Normalizacija?

Verjetno je od velike večine, posebej dratarskih in še bolj žanru zapriseženih rokenrol ansamblov, nesmiselno pričakovati, da izumijo pulfer. Tembolj po treh izdanih ploščkih, katerih zadnjega so domači upi garaže Dicky B. Hardy v četrtek proslavili s predstavitvenim koncertom v KUD-u F. Prešeren. Dickyji so v dveh letih od izida prejšnjega artikla zopet prekrižarili Ameriko in zopet spremenili postavo - namesto trasherskega, podenrokerskega, rezko zvenečega kvarteta dveh kitaristov, bobnarja in pevca se strankam sedaj priporočajo okrepljeni (?) z novo basistko.

Na tem mestu za spremembo ne bi razpredali puhlic o ženskem načelu, "senzibilnosti" ali energiji, ki naj bi prežarčili ansambel, ki bi po izpričani drži sodil v vrh slovenskega pankovstva. Zadovoljili bi se že z ugotovitvijo, da so Dickyji v Kudu, najsibo zaradi specifične teže nove snovi ali zaradi uglaševanja razmerij v novi zasedbi, izzveneli, pa tudi izgledali dosti bolj udomačeno, kakor smo jih bili navajeni doslej. In da nam, če se v rokenrolu sploh spodobi govoriti o zrelosti, veliko raje trzne nožica ob nastopih nezrelih, a lačnih skupin ali vsaj tistih, ki znajo vzdrževati ali fingirati začetniški zanos.

Res pa je tudi, da se Dickyji praviloma neprimerno bolje odrežejo na nastopih, ki sledijo promocijskemu in da po znanih fac - Dickyji so baje in - polni kudovski dvorani še ni soditi pomladi.