Fotrov sindrom

Le kaj nas je, po dolgem izogibanju, prejšnji petek pripeljalo do trebanjske velediskoteke Africa, kjer se je, po izgonu iz Gospodarskega razstavišča, z občasnimi tehno veselicami ustalilo podjetje Taotech in drugi ljubljanski prireditelji? Je bil res le službeni volvo? Ali pa bo držalo, da nas je v popolnoma zadimljeno, zadušljivo in vlažno, z umetnimi palmami in drugo navlako okinčano Africo, pritegnil čikaški DJ Rush, za katerega smo se, zaradi slovesa in nekaterih zvočnih zapisov nadejali, da utegne popestriti kaj enolično podobo slovenskih tehno veselic?

Za Rusha, ki je, takole mimogrede, v tujini velik kaliber, so združili sile Taotech, Veztaxov Interparty in Umekov Consumer Recreation, in vknjižili obisk, ki se je približal tisočerici mezgajočih glav. Čeravno smo napeli ušesa, drobovje in še krčne žile na nogah, pa tudi po slavnostnem prihodu z nastopom odlašajočega zvezdnika, malo zaradi po afriško bobneče feršterkarije, več zaradi intervencij samega Rusha, nismo zaznali opaznega novuma, finese, odmika od Udri! ali bolje rečeno Šopaj! občutja, ki, kot vse kaže, prevzame vse ekstremne tehno didžeje, ko jim je vrteti v Umekovi, pardon, Fotrovi domovini. Je to vse?

Draženje z rezanjem nizkih tonov in potem predvidljivi vrhunec, v katerem plapolajo opne bas zvočnikov, pa spet gor in dol... Če bi igral v dratarskem ansamblu in bi moj bobnar klepal tako okorne, tumpaste prehode in ritme, kakor jih brez trohice humorja ali ironije klepljejo tukajšnji tehno polbogovi, ga pri priči doleti noga. Bajdevej, se mi samo zdi ali je tudi pri nenehno obnavljajoči se tehno populaciji zaznati kanec naveličanosti?