno preplašil, a sta se vrnila s kamni, ter ju začela lučati v popotnika. Monika je hitro skočila dol v obcestni jarek in Gregorju podajala skale, da jih je lahko metal nazaj, in tako so imeli sredi razbeljene ceste en tak zoprn impasse, ki se je presekal šele, ko je po cesti pripeljal minibus. Če ne bi ohranil prisebnosti (in če ne bi bil en tak orenk mišičast kerlc), bi lahko ob tisti priložnosti stvari postale tudi nepovratno krvave.

Pustolovščin je bilo na tej poti seveda še precej več, a žal nimamo prostora, da bi jih vsaj našteli. Zaintrigirani bralec jih bo nekaj našel na www.fedr.net, čisto vse pa v po svežem tisku dehtečem potopisu Kolo, severovzhod - fini lepljenki simpatične proze, vrhunskih fotografij ter kuharskih receptov za bananin kruh in podobne poslastice. Ker je Fedr v Črni gori recimo srečal tipa, ki je imel na vrvici volčjega mladiča, lahko bralec nekaj strani naprej prebere tri jedrnate, a informativne odstavke o Canisu lupusu, hip zatem pa še recept za prebranec.

Fascinantnih podatkov v knjigi ne manjka - recimo, da tvori jedro albanskega hamburgerja namesto mesa rezina posebne salame, da ima bojda Johannesburg več avtomobilov kot vsa preostala Afrika skupaj in da lahko noj zašprinta tudi do 70 kilometrov na uro ter z dobro merjeno brco ubije leva. Marsikdo bržčas ne ve, da od divjih živali v Afriki največ ljudi pobije nilski konj (pa tudi to v bistvu ne drži, saj je za bistveno več smrti odgovoren dobri stari komar) -, Fedr pa se je na vsej poti kljub udeležbi na safariju daleč najbolj ustrašil dveh skrajno krotkih domačih krav, katerih hrbta je skozi grmovje videl pod takim kotom, kot da gre najmanj za steklega mamuta če ne še kaj hujšega.

Zanimivo je brati o tem, kako se je kot izkušen popotnik naučil vernim ljudem, ki jih sreča, na izrecno vprašanje odgovoriti z "malo belo lažjo", da je tudi sam veren. Pravi, da je tako precej lažje. "Verniki so bolj netolerantni do nas nevernikov kot obratno. Vernik bo drugo, 'napačno' vero sprejel stokrat prej kot nevero. Za te bežne odnose - nekaj stavkov, eno kosilo - se je pametneje izdajati za na primer 'non-practicing Christiana', tako kot počnem jaz."

Po Afriki je s sabo trogal nič manj kot 55 kilogramov robe. To mu je omogočila posebna prikolica, ki pa jo je takoj po vrnitvi prodal. "Ni mi bila všeč. Bila je draga, poleg tega pa boleham za boleznijo, zaradi katere nabašem točno toliko stvari, kolikor je prostora. Če več - več, če manj - manj." Za resnično poglobljen trening pred posameznim potovanjem mu navadno zmanjka časa, zato začne manj pripravljen, kot bi lahko bil - a na kolesu to niti ni tak problem, saj lahko začneš malce počasneje in prideš sčasoma noter. Za telo je bilo daleč najnapornejših pet peš mesecev Amerike, ko ga je vse tako bolelo, da proti koncu pogosto ni mogel vstati s tal. Scanja direktno s kolesa - kot uči Tomo Križnar - še ni zaobvladal. "Saj sem probaval, ampak mi ni šlo in nazadnje sem se odločil, da si bom toliko časa v življenju vseeno vzel, da se lahko vedno znova v miru olajšam. Poleg tega je bila Afrika tako gosto naseljena, da se ne bi spodobilo - ena sama podolgovata vas, ves čas je po cesti ferker ... Razen seveda ravno tistih pet minut, ko te napadejo z mačeto. Takrat ni pod milim nebom nikjer žive duše, ha ha ha."

Njegove odprave so sicer fizično naporne, a bi bilo po njegovem precej bolj nezdravo vse leto presedeti doma za računalnikom. Daleč najtežje je zbiranje sredstev, vendar postaja tudi to zaradi prepoznavnosti z vsako potjo lažje. V meglici srednje oddaljene prihodnosti plavata kolesarjenje po Srednji Aziji ali od Pariza do Dakarja, a ta trenutek se namerava posvetiti vodenju turističnih ekspedicij, ki jih je začel s prijatelji organizirati v sklopu posebnega TOZD-a. Tipični destinaciji takšnih izletov sta recimo Kilimandžaro in Maroko, posebej poudarjena pa je avanturistična nota - pravzaprav ravno pravšnja kombinacija pustolovščine in skrbno načrtovane varnosti. Ko se bo pustolovski turizem končno razvil tudi pri nas, bo to gotovo imenitna tržna nišica. Na vprašanje, ali je res, da je povsod lepo, doma pa najlepše (oziroma ali je res, da več sveta, ko vidiš, bolj se naučiš ceniti to našo zaplatico), se - ne najbolj navdušen nad iztočnico - namrdne: "Nerad govorim grdo o Sloveniji, a je žal to vseeno precej provincialna država, ki ponuja v primerjavi z razvitim svetom bistveno manj možnosti in kjer vse preveč stvari temelji na zvezah in poznanstvih. Je pa res, da se vsi popotniki vedno vrnemo, ha ha."