Puhaste sanje

Galerijo Kapelica je od prejšnjega petka naselila posadka, ki se je zavoljo umetniškega ustvarjanja predajala tod nič kaj čislani dejavnosti višje razvitih organizmov, namreč spanju in, po možnosti, sanjam. Pod zastavo Somniariuma in očesom Katarine Pejović je izbrana deveterica deset dni prebivala, prenašala sebe, pa tudi metalske koncerte in študentske pijanke nadstropje nizdol. In na posvečenem zemljišču, ped od na bone čakajočih študentov izsanjane sanje sproti, v jutranjih urah neposredno izpovedovala video kameri v posebej izdelani spovednici in nato izdelovala artefakte, ki se niso smeli nanašati na lastne, temveč na sanje bližnjika. Je, že zaradi tujega posrednika, zadišalo po psihoanalizi?

Niti ne, saj se dejavnost deveterice, ki je med tednom, od enih do treh popoldne v svojem priložnostnem domovanju sprejemala obiske in jim vedno postregla z vodstvom ter razlagami za njih zadolženega snovalca, bolje rečeno snovalke, ni osredotočala na interpretacijo sanj in, naj pripomnimo sami, ni vsebovala finančne transakcije med žrtvijo in naslovnikom transferja, še manj kakršnokoli navezavo na vendarle temeljno psihoanalitično vedo. Če smo malce zlobni, pa nismo, bi po ogledu in prisluhu rezultatom, ki so jih udeleženci Somniariuma priložili ob zaključku eksperimenta, pomislili, da bi se mu vendarle ne otepala prisotnost strokovne osebe, če le zato, da v izsanjanemu izvrta nečedni rob potlačenega. Tako pa nekaj grafitov, računalniško obdelanih videov in "audio skulptur", v belo odeta in mehkobna notranjost Somniariuma, predavanje o prvih smotrih s kocko namesto glave obdarjeno snovalko in avtistično bivališče druge, ki se je kot fetus namestila v kartonasti škatli, še najbolj spominja na tisto, čemur se je deveterica hotela izogniti: na newagersko imaginarno. Travme bilo ni. Le zaradi prekratkega časa, da se, kot na jadrnici, razvije potrebna skupinska dinamika?

povezava